Orglice so tovarniško izdelano glasbilo pri katerem so piščali s kovinskimi jezički umeščene v podolgovati leseni okvir skozi katerega pihamo. Glasbila, ki delujejo po tem principu, so bila v vzhodni Aziji znana že stoletja, v 20-ih letih pa so se zanje začeli zanimati tudi izumitelji v Evropi. Izum orglic leta 1821 sicer pogosto pripisujejo Nemcu Friederichu Ludwigu Buschmannu, vendar so podobni inštrumenti v tem času nastali v delavnicah številnih graditeljev inštrumentov v kontinentalni Evropi, na Otoku in v ZDA. Leta 1857 je Buschmannove orglice kupil tudi urar iz nemškega Trosingena, ki je prvi začel z industrijsko proizvodnjo orglic.

Hohnerjeve orglice so bile tudi na Slovenskem dolgo zelo priljubljene. Prodajali so jih na sejmih, na stojnicah kramarjev v bližini cerkva in v mestnih trgovinah. Najbolj razširjene orglice so še danes diatonične, pri katerih se ob izdihu in vdihu oglasi različni ton. Iz njih so se kasneje razvile še kromatične orglice, ki se uporabljajo v popularni in klasični glasbi, oktavne orglice ter posebni tipi orglic, na katere igrajo v orgličarskih orkestrih (več o zgradbi različnih tipov orglic preberite tukaj).

Orglice so bile priljubljene pri otrocih, ki so si jih kot Janez Trdina ogledovali na sejmarskih stojnicah (Janez Trdina: Spomini v Zbrano delo, DZS, 1946-1959). Nanje pa so pogosto zaigrali tudi odrasli, ko v bližini ni bilo pravih godcev. Na zvoke orglic se je nekdaj tudi zaplesalo, kot na Valček, ki ga je sodelavcem Glasbeno-narodopisnega inštituta v Resevni na Štajerskem leta 1985 zaigral tedaj 75-letni Ivan Jančič.

Valček (1:27) iz Zapojmo lepo, zaigrajmo eno (GNI ZRC SAZU, 1998)

Oddajo je pripravil Peter Kus.