Za glasbene kolege Impro I Primoža Čučnika, Tomaža Groma in Ane Pepelnik ni nič inventivnega; če pa na zvočno-besedni performans Impro I pogledamo z literarnega stališča in iz slovenskega zornega kota, se pridevniku inventivno pridružijo še sveže, dobro uspelo, izstopajoče na Čučnikovi pionirski poti.
V kontekstu sodobne slovenske bralne kulture je Impro I dobro uspel - in na žalost nima primere, zato je tudi predstavljen v rubriki RŠ-aplavz.
»LEGO KOCKA, KI JE PADLA KOT DOMINA« – poetski manifest
Impro I, zvočno-besedni performans Primoža Čučnika, Tomaža Groma in Ane Pepelnik, se je v prostor razširil v četrtek zvečer (16. februarja) v Klubu Gromka na Metelkovi. Več kot desetletno sodelovanje, približevanje in oddaljevanje glasbenika in improvizatorja Tomaža Groma ter pesnika in manipulatorja, konceptualista in raziskovalca Primoža Čučnika se je odrazilo v Impru I. Za glasbene kolege ta dogodek ni nič inventivnega; če pa na zvočno-besedni performans Impro I pogledamo z literarnega stališča in iz slovenskega zornega kota, se pridevniku inventivno pridružijo še sveže, dobro uspelo, izstopajoče na Čučnikovi pionirski poti.
Gromkino sobo so zavzeli trije izvajalci, postavljeni v treh različnih kotih. Tomaž Grom, ki je imel v dvorani nastavljen mikrofon, je prek laptopa procesiral zvoke iz okolja, šum, hrup prostora, pogovor obiskovalcev. Občasno je obdeloval tudi Anin glas in spuščal zvoke akustičnega izvora, uporabljal je zvončke, ksilofon, različne objekte, mikrofone. Primož Čučnik se je v drugem kotu poigraval z gramofonom, manipuliral z vrtljaji plošč, upočasnjeval vrtenje. Uporabljal je objekte in malo mešalno mizo. Slišen je bil feedback zvok ali konstantna mikrofonija. Ana Pepelnik je brala in prebirala najrazličnejše tekste.
Od samih začetkov, ko sta Čučnik in Grom delala s pesniškimi teksti in glasbo (zgoščenka Dvojnik), se četrtkov projekt razlikuje v tem, da se poetskemu jeziku pridružuje še jezik programskih govorov, esejev, torej jezik strokovnega diskurza, ki govori ravno o opredeljevanju glasbe, o glasbi in poeziji, o notranjih strukturah v pesmih, o šumih, zvokih, pokih. Nekatere izseke programskih spisov in literarnih besedil smo že slišali na besedno-zvočnem dogodku Iz besede kakor iz glasbe, ki se je dogodil na seriji Sound explicit v Galeriji P74 15. junija 2005. Čučnikova konceptualna predstavitev izpred dobrega pol leta nesporno velja tudi za Impro I: »Rezultat je zvočni kolaž pesniških in drugih tekstov, ki se po eni strani ne želi povsem oddaljiti od semantične vrednosti besedil, po drugi strani pa jo, v imenu celote, žrtvuje glasbi besed, ki so postavljene v nedoločljivo zvočno okolje. Zvočni dogodek poezijo postavlja v nenavaden položaj, stran od njene pregovorne ne-slišnosti tihega branja, od glasbe pa jemlje v glavnem robove (zvoki iz okolja, šumi, hrupi).«
Pepelnikova je torej vnašala v zvočni kolaž pesmi Primoža Čučnika, morda tudi katero svojo, in pasuse Gertude Stein ter izseke esejev in citate iz zgodovine zvočne poezije, eksperimentalne in sodobne klasične glasbe, prepoznani so bili izseki Johna Cagea. Tri govorice so valovile iz treh kotov. Zanimivo je, da je dogodek sprožal refleksijo znotraj svojega lastnega dogajanja. Namreč, po eni strani se je poslušalcem osmišljeval prek branih konceptualnih nastavkov, ki so se potopili med pesniška besedila, po drugi strani pa je Impro I dosegel, da so ga obiskovalci sami sooblikovali. Prvič, kot že omenjeno, zato, ker so bili tako zaradi postavitve stolov kakor tudi zaradi nenehno prisotnega mikrofona, ki je bil neopazno postavljen med občinstvo, obiskovalci vključeni v improvizirani dogodek, po drugi strani pa zato, ker so proti koncu sprejeli minimalno hrupnost, ki bi se ji preprosto reklo približek tišine, za sestavni del dogodka, tako da se je v Gromki ustvarilo spokojno in pomirjeno ozračje, ki je dogajanje privedlo do zaključka.
Zvočno-besedni dogodek Impro I si je konceptualno zastavil preseganje mej med zvočnim in besednim (kot pomenskim), in to je tudi izpeljeval. Poslušalcem je bilo srečanje s pomensko ravnjo tokrat omogočeno: vseskozi se je dalo loviti robove teksta, kdaj bolj, kdaj manj uspešno. Čučnikova implicitno izražena svoboda do izbire, ki jo imajo obiskovalci, kar se je na lanskem besedno-zvočnem dogodku Iz besede kakor iz glasbe izražalo v ekstremno slabi slišnosti besed, katerih pomen se je podredil zvoku, tako da je obiskovalce lahko že iritiralo, se je na Impru I manifestirala v glasu, ki nas je pogosto opozarjal: »Če je kdo zaspan, naj gre spat!«
Zame je bila središčna točka performansa točka izvora glasu oziroma besed. Špikerico sem, čeprav so jo nastopajoči dojeli kot glas, kot inštrument, kar so mi povedali v kasnejšem razgovoru, videla v vlogi naratorke, bralke tekstov. Branemu, ki je nihalo od hitrega, skoraj nerazumljenega branja do normalnega ritma ter šepetanja, so se iz dveh koncev sobe pridruževali še zvoki, hrup, šumi, tako rekoč komunikacijske motnje, ki so poslušalce zapeljevale v približek naravnega stanja stvari. Torej tako, kot bi dandanes brali na ulici, v mestnem kanalu. In če sklenem, zakaj je lego kocka padla kot domina? V kontekstu sodobne slovenske bralne kulture je Impro I dobro uspel - in na žalost nima primere, zato je tudi predstavljen v rubriki RŠ-aplavz. Čeprav je bil, po pogovoru z nastopajočimi sodeč, zvočno-besedni dogodek zasnovan in izpeljevan igraje, kot z lego kockami, se je z njegovo prezentacijo zgodilo pomikanje mej. Impro I po mojem mnenju ni postavil besedo, tišino, šum in zvok v enakovreden položaj, temveč je beseda, bolje rečeno programski traktat, grajen iz okruškov, poveljevala hrupu, zvoku in šumom.
Prikrito je Impro I poučeval – svet literature pozna številne manifeste iz svoje zgodovine. Naj vam ponudim za pokušnjo sladico manifesta: »Glasba je kontinuiteta zvoka. Poslušalci smo različni. Muzikologija nas poduči, da ni vprašanje atonalnosti, ampak resnica glasbe. Mislim, da v sami tišini tiči tudi del nesporazuma med sodobno literaturo in glasbo, ki pa ga ne čutimo tisti, ki imamo radi poslušanje. Poslušanje zaradi zvočne podobe jezika. Med poezijo in glasbo bi najraje izbral eno in neuničljivo.«
Impro I je spremljala Petra Koršič.
Komentarji
komentiraj >>