O Elfriede Jelinek se govori vse več in vse bolj zavzeto. Lanskoletna dobitnica Nobelove nagrade je zaradi svojih neprizanesljivih pogledov glede nazadnjaške avstrijske družbe v svojem domačem prostoru marsikomu trn v peti. Svobodomiselni in drzni literarni pristopi v zvezi s poniževalnim položajem žensk v družbi, in sploh družbe same, jo kažejo kot eno najbolj spremljanih, razvpitih pa tudi nedojemljivih evropskih avtoric.

Njen ustvarjalni razpon zaobjema poleg dramatike tudi prozo in poezijo. Stil pisanja Jelinekove je vsekakor svojevrsten. Njena dramska besedila so rezek preplet stabilnih nazorov in šviganja misli. Že tako nemalokrat zapletene vsebine se v načinu pisanja močno nagibajo k proznemu slogu – kar pa nadalje seveda pomeni, da je igralska tehnika, ki si jo ob tem morda zamišlja, vse prej kot konvecionalna ali utečena. Sama pravi, da so njena dramska besedila prvotno namenjena branju, zato so oživitve le-teh na odru tudi zanjo vedno nova presenečenja. A vendar velja Jelinekova, kljub rahljanju običajnih in pričakovanih dramskih podob teksta, za zelo fleksibilno, ko gre za interpretacije njenih del. Med sabo kot avtorico in režiserjem predstave jasno postavlja enačaj in se v celoti prepušča tujim razumevanjem njenih del.

Njena prva drama Kaj se je zgodilo potem, ko je Nora zapustila svojega moža, ali Stebri družb zavzema, kot je slutiti že iz samega naslova, dve vodilni in centralni temi. Ženska kot pobegli član družine in Ženska kot ½kdo-bi-vedel-kakšen-vse½ člen družbe. Nora, v izvrstni interpretaciji Lučke Počkaj, lepega dne ½spakira kufre½ in odide. Odveže si predpasnik, se poslovi od domačega ½šporhata½ in se dokončno odloči spremeniti svoje življenje. Hladno zapusti moža Torvalda, še bolj brezbrižno svoje tri otroke in enostavno odide v beli, zanjo zgolj navidezno svobodni svet. Ne ve, da iz družinske omejenosti drsi še v večjo družbeno ozkost.

Zaposli se v tovarni in zdaj uradno postane le številka. Njen odnos s sodelavkami nikoli v celoti ne dozori, še kakšen nebodigatreba se vanjo strastno zaljubi in Nora zopet pade v začaran krog. Ob nekakšni re-socializaciji se ponovno razvrednoti njena osebnost, občudovanje se fokusira le še na njeno telo. In vendar je sama trdno prepričana, da se glave nikoli ne bi smelo ločiti od telesa. Ob svojem novem partnerju, konzulu Weygangu, vse bolj postaja materialna dobrina in živo sredstvo. Poosebitev izposoje telesa, s katerim se da dobro trgovati. Kajti zanj je najbolj pomembna ljubezen (do) kapitala. K vragu čustva, telo in celo(s)tni človek kot končni cilj. Norino telo z dodatkom glave je Weygangu le še spretno sredstvo za dostop do še več denarja, še več posedovanja. Odtod pa tudi črpa svojo šovinistično iztočnico, ki jasno leti kot nauk Nori. ½Vse se da, dokler je pička cela.½

Nora torej s svojo frfotajočo otroškostjo, ki jo prijetno ziba in hkrati tepe po glavi, v svojem prepričanju in upanju, da je tokrat vstopila v pristno razmerje, klecne in udari ob trda realna tla njenega novega okolja. Morda prikupen začetek odnosa s kapitalistkom se postopoma, lahko bi rekli celo z občutkom, spreobrača v vozel preračunljivosti in sprevrženosti.

Naravnana na nivoju punčke za vse, ki moškemu služi kot pručka in občasen podaljšek, nikoli pa kot sredica in bistvena srž, se lušči iz lupine dostojanstva in njena osebnost pa se neumorno izgublja. Kaj se je zgodilo potem, ko je Nora zapustila svojega moža, ali Stebri družb igralcem podaja (najmanj) dvojne vloge. Način pisanja Jelinekove je poleg iz ustaljenih replik ostalim dramskim osebam sestavljen še iz vzporednega teksta. Vključeni so namreč vmesni tekstualni vložki, ki aplicirajo neposredno na gledalca kot na tretje oko. Izstopi iz osnovne vloge in njej danega besedila se ves čas povezujejo z razlagami in notranjimi občutki ter videnji dotične dramske osebe. Ta jih ob podajanju svoje vloge deli z občinstvom in s tem razteguje svoj karakterni spekter.

Nora, ki odvrže kuhalnico v nadi, da jo nadomesti z nekakšno čarobno paličico, ki jo bo našla nekje v širnem svetu, kjer si želi na novo zaživeti, se emancipirati in vnočiti (tudi!) svoj razum, ne zmore prebiti družbeno-seksističnih zidov. Zdaj sama, brez družine in z novimi kačami okrog sebe pozablja tudi nase. Njen zapuščeni mož se nekje še vedno tolaži z glasbo Nora(h) Jones, delavski mešani pevski zbor za gospodarstvenike čuteče in ubrano odpoje kakšen priljuden napev, na vse to pa se kot avtonomna odeja avtoričinega porekla pogrnejo še germanski songi. Ti so včasih slišni zgolj kot spremljevalni šepet, spet drugič kot poriv v prvobitno okolje dogajanja.

Ponižani in razosebljeni Nori morda ne preostane drugega, kot da se še sama zlije s tokratno fiksno scenografijo. Zadnja stena, ki je mozaično sestavljena s sličicami razgaljenih žensk iz porno revij, morda čaka le še na njen portret. Saj se zdi, da moralno nižje tako ali tako več ne more zdrsniti.

Za vso to klavrnost, brezizhodnost in utesnjeno malodušje je sklepna Norina večerja ob družbi njenih dveh ključnih moških prav ciničen obred. Komu bo šel ajmoht iz plastičnih punčk v slast in kam jih bo telo sčasoma izpljunilo? Morda ni pomembno, saj se zna zgoditi, da je to njihova ½zadnja½ večerja preden se vsem skupaj in vsakemu posebej ne zmeša.

Tokratna uvodna uprizoritev na celjskem Odrupododrom v novi sezoni je alarmantno poteptala odrske deske in presenetljivo pregnetla tamkajšnje igralce. Za to pa sta seveda zaslužna segmenta na obeh straneh že omenjenega enačaja.

Torej, ½cela ali ne½ – hvala, Elfriede, da si nas dvakrat po Njej!

Z Noro je norela Zala Dobovšek