Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Torek, 28. 3. ´06 ob 19.00 (ponovitev 4. 4. ´06 ob 10.00) BURNT FRIEDMAN & JAKI LIEBEZEIT – Secret Rhythms 2 (Nonplace, 2006) (2735 bralcev)
Torek, 28. 3. 2006
juREm



Burnt Friedman & Jaki Liebezeit: Secret Rhythms 2

Skrivni ritmi izpod prstov Burnta Friedmana in Jakija Liebzeita so nas navdušili že v prvi ediciji, ki jo je pred štirimi leti izdala založba Nonplace in s tem nekako kronala Friedmanovo navdušenje nad kraut-rockom ter dosedaj nadvse plodnimi sodelovanji z različnimi glasbeniki instrumentalisti. Če je to povrhu vsega še legenda, kot je Jaki Liebzeit, potem smo lahko prepričani, da tudi z drugim nadaljevanjem plošče Secret Rhythms ne moremo zgrešiti. Komadi se stilno sicer niso ne vem kako spremenili, in po mojem mnenju to niti ni potrebno, saj je drugo nadaljevanje skrivnih ritmov predvsem destilat koncertnih nastopov, ki sta jih Friedman in Liebzeit izvajala v zadnjih letih in s tem le še do konca izčistila neko svojo specifično estetiko, katere nastavki so nastajali ob snemanju prvega albuma. Podlaga njunega kreativnega procesa je osnovni štiričetrtinski ritem, ki je v osnovi enak pri vseh glasbenih zvrsteh, še posebej očiten pa je prav pri elektronski glasbi (v celoti) ...
* Skrivni ritmi izpod prstov Burnta Friedmana in Jakija Liebzeita so nas navdušili že v prvi ediciji, ki jo je pred štirimi leti izdala založba Nonplace in s tem nekako kronala Friedmanovo navdušenje nad kraut-rockom ter dosedaj nadvse plodnimi sodelovanji z različnimi glasbeniki instrumentalisti. Če je to povrhu vsega še legenda, kot je Jaki Liebzeit, potem smo lahko prepričani, da tudi z drugim nadaljevanjem plošče Secret Rhythms ne moremo zgrešiti. Komadi se stilno sicer niso ne vem kako spremenili, in po mojem mnenju to niti ni potrebno, saj je drugo nadaljevanje skrivnih ritmov predvsem destilat koncertnih nastopov, ki sta jih Friedman in Liebzeit izvajala v zadnjih letih in s tem le še do konca izčistila neko svojo specifično estetiko, katere nastavki so nastajali ob snemanju prvega albuma. Podlaga njunega kreativnega procesa je osnovni štiričetrtinski ritem, ki je v osnovi enak pri vseh glasbenih zvrsteh, še posebej očiten pa je prav pri elektronski glasbi.
Friedman in Liebzeit sta se te konvencije skušala na daleč izogniti, zato sta svoje ritmične strukture nastavljala na drugačne, bolj iregularne načine, kar lahko včasih pripelje do izredno minimalističnih konstruktov. Kompozicije v grobem spominjajo na plošče, ki smo jih pri založbi Nonplace že slišali, saj se stilno spogledujejo z dubom, jazzom in pa seveda prikrito elektroniko, ki med akustične zvoke poseže le zelo neopazno in diskretno. Na plošči ni nobenih Friedmanovih značilnih računalniških manipulacij in zatikajočoh se ritmov, ampak le zelo gladke in spolirane zvočne pokrajine, v katerih Liebzeit polaga filigransko natančen ritem, Friedman pa se poigrava z njegovo okolico. Če iz nabora vseh njegovih dosedanjih plošč vzamemo nekaj bistvenih elementov, jih bomo lahko zlahka preslikali tudi na Secret Rhythms 2, ki ves čas zveni strašno znano, obenem pa se neprestano razvija ter po majhnih korakih pridno gradi naprej.
-----------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Friedman je v studiu spet s potrpljenjem gradil in stopnjeval komade, ki pa nikoli ne stečejo prav zares, saj za vedno ostanejo v dubovskem tempu, pri čemer jim mimo ušes tečejo ležerni lounge, jazz in post-rockerski posegi, sama zvočna materija pa verjetno brska še kaj globje. Del albuma, ki ga poslušamo v današnji Tolpi bumov, smo sicer slišali že lansko leto, ko je Friedman objavil malo ploščo Out In The Sticks ter tako napovedal sodelovanje z Davidom Sylvianom, ki je prispeval vokale za komad The Librarian. Na seznam ostalih gostujočih glasbenikov pa lahko napišemo še Tima Motzerja na kitari, Mortena Groenvada na vibrafonu, Daniela Schroeterja na bas kitari in na koncu še Josepha Suchyja na električni kitari. Ker je njihovo igranje podrejeno kasnejšim Friedmanovim studijskim intervencijam, je rezultat vedno malce razpotegnjen in tokom cele plošče dobi skorajda hipnotično atmosfero, pa čeprav ritmi v večini primerov niso ravno pravilni. Sicer pa tudi koncept plošče pravi, da večina ljudi teh nepravilnosti sploh ne zaznava, zato sta Friedman in Liebzeit album tudi upravičeno poimenovala skrivni ritmi. Če torej zaključimo našo oceno ta-novega albuma španovije med elektronskim in bobnarskim veteranom, moramo priznati, da je njuno igračkanje z ritmičnimi teorijami še vedno zelo domiselno. Slišali ne bomo nič novega, toda končni rezultat albuma je izredno stimulativno, že skoraj mistično poslušanje, ki deluje na nivoju vzhodnjaških verskih muzik in ga torej lahko poimenujemo za neke vrste digitalizirano etno muziko, ki prihaja bolj iz notranje strani zvoka kot pa zunanje.

pripravil Jure Matičič


Komentarji
komentiraj >>