"Pozvonila sem na pravi zvonec in v sobi me je gol in ves ponižen čakal moški, star preko petdeset let. »Čakal sem vas,« mi je rekel. Vzela sem kuverto. V njej je bilo 50.000 jenov. Moškega nisem videla prvič. Bil je lastnik tovarne polivinila v Kobeju in mazohist, ki je imel rad visoke pete in vonj po znoju. »Spoznala sva se na zabavi, kajne?« me je vprašal. Pred koncem leta nas velikokrat pokličejo na zabave, predvsem zdravniki in poslovneži."

Japonska sodobna kratka proza drugič: Jajčeca pisatelja Ryuja Murakamija, v oddaji Tu pa tam v nedeljo skoraj natanko ob dvajsetih.

Interpretacija: Katja in Maco
Prevod in spremna beseda: Aleksander Mermal

Ryu Murakami se je rodil leta 1952 v bližini Nagasakija. V svojih delih vseskozi obravnava obrobne poglede na svet in realnost ter pri tem nemalokrat opisuje teme, ki se zdijo širši publiki kontroverzne. Od študentskih orgij, plačanih z mamili, v prvencu Skoraj prosojna modrina, prostitutk v zbirki kratkih zgodb Topaz, psihopatskega morilca v romanu In the miso soup, psiholoških opisov najdenčkov, zavrženih na okruten način, v romanu Dvojčka iz garderobne omarice, do homoseksualcev in socialno neprilagojenih zavrtežev. Študiral je film, kar je opaziti pri njegovem slogu pisanja, ki je bil označen za cinematičnega. Teme svojih del opisuje na njemu lasten, hladen in nevtralen način. Za svoja dela je prejel lepo število nagrad, med njimi tudi Akutagawovo. Slednjo, ki velja za najpomembnejšo japonsko literarno nagrado, je dobil leta 1976 za roman Skoraj prosojna modrina. Poleg pisanja literarnih del se v sodelovanju z režiserjem kultne B-produkcije grotesk in grozljivk Takashijem Miikejem večkrat loti pisanja filmskih scenarijev. V Sloveniji najbolj poznan plod njunega sodelovanja je film Avdicija, ki se je pred leti vrtel na Ljubljanskem filmskem festivalu.

Navkljub obsežnemu literarnemu opusu lahko v slovenskem jeziku prebiramo le dve Murakamijevi deli. Roman Skoraj prosojna modrina je lani ob izidu prišel požegnat tudi avtor osebno. V zbirki japonske kratke proze Najdeno v Tokiu pa je objavljena naslovna zgodba iz zbirke kratkih zgodb Topaz.

Kratka zgodba Jajčeca je bila prvič objavljena leta 1988 v zbirki kratkih zgodb Topaz. Rdeča nit zgodb so prvoosebne pripovedi in izpovedi prostitutk, ki delajo v S/M branži, zbirko pa preveva občutek hladnosti, odtujenosti in neizraženega ali pogosto nerazumljenega obupa. Izmed vseh zgodb je kratka zgodba Jajčeca mogoče še najbolj pozitivna, saj se konča z vrnjenim udarcem protagonistke, pa čeprav imaginarnim in precej grenko-sladkim, vendar vseeno, luksuzom, ki si ga ostale protagonistke zgodb ne morejo, ne znajo ali nočejo privoščiti.