Včeraj se je v Stari Elektrarni zgodila zvočno–svetlobna instalacija s performansom z naslovom »Sonoria«. Avtorica projekta je filmska tonska mojstrica in skladateljica Hanna Preuss. Sonoria je večdimenzionalna zvočna instalacija v prostoru, v kontrapunktu z lučjo in dialogom z ekspresijo giba človeškega telesa. Razvija se od teme z močnimi, čustveno nabitimi, gibljivimi zvočnimi kompozicijami, do skrbno oblikovane svetlobe, ki spreminja prostor. Avtorica delo imenuje zvočni akvarij, v katerem gledalec lebdi med temo in svetlobo, prepuščen pripovedni moči zvoka. Igralka Nataša Burger ga, potopljenega v gibljivi zvočni svet, nezmožnega zavestnega nadzora nad vdorom zvoka in svetlobe, popelje v intimno popotovanju po lastnih tako prijetnih kot tudi grozljivih čustvenih pokrajinah.

S specifičnim interpretativnim slogom igralka Nataša Burger obiskovalcu prikaže transcendenco iz vsakdanjosti v tiste razsežnosti, ki se najbolj polnokrvno manifestirajo v fantaziji in nezavednem. Njen nastop je sugeriral transformacijo banalnosti življenja v brezmejno svobodo lahkotnosti, ki je obenem neznosno boleča. Hkrati se zvok in svetloba prepletata v medsebojnem sobivanju. Telo je vmes kot medij, ki prevaja dialog med njima. Občasen diskreten prikaz video projekcij naj bi kontrapunkt gibanja nekako dopolnjeval. Prikazovale so telo plesalke, na koncu tudi izostreno sliko njene podobe, ki kot njena refleksija skozi dialog s snovnim prostorom, kot odraz dane stvarnosti, odraža odziv na lastno podobo.

Hanna Preuss prikazuje poetičen odraz ujetosti v mračne spone lastne osebnosti, s čimer se protagonsitka konstantno sooča tako v svojih gestah, kakor tudi v dialogu s svetlobo in lučjo in z njima očitno ostaja nepomirjena. So odraz lastne intimne analize, ki namesto do osvoboditve privedejo do vse večje alienacije. Prikazujejo krogotok spogledovanja med rajem in peklom, svetlobo in temo, tišino in ušesa parajočimi zvoki, med ljubeznijo in sovraštvom in nenazadnje, življenjem in smrtjo. Vendar pa kljub univerzalnosti tem, o katerih avtorica razmišlja in jih interpretira, nedvomno še najbolj sporoča zgodbo o kompleksnem prepletu na intimni ravni lastnega notranjega konflikta.

Hanna Preuss nam je pokazala svet, v katerega nam je bilo ponujeno vstopiti. Lik Nataše Burger je zavzel pozicijo medija in nam   prevajal sporočilo njenega intimnega sveta v skupno realnost ali bolje, surrealnost, ki se je vzpostavila. Gledalci, ki smo vsekakor bili del predstave, smo hkrati odražali močno odsotnost kot v temi potopljeni subjekti. Skozi iskanja odgovorov na vprašanja, s katerimi se ukvarjamo vsi, je avtorica prikazala bolečo realnost okoli sebe, ki skozi perceptivno ostrino izpričuje v nekem vzporednem času in prostoru zamrznjeno dramatično pripoved o bolečini in ugodju..

Tako je instalacija - performans s pomočjo zvočno–svetlobnih efektov ustvarila sublimno vzdušje, ki na nek način spominja na prizore slik v slogu sublimne abstrakcije. Majhnost človeka je poudarjena radikalno. Zreducirana je na minimum. Človeka ni več. Nato pa v nekem trenutku telo vstane pod svetlobo in vzpostavi odnos s svojo refleksijo – sliko na projekciji. Vzpostavi   svoj jaz. Vse skupaj ima arhetipske razsežnosti.

Instalacija je zanimiva tudi   v   smislu prikazovanja izraznih možnosti podpornih elementov v gledališču, ki na nek način dokažejo svojo samostojnost. Hkrati pa se, mogoče ne takoj v prvem trenutku, pojavi vprašanje podajanja podob in njihove resničnosti. In skozi te podobe  vprašanje prodajanja vrednot in njihove resničnosti ter skozi vse to izkrivljanje percepcije. Mogoče pa vse, kar nam je ponujeno, ni edina obstoječa realnost. Tako nam predstava hkrati na vsebinski ravni ponuja interpretacijo, ki govori že vsem znano vprašanje realnosti in iluzije, subjektivnosti in njene refleksije.

Gledalci smo bili obdarjeni s CD ploščo. Ta vsebuje kompozicijo in slovenski prevod stavka iz knjige Neila Douglasa Klotza »The Lords Prayer«, ki ga je tik pred koncem dogodka izrekla igralka. Kar nekaj časa sem potrebovala za prilagoditev temi kot na nekakšnem prisilnemu bivanju v prostoru, saj sem bila kot gledalka prepuščena navigaciji oblikovanja zvoka in svetlobe oziroma teme, s čimer sem jim prepustila ves nadzor.

Avtorica poskuša z uporabo večplastnih vizualnih in konceptualnih principov na več različnih ravneh vzpostaviti intimen a kritičen diskurz z gledalcem. Hkrati želi vstopiti direktno v gledalčevo podzavest, kar je ne nek način grozljiva in nasilna gesta. Povabila nas je v svoj svet, iz katerega skoraj ni bilo mogoče izstopiti. V ogromnem   prostoru Stare Elektrarne smo se znašli in srečali stisnjeni v   kolektivnem nezavednem, na trenutke odeti v tako gosto temo, da bi jo lahko rezali ...

V zvočno–svetlobno instalacijo se je potopila   Maja Smrekar.