Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
razstava Creme d´Europe (5152 bralcev)
Sreda, 1. 3. 2006
mcolner



Klikni za veliko sliko: V torek 21.februarja se je v Galeriji Alkatraz na Metelkovi odvila predstavitev knjige Mitje Velikonja z naslovom »Evroza«. Knjigo je pospremila razstava »Creme d'Europe«, ki jo je v sodelovanju z avtorjem knjige pripravila Saša Kerkoš.
Mitja Velikonja, sicer profesor in predavatelj sociologije kulture na ljubljanski Fakulteti za družbene vede, je v sodelovanju z Mirovnim inštitutom postregel z izdajo, kjer že sam naslov pove skoraj vse. »Evroza – kritika novega evrocentrizma« govori o zaslepljenosti in kratkovidnosti zlasti prebivalcev tako imenovane nove Evrope, o medijskem bombardiranju, ki smo ga bili v največji meri deležni neposredno pred vstopom v to povezavo ter o enoumju, ki se poraja v vseh plasteh družbe. Poglavja so temu primerno simbolično poimenovana in zaznamovana z evro slogani kot so Euvod, Eutopija, Euldorado, Eugoizem ter Eureka.

Avtor prav preko teh sloganov, ki so se stopnjevali skozi vsa leta od osamosvojitve do vrhunca aprila 2004, izpeljuje svoja razmišljanja. Gre za idejo skupne Evrope, ideji tako imenovane evropske kulture ter na podlagi skupne zgodovine tako željeno poenotenje različnih prostorov v nerazdružljivo celoto – Evropo, velesilo v globalni gospodarski in politični tekmi. Vsesplošno navdušenje nad modelom razširjene unije ob pomanjkanju kritičnega pogleda in pranja možganov iz strani množičnih medijev, knjiga primerja s preteklimi časi ter propagando nekdanjega jugoslovanskega enopartijskega sistema. Tako bralca udarno uvede v vsebino že v prvem stavku Euvoda: »Nikoli v času partijskega enoumja in jugoslovanskega totalitarizma nisem videl okoli sebe toliko rdečih, komunističnih zvezd, kot sem spomladi leta 2004, torej v času demokracije rumenih, evropskih«. Tako v knjigi kot na sami postavitvi je zbrano gradivo, ki obravnava novi politični diskurz, oglaševalske floskule, medijske zapise ter celostno podobo simbolike trenutno edino sprejemljive ideologije.

Umetniška postavitev je bila pospremljena z javno diskusijo o knjigi, ki se je v soorganizaciji Mirovnega inštituta in Galerije Alkatraz odvijala dve uri pred odprtjem razstave. Na pogovoru so poleg avtorja sodelovali Rastko Močnik, Renata Jambrešić Kirin, Bojan Baskar, Marta Gregorič, Boris Vezjak ter moderatorka Brankica Petković, ki je učinkovito uravnavala potek dogodkov. Pogovor je s kratkim uvodom otvoril Mitja Velikonja in orisal iztočnice, ki so ga vodile pri delu, kar so v nadaljevanju nadgradili tudi prispevki ostalih sodelujočih. Galerija Alkatraz je bila polna skorajda do zadnjega kotička, kar kaže na veliko zanimanje za obravnavo tovrstnih tem tudi na bolj znanstven način.

Povabljeni na pogovor so eden za drugim nizali svoje izkušnje in poglede na slovenski vstop v Evropsko unijo ter na položaj novih članic v tej zvezi. Dotaknili so se tudi brisanja sledi slovenske preteklosti, navezane na nemirni Balkanski polotok, ki je zdaj tako vztrajno zanikana. Na žalost so vsi sodelujoči strokovnjaki v skladu s promocijo stali na isti strani in si delili podobna kritična mnenja, kar pomeni, da do trenj ter različnih pogledov niti ni prihajalo. Manjkal bi morda kakšen uradni evro propagator, ki bi s strani katerekoli politične opcije utemeljeval potrebo po združeni Evropi ter metode za dosego le tega. Jasno je namreč, da so bile skoraj vse politične stranke morda prvič po osamosvojitvi nedvomno enotne o nujnosti vključevanja v tako imenovane evro – atlantske povezave.

V vseh letih po osamosvojitvi je bil vstop Slovenije v družbo razvitih zahodnih držav edino relevanten in sprejemljiv, kar pomeni, da smo bili državljani nekako vzgojeni v tem duhu. Ko je prišel na vrsto slavnostni datum simbolnega vstopa, ni bilo nobenih dvomov več, saj bojda ni bilo in še zdaj ni nobene prave alternative. Kljub temu se je tudi v novih članicah začela pojavljati evro skepsa, kar je vseskozi ostajal zelo marginalen in celo nezaželen pojav. Govor je seveda v veliki meri nanesel tudi na politični diskurz, ki populistično oznanja skupno evro preteklost ter evropski kulturni prostor. V širšem kontekstu pa gredo državni populisti še dlje, saj začenjajo govoriti o združbi demokratičnih držav, za kar pa niti ne moremo trditi da obstaja, so si bili edini sodelujoči.

Ob večerni sedmi uri je bil pogovor končan, sledilo pa je uradno odprtje umetniške postavitve Mitje Velikonja ter Saše Kerkoš z naslovom »Creme d'Europe«. Z ostro kritiko ter veliko mero ironije, avtorja ponujata kritični razmislek o času, ki meji na popolno enoumje. Ambient Galerije Alkatraz je bil v režiji Saše Kerkoš spremenjen v pravo propagandno gojišče v živopisanih barvah, kjer seveda prevladujeta modra in rumena, barvi ki nas spremljata že vrsto let na vsakem koraku. Pod stropom počivajo modri baloni, prav takšni pa krasijo nadstrešek v sredini prostora ter ga vertikalno delijo v dva plana. Na stenah so preprosto obešeni cd-romi, oblečeni v unikatne ovoje, ki tematizirajo vsiljivo evro propagando na sto in en način. Vino Mariborčan v modro rumenem dizajnu evropske zastave, Evro žvečilni gumi iz Šumija, Evro balkan döner kebab so le eni izmed mnogih produktov, ki se pojavljajo na prodajnih policah širom naše države.

Na stenah galerije vidimo tudi podobne primere iz nekaterih drugih območij razširjene evropske druščine. Tako uvidimo, da propaganda na Poljskem ali Slovaškem ni bila prav veliko drugačna od naše domače. Mimogrede lahko ugotovimo, da smo lahko pri enem večjih domačih trgovcev kupovali evropske čevapčiče po znižani ceni, da smo v medijih odštevali dneve in ure do vstopa v evroklub, da smo bili pozvani, naj pošljemo dva milijona razglednic z evro simboli, da lahko po evropsko varčujemo brez strahu za naše prihranke, da lahko naredimo evro šoferski izpit in postanemo pravi zanesljivi evro šoferji. Vsekakor navdaja vso to propagandno navlako nekakšno občutje gotovosti in varnosti, povezano z evropsko idejo, ki je menda dandanes veliko pomembnejša od same svobode.

Slovenski državljani kjub slabim izkušnjam iz vseh prejšnjih povezav vidimo v Evropi sinonim za blaginjo in končni izhod iz balkanskega lonca, kamor menda nikdar nismo sodili. Zato ni čudno, da nam narodno zabavni Mesečniki sporočajo, da so v Evropi že polnih deset let. Prav tako ni čudno, da imamo na severozahodni tromeji smučišče za Evropejce, še manj čudno je to, da se tudi anarho punkerji po svoje evropsko povezujejo preko spletne strani evropunk.com.

Galerijska postavitev je obogatena tudi z video deli, ki so malce popačeni propagandni spoti na isto vižo. Ob tem iz zvočnikov grmi radijska evro propaganda, ki ob minimalnih deformacijah teksta in zvoka začne dobivati grozečo podobo katerekoli totalitaristične ideologije. Ustvarjen je izjemen ambient, namenoma poln kiča, poceni dizajna in plitkih sloganov. Poleg vsega pa lahko mirno pregledujemo in prebiramo knjigo v fizični obliki, ki je prav tako intergralni razstavni artefakt. Sama otvoritev je bila po svoje intraktivna, saj je postregla še z nekaterimi propagandnimi rekviziti. Obiskovalci smo srkali pijačo iz rumenih in modrih lončkov, valjali po ustih rumene evro lizike, jemali ponujene brezplačne digitalne zapise knjige ali spuščali v zrak evro balone.

Saša Kerkoš, umetnica in oblikovalka mlajše generacije, je tako zbrala delčke evro ikonografije ter jih podobno kot avtor knjige prikazala kot odraz dejanskega stanja duha trenutne družbe, ki slepo sledi idealom nekoga drugega. Vodljivost človeka je lastnost, ki so jo s pridom izkoriščali premnogi očetje narodov v preteklosti, prav tako pa je ideja o združeni Evropi zrasla nekje na zelniku gospodarskih in političnih interesov stare in nove elite. Tako grmeči slogani, reklamni spoti ter v splošnem celostna podoba evro ideje, ki po striktnosti že skoraj spominja na brezhibno nacistično propagando, postane zares zastrašujoča. Preprosta, a odlična razstava, ki z minimalnimi intervencijami in sredstvi pove marsikaj, za mnoge izmed nas pa še celo veliko preveč.

Recenzijo je spisal Miha Colner.


Komentarji
komentiraj >>