Ob odprtju prestižne pregledne razstave sodobne umetnosti vzhoda »Prekinjene zgodovine« v Moderni galeriji sta štartala tudi projekta, ki sta za razliko od večine predstavljenih del povsem novi produkciji. Nika Špan dela na Projektu za prekinjene zgodovine, Društvo za domače raziskave pa je ponovno spravilo v pogon tako imenovani Kabinet, ki se nahaja v lopi na dvorišču Galerije Škuc. Slednji je tudi tema današnje recenzije.

Naslova predstavljenih del v notranjosti nezemeljskega, futurističnega prostora sta »Premene« ter »Zapri oči in glej«. Ideja za zasedbo praznih prostorov, ki so sicer v lasti mestne občine, je prvič ugledala luč sveta lanskega oktobra, ko je svoja vrata odprl Kabinet 1 ali »La Capilla Atomica«. Tedaj je bilo ob mnogih spremljevalnih dogajanjih postavljeno ogrodje tega specifičnega razstavnega laboratorija, katerega osnovna enota je črna kocka. Atomska kapelica je bila podružnica prve cerkve visoke tehnologije ustanovitelja Atomic Eda, borca proti zlorabi jedrske energije.

V drugo kabinet gosti novi deli protagonistov omenjenega društva Alenke Pirman in Janija Pirnata. Seveda se pri večini obiskovalcev poraja vprašanje, kje natanko se nahaja ta prostor. Ob prihodu v Škuc, ki še vedno gosti razstavni projekt »Pogovarjanja«, je moč vsak popoldan med 16. in 19. uro ujeti vodstvo za obisk Kabineta, ki ga organizirajo avtorji sami. In kam natančno se odpravimo? Skozi vrata v galerijo, naravnost do velikih vrat na notranje dvorišče, tako značilno za stara mestna jedra, do prostorčka, nekakšne lope, ki se predstavlja z izredno zanimivo preteklostjo. Hvalevredno je osebno vodstvo, ki prav vsakemu zainteresiranemu obiskovalcu kar najbolje pojasni pričujoči projekt.

Po besedah avtorice Alenke Pirman je Kabinet kljub neugodnim klimatskim razmeram dokaj dobro zaživel, čeprav le za teden dni. V torek je bil namreč zadnji dan odprtih vrat, vsa oprema se je preselila že nazaj v galerijo, črna kocka pa bo ostala le prazna lupina, ki čaka na nove domiselne vsebine v izvedbi produktivne trojice akterjev Društva za domače raziskave. Ogrodje laboratorija je sestavljeno iz črnih vezanih plošč, rumena lesena tla pa dajejo prostoru občutek umetnih svetlobnih učinkov. Že tako temačen prostor ob vsem tem vzburja še morbidnejše občutke.

Nemo predavanje z naslovom »Zapri oči in glej« je to dobesedno. Predstavitve v programu Power Point so pravzaprav le prazna polja brez sporočil, omejena na kratke sekvence. Tako se na projekciji izmenjujeta svetloba in senca v izjemni kontrastnosti, zaradi česar je gledalec povabljen spremljati neskončni video z zaprtimi očmi. Na ta način je menda prav tako moč zaznati izmenjujoče se svetle in temne efekte. Prehajajoča, včasih simetrična črno bela polja, se na način preproste animacije premikajo, spreminjajo ali prehajajo eno v drugo, kar celotnemu izgledu daje nekakšen opartistični izraz. Seveda zgolj navidezno. Avtorica, katere delo z naslovom »Serija najlepših pesmi« je razstavljeno na matični razstavi v Moderni galeriji, si je omislila premišljeno primerjavo. Power Point namreč češe prazne diapozitive, kar je učinkovito obdelala tudi na promocijskih materialih. Tu ob bolj poglobljenem pogledu postane opazno navodilo za česanje las iz strani preko plešastega čela, kar je zelo primerljivo s česanjem praznine. Alenka Pirman dodobra banalizira omenjeni program, ki je nič kolikokrat sredstvo za množične predstavitve in prepričevanje. Čeprav je program tovarniško okalupljen in v svojem delovanju omejen, je vseeno najširše splošno sprejet. Postal je skorajda institucija, ki nekonkurenčno manipulira z množicami.

Za sosednjo postavitev z naslovom »Premene« je odgovorna dvojica Taček in Jani Pirnat. Slednji se tokrat predstavlja kot umetnik. Njuno slabe tri minute dolgo video delo zavzame večji del utesnjenega prostora Kabineta. Na tla se v umetno rumenih svetlobnih tonih zarisujejo popačeni obrisi kvadratov, ki vseskozi spreminjajo svojo pozicijo, medtem ko se na steno projicira stranski ris v 3D izvedbi istega dogajanja.

»Premene« nakazujejo najrazličnejše prostorske možnosti tega tako imenovanega Kabineta. Predstavljajo se variante spreminjanja položajev teh kock, vse to je učinkovito animirano v dveh slikah, ki se tesno povezujeta. Kombinacije beleži tudi unikatno narejen temačen plakat, ki barvno povsem sovpada v prostor. Tako po nekaj minutnem vztrajanju celotna slika postane še bolj nadzemeljska, saj v temnem prostoru, kabinetu, kaj hitro izgubiš občutek za čas ter prostor. Na prvi pogled tehnološko dovršena in brezhibna postavitev pa se v svojem bistvu izkaže za zelo preprosto pogruntavščino teh dveh, sicer zelo različnih avtorjev.

Jani Pirnat aktivno vlogo ustvarjalca povzema prvič, kar je bilo glede na aktivno članstvo v Društvu za domače raziskave tudi pričakovati. Doslej je bil v določenih krogih pač bolj poznan kot strokovnjak iz druge strani, kustos, poet in teoretik. Nasprotno pa se Alenka Pirman ponaša z zelo dolgo tradicijo udejstvovanja v sferi domače sodobne umetnosti. Temu ob bok moramo postaviti tudi njene pretekle vloge urednice, administratorke in kustosinje, ki so verjetno vplivale na njeno trenutno delovanje. Večina njenega dela temelji na angažirani in kritični raziskovalni dejavnosti. Njeni projekti tematizirajo zbiranje, arhiviranje, dokumentiranje. Spomnimo se njenih akcij iskanja Slovenca z najmočnejšimi pljuči s poudarkom na Slovencu, pa improvizirani slovar nemških tujk v slovenskem jeziku »Arcticae Horulae«, ki je sprožil burne odzive. V novejšem času se med najbolj prepoznavnimi pojavlja še vedno trajajoči projekt Društva za domače raziskave, ki ustvarja frazeološki slovar »Razvezani jeziki«. Ta deluje na svetovnem spletu in je odprt za vso publiko, ki želi aktivno sodelovati v procesu nastajanja.

V istem prostoru sta tako združeni vsebinsko povsem različni deli. Medtem ko projekcija programa Power Point »Zapri oči in glej« kritično oporeka ustaljenim normam na ravni tehnologije, »Premene« zadevajo predvsem načine dojemanja prostornine Kabineta in z njim manipulirajo prek različnih medijev. Na vizualni ravni vsebinsko različna projekta izpadeta odlično, saj dobesedno navdušujeta s svojim visokotehnološkim izgledom. Za tem se skriva simpatična preprostost in velika humornost, ki je značilna za omenjena avtorja. Tako člani Društva za domače raziskave skorajda ne potrebujejo več galerijskih prostorov, saj svoje ideje lansirajo javnosti na vpogled preko spleta ali pa si preprosto postavijo razstavišče. S tem so rešeni mnogi problemi.   

Kabinet je obiskal Miha Colner