Ob koncu preteklega leta je Študentska založba v zbirki Beletrina izdala izbor iz obsežnega pesniškega opusa, Evropi skorajda neznanega argentinskega avtorja, Roberta Juarroza. Pesnik, rojen leta 1925, je prvo pesniško zbirko Vertikalna poezija izdal leta 1958. Sledilo ji je še štirinajst zbirk z istoimenskim naslovom, dve pa sta izšli posthumno. Poleg pisanja poezije, je Juarroz več kot 30 let predaval bibliotekarstvo na univerzi v Buenos Airesu. Umrl je leta 1995.

Bralec, ki bi v poeziji Roberta Juarroza iskal vročekrvnega in strastnega latinskega duha, bo razočaran. Juarrozova poezija je namreč vse prej kot to, oziroma kot je zapisal pesnik sam: »Pesem ni ceneno razvedrilo, ni okras ali hedonistično zadovoljstvo: pesem ustvarimo ali umremo.« in še »Ne vem, ali je vse bog. / Ne vem, ali je kaj bog. / Toda beseda imenuje boga.«

Poezija je za Juarroza edina religija in razkriva vizije sveta. Ker ji je dodeljena tako pomembna vloga, ne sme biti polovičarska. Juarroz trdi, da je celo tako zelo prepletena z življenjem, da je hkrati najvišja možna realnost. Zaradi tega zahteva pesnika, ki je vpet v realnost in nikakor ne pesnika sanjača.

V svojem pojmovanju pesniške govorice je šel Juarroz celo tako daleč, da si je prizadeval zapisati »poezijo, kjer bi bil vsak element nekaj nenadomestljivega, kjer bi premakniti vejico, spremeniti mesto besede ali praznine pomenilo manjšo katastrofo«. Poezijo je vseskozi pojmoval kot združitev tega, kar je bilo tako absurdno ločeno: misli in emocije.

In na kakšnih temeljih je zgrajena Juarrozova pesniška govorica? Eden izmed osrednjih pojmov njegove poezije je padec oziroma vertikalni potop. Tu se pretekli čas sreča s sedanjim z namenom, da bi se vzpostavil popolnoma nov jezik poezije. Juarroz se je namreč v teku svojega pesniškega ustvarjanja vse bolj odmikal od konvencionalnega, pogosto klišejskega jezika realnosti. Vertikalni padec pa mu je omogočil najdenje že davno pozabljenih besed ali odkritje novih.

Paradoksno je govorica padlih besed - besed, ki so omahnile - v Juarrozovi poeziji ustoličila nove konstelacije besed in jim celo dodelila drugačen pomen. Na ta način je Juarroz formiral t.i. transdisciplinarno govorico, ki bi zajela vse ostale in jih hkrati tudi presegla. Vendar pa nov pesniški jezik zahteva dokončen avtorjev prelom s konvencionalnimi merili realnega in klišejsko govorico vsakdana. Najtežji in ultimativni prelom pa se mora izvršiti na pesnikovi osebni ravni. Gre za prelom v načinu življenja. Pesnik se mora popolnoma razgaliti in za zapisano prevzeti polno odgovornost.

Roberto Juarroz je eden izmed redkih pesnikov, ki se v svoji poeziji ne posveča zgolj pomenu in zvenu besed, ampak tudi vrzeli, ki nastane med besedami in ostane neizrečena: tišini. Tako je nekje zapisal: »Obstaja abeceda tišine, / toda niso nas naučili, da bi jo črkovali. / Pa vendar je branje tišine edino trajno, / nemara bolj trajno od bralca.«

Juarrozova poezija sodi danes v sam vrh latinskoameriškega pesništva. Njegove besede niso izrečene mimogrede, ampak dobro premišljene. Navkljub temu nam Juarrozova pesniška govorica pogosto ostane zastrta. Razumemo le drobec nečesa, kar bo za vedno ostalo skrito.

Pesnik uporablja zelo omejen slovar besed. Večini izmed njih se je namreč na poti vertikalnega potopa zavestno odrekel in jih zavrgel kot neuporabno stereotipno govorico. Kljub pogosti rabi enih in istih besed, kot so človek, roke, srce, drevo, ptica, Juarrozova poezija ne učinkuje enolično, ampak vedno znova preseneča z novimi variacijami, metaforami, pomenskimi niansami besed.

Omenjenih pesniških postopkov pa Juarroz ne uporablja zato, da bi bralcu kar koli sugeriral. To potrjuje tudi njegovih petnajst pesniških zbirk, ki vse nosijo enak naslov in pesmi, ki niso nikoli naslovljene, ampak le oštevilčene.

Pesnik verjame, da se »vsaka stvar lahko / spremeni v poezijo, / če se je dotakne prava beseda. / Ne gre za stvar magije ali alkimije. / Gre za drug način mišljenja o stvareh,…/ Gre zgolj za oblikovanje drugega glasu, / odsotnega glasu znotraj stvari.« Do konca svoje pesniške poti pa je bil tudi na poti iskanja prave besede in tako je nastal verz: »Nekega dne bom našel besedo, / ki prodre v tvoj trebuh in ga oplodi.«

Juarrozova kapljajoča pesniška govorica, ki le počasi pronica v bralčevo zavest, ne bo pritegnila vsakega bralca. Zahteva namreč poglobljeno, če že ne večkratno prebiranje posameznih pesmi, kitic in verzov. Vztrajen bralec pa bo bogato poplačan. Lucidna in hkrati nežna Juarrozova poezija pričara pravi kalejdoskop pesniških podob oziroma z besedami avtorja: »Starejša od življenja. Mlajša od smrti.«

V Juarrozovo poezijo se je potopila Kristina S.