˝Dva igralca, ki (se) dvoumno igrata, v spremstvu leteče hrane in posvečenega kadila˝

V koprodukciji E.P.I. Centra in Mestnega gledališča ljubljanskega so na Mali sceni 6. januarja premierno uprizorili Kvartet Heinerja Müllerja. Radikalen, nenavaden in časovno izjemno tranziten dramski tekst znamenitega nemškega dramatika je režiral Sebastijan Horvat. Kvartet in Horvatov režijski pristop sta uspešno poskrbela za nastanek postdramske sfere. In ta v svojem enormnem in veličastnem volumnu nemalokrat poskrbi, da se gledališki jezik demonsko spreobrne, razdrobi in preobleče. Medtem ko gledalec ostane nemalokrat v mrežah nejasnosti gol.

Heiner Müller, tako imenovana nemška ikona postmodernističnega gledališča, je bil zagovornik metode simultanega tekstovno-dogajalnega kolaža v gledališču. V njegovih tekstih dialog razpada, časovni razpon se razteguje od ˝pamtiveka˝ pa do danes. S svojimi dramskimi besedili se je v veliki meri nanašal na zgodovino, a zavračal njeno objektivno obdelavo. Njegove idejne usmeritve so se nagibale k posvečanju historične identitete in tematsko intenzivno obdelovale problematiko spomina. Najbolj pa je Müller v gledališki zgodovini najbrž prepoznaven po svojih ostrih in provokativnih predelavah kultnih zgodovinskih dram, ki so za seboj dostikrat potegnile tako zgražanje kot tudi produktivne premisleke. Bistvo teatra je zanj bilo v rotenju duhov umrlih.

Kvartet za svojo predlogo jemlje Laclosova Nevarna razmerja, v samo srž obdelave pa vplete pojmovno razmerje med moralnostjo in zlom. Pod njun skupni imenovalec pa postavi umiranje, izničenje in razkol Človeštva. Tu pride do izraza eden izmed pomembnih Müllerjevih izhodišč, in sicer da sta Preobrazba in Umiranje tisto bistveno pri gledališču. Oba namreč ob sebi peljeta občutek strahu, na katerem se lahko relevantno gradi ter ustvarja in ga sam tudi označuje kot ˝prvo znamenje nečesa novega˝.

Vikont de Valmont in markiza de Merteuil ob spominjanju na svojo vzajemno preteklost, ko so strast, predanost in sočutje še obstajali ter bili dejansko in fizično udejanjeni, cinično in vehementno peljeta memorialno prostaško zadušnico. Zamišljena kot poslednja Človeka ob sklepnem dnevnem obroku oblikujeta bolesten in mrakoben napovednik sveta v vsej svoji širini - blišču in bedi.

Še pred prvim pogledom na uprizoritveno sceno slišimo pritajen pogovor Nataše Matjašec in Radka Poliča, ali ne bi počasi kar začela. Zatem nam hišna biljeterja odstreta zastor in igralca z zgodovinsko-smešnimi lasuljami sta ob obloženi mizi in vsak na svojem koncu mize že v samem izhodišču na dobri poti, da nas sprovocirata. Tokratni prostor ključnega obeda in sploh celotnega dogajanja je prepojen z vonjem cerkvenega kadila in v soju belih pokončnih sveč. Kombinacija, ki deluje pomirjajoče, vznemirljivo in hkrati morbidno.

Čas tokrat dobiva novo dimenzijo oziroma (pre)več dimenzij. Na eni strani zgodovinski kostumi in historična konotacija, na drugi pa nepričakovani igralski odskoki iz dane vloge v strogi sedanjik, ki seveda zaobjame tudi slengovsko govorico. Če se tu spleta vprašanje o časovnosti dramske fabule kot takšne, pa je obenem položena na nas še ena plast merjenja razdobja. Kajti prav goreče sveče so tiste, ki ob vsem tem mešanju časovnosti prav ironično in kontradiktorno sporočajo razpon dobe fiktivnega časa. Lahko bi rekli kar triada (če že ne kaj več) časov. Kar pa je pri postdramskem gledališču povsem pričakovano. Kajpada …

Ves čas prisotna glasba Henrika Goreckega daje atmosferi dogajanja poseben pridih. Nekakšno idilo pravljičnosti, romantike, a ob neprestanem preskakovanju izven vlog dostikrat tudi podkrepi občutek zmedenosti in nedohajanja. Postane nekakšna glasbena spremljava vzporedne zgodbe na drugi strani portala – torej raztresenosti in zmedenosti publike.

Dialogi Nataše Matjašec in Radka Poliča so torej izvršeni na več nivojih in tudi njuna spolna identiteta se menja, kar vključuje stalno, včasih že naporno izmenjavanje čustvene ravni akterjev. Ker je preteklost dramskih oseb, ki ju predstavljata (kadar je za to čas) že sama po sebi pestra, so torej spomini še sedemkrat bolj. Za sprostitev živcev in vroče krvi pa posežeta po hrani in svojo gnev, srditost ali pa samo otroško norčavost pa se polastita metode obmetavanja s hrano. Piščančja kožica se zna prav prikladno prilepiti na čelo ali pod. Tu ni kaj reči …

Napetost tempa predstave se iz začetne ležernosti igre stopnjuje do same vzkipljivosti in replik, ki bodejo v srce igralcev in ušesa publike. Od šepetanja ljubkovalnih besed vse do krutih žalitev, ponižanj in nedvoumnih znakov prezira. A vendar se njuna večerja sklene s sporazumom, tolažbo in nenadomestljivo telesno bližino, ki najbolj zmore spodbuditi spravo. Tudi sicer naj bi se režijski koncept nagibal k izpolnitvi intenzivnih katarzičnih občutij. Če se je tem morda izmuznil kakšen gledalec, pa sta jim kaj dobro podlegla igralca. Če nista seveda ob koncu to samo ˝zaglumila˝ in s tem samo še enkrat podčrtala misel, da je šlo za postdramsko uprizoritev.

Kvartetu se je pridružila Zala Dobovšek