Sreda, 29. 3. 2006
goran
Postavitev country glasbe, enega ameriških nacionalnih ponosov, v kontekst sodobne elektronske glasbe na nepodcenjujoč in inovativen način je precej zahtevna naloga, saj naša ušesa vse preveč polnijo vsi mogoči hibridi, ki osnovni izraz največkrat le popačijo, oziroma do njega ne pokažejo prav nobene spoštljivosti. Da je moč stare country uspešnice predrugačiti tudi na zabaven in obenem povsem dobronameren način, dokazujejo odlični glasbeniki, katerim improvizacija in domišljija nista tuji in so se za posnetek, ki ga bomo poslušali v nocojšnem RŠ Koncertu, zbrali v San Francisco Art Institute v oktobru 2002. To so bili Drew Daniel in M.C. Schmidt, bolje znana kot dvojec Matmos, Vicki Bennet alias People like us in Jon Leidecker, ki se skriva pod psevdonimom Wobbly (v celoti) ...
* Postavitev country glasbe, enega ameriških nacionalnih ponosov, v kontekst sodobne elektronske glasbe na nepodcenjujoč in inovativen način je precej zahtevna naloga, saj naša ušesa vse preveč polnijo vsi mogoči hibridi, ki osnovni izraz največkrat le popačijo oziroma do njega ne pokažejo prav nobene spoštljivosti. Da je moč stare country uspešnice predrugačiti tudi na zabaven in obenem povsem dobronameren način, dokazujejo odlični glasbeniki, ki jim improvizacija in domišljija nista tuji in so se za posnetek, ki ga bomo poslušali v nocojšnem RŠ Koncertu, zbrali v San Francisco Art Institute v oktobru 2002. To so bili Drew Daniel in M.C. Schmidt, bolje znana kot dvojec Matmos, Vicki Bennet alias People like us in Jon Leidecker, ki se skriva pod psevdonimom Wobbly.
Matmos verjetno ne rabita posebne predstavitve, saj sta gotovo najvidnejši severnoameriški elektronski izvozni artikel. Njune vplive lahko najdemo med predstavniki musique concrete, zgodnjimi industrialci tipa Throbbing Gristle in punk ter postpunk obdobju. Občemu ljudstvu sta verjetno najbolj znana kot producenta albuma Vespertine islandske zvezdnice Bjork. Ta ju je kot odlična improvizatorja, ki sta sposobna v živo ustvariti zvoke, ki bi mnogim drugim producentom povzročali nemalo težav celo v studiu, povabila tudi na predstavitveno turnejo omenjenega albuma, kjer sta s svojimi neobičajnimi in nadvse izvirnimi prijemi navduševala poslušalce. O njuni domiselnosti pri podajanju glasbe v živo smo se lahko prepričali tudi sami, ko sta konec lanskega leta gostovala v sosednjem Trstu in sta poleg vseh mogočih pripomočkov, ki bi jih laže našli v kakšni otroški sobi kot na glasbenem prizorišču, v live act vkomponirala tudi zven tepeža po golih ritnicah. Nadvse zabavno, pa vendar povsem v kontekstu. Resnici na ljubo, vseh teh obskurnih pripomočkov ne uporabljata zgolj za popestritev oziroma zabavanje občinstva, ampak z njimi ustvarjata njun značilni zvočni izraz. Še posebej hvalevredno je dejstvo, da vedno znova presenečata in kreativno rasteta, med feni pa na področju žive improvizacije veljata za glasbeni dogodek, ki ga ne gre zamuditi. Tudi Vicki Bennet alias People like us na sceni ni neznano ime. Njen prvi album je izšel že v letu 1992, prepoznavnost pa je dosegla skozi udejstvovanja na mnogoterih festivalih eksperimentalne godbe, bodisi skozi sodelovanja z zasedbami, kot so na primer šaljivci Negativland, ali pa skozi solistične predstavitve, na katerih skozi rekontekstualizacijo različnih obstoječih zvočnih in video posnetkov podaja surrealističen in temačen pogled na popularno kulturo. Tudi Jon Leidecker alias Wobbly svoj glasbeni izraz gradi predvsem na vzorčenju in rekontekstualizaciji, morda za lažjo predstavo to ponazorimo s konkretnim primerom − na njegovem albumu Playlist lahko na primer zasledimo skladbo, ki jo je ustvaril z vzorčenjem Johna Coltranea in Davida Tudorja. Ker odlična glasbenika nikoli nista sodelovala, je to namesto njiju pač storil Leidecker in njuno glasbo postavil v nov kontekst na način, da osnovni verziji nista več prepoznavni, vendar pa v novi formi delujeta nadvse prepričljivo.
Vsem omenjenim glasbenikom je torej skupna odlična sposobnost improvizacije in laže jih ujamemo v modernih galerijah, festivalih eksperimentalne glasbe ali na gostovanjih po različnih svetovnih univerzah kot pa v klubskem prostoru. Edini dogovor oziroma skupno izhodišče za posnetek koncerta, ki ga bomo slišali, je glavna tema; country glasba. Iz svojih glasbenih arhivov so torej potegnili plošče nashvillskih odličnežev, jih posemplali, premetali, porezali, prežvečili, potapkali in podušili skoraj do nerazpoznavnosti in jih nato skozi nekaj vaj kolektivno vpeli v nov kontekst. Pet samplerjev, štirje laptopi, trije cd-playerji, akustične kitare in mikserji je nabor inštrumentov, ki so jih pri koncertu uporabili, in posledično bi bilo moč pričakovati ego tripaški jam session ali pa morda izrazito kakofonično gmoto. Rezultat pa je bil prej vse kaj drugega. Detajlirane skladbe prehajajo od strukturirane godbe k prosti improvizaciji in obratno. Countrijaške melodije se nadgrajujejo s houserskimi linijami na povsem neprisiljen način in rezultat je cela vrsta nalezljivih, ušesu prijaznih melodij. Rdeča nit, kot je videti tudi na ovitku zgoščenke, natisnjene v 1500 izvodih, je znamenita TV-serija Bonanza, znana tudi pod alternativnim imenom Ponderosa, ki so jo v ZDA prikazovali med leti 1959 in 1973. Naslovna skladba serije je bila pogosto tarča mnogih parodij, tokrat pa, kot smo omenili že v uvodu, njena preobleka v režiji Matmos, People like us in Wobbly, ameriški divji zahod predstavi v lepi luči.
pripravil Goran Kompoš
Komentarji
komentiraj >>