Oddaja Cigule migule je dobila sestrico! To nedeljo bo svoj termin odstopila novi pravljičarski oddaji Divja jaga, v kateri bomo predstavljali slovenske ljudske pravljice v njihovi “izvirni” zvočni podobi. Poslušali bomo terenske posnetke, pravljice analizirali, opozarjali na njihove posebnosti in jih umeščali v širši kulturni kontekst. Oddaji se bosta izmenjevali na 14 dni. divja jaga: ljudsko verovanje o vračanju duhov prednikov na zemljo, zlasti v zimskem času »dvanajsterih noči«, ko »staro sonce odmre in se novo rodi«. V teh nočeh drvi po nebu divji lov, divja jaga, velika tropa lajajočih psov, ki jih vodi divji lovec.
Danes bomo slišali dve zgodbi iz Brkinov, ki pripovedujeta o srečanju našega sveta z onostranstvom. V iskanju smisla lastnega obstoja se je preprosto nemogoče izogniti vprašanjem v zvezi s smrtjo. In ker je dogajanje po njej zavito v meglo, so ljudje poskušali z določenimi obrednimi dejanji poskrbeti za srečen prehod duha umrlega na drugi svet. Obredi ob smrti spadajo med takoimenovane »obrede prehoda«, za katere je značilno, da ključnemu posamezniku odvzamejo nekdanji položaj in mu določijo drugega. V nekaterih družbah na primer duhovi umrlih postanejo zaščitniki svojih še živečih potomcev in za njih posredujejo na duhovni ravni. Ponekod duše dopolnijo svoj namen tako, da se vrnejo k Izvoru, Prabiti, Bogu. Spet tretji verjamejo, da duša po smrti spozna svoje pravilne in napačne odločitve v preteklem življenju, nato pa se zopet vrne na fizično raven, da bi napake popravila.
Prehod duha umrlega na oni svet pa ni mačji kašelj! Temne sile dihajo duši pokojnika za vrat in komaj čakajo na najmanjšo napako. Da bi odgnali ali vsaj ukrotili prisotne demone, je potrebno izvesti posebne obrede, ki so vedno močno nabiti s simboliko. Obredna dejanja, besede, gibi in glasba torej poskušajo zagotoviti srečen prehod duha umrlega v drugo dimenzijo. Kljub vsej skrbi in naporom pa včasih duša ne najde počitka in spokoja. Takrat se vrača med žive v iskanju svojega zadoščenja, najpogosteje ponoči pod okriljem teme – noč ima pač svojo moč. Pravijo, da se nasploh rade vračajo duše tistih, ki so kdaj v svojo korist premikali mejnike ob robu zemljišč. Prav tako lahko duh umrlega išče zadoščenje zaradi krivice, ki mu je bila storjena. Dogodi pa se celo, da duša umrlega ljubimca pride nazaj po svojo najdražjo in tako dokaže nesmrtnost ljubezni.
Duša navadno oznani svojo prisotnost s povzročanjem hrupa ali s kakšnim drugim znamenjem, lahko se potika po stezah in straši mimoidoče. Zgodbe o vračanju duš so eden od primerov, kako se verovanja, miselne predstave in prepričanja skozi čas nalagajo druga na drugo. Naletimo lahko na verovanja, ki v fragmentih vztrajajo dolga stoletja, celo tisočletja, medtem pa so se združile s prvinami novejših prepričanj. V eni zgodbi je povsem možno sobivanje indoevropske, keltske, slovanske, krščanske in še kakšne tradicije. Prepletanje in dopolnjevanje med elementi različnih prepričanj je v ljudskih predstavah dokaj pogosto. Delno je temu kriva domišljija, delno pa politika institucij, ki so obvladovale duhovno sfero navadnega smrtnika. Slednje so namreč ugotovile, da je lažje nadgraditi uveljavljeno prakso oziroma ji natakniti novo obleko, kot pa ljudem vsiliti popolnoma nov koncept.
V današnji prvi zgodbi hodijo mrtvi v osvetljeni procesiji okoli pokopališča in medtem pojejo nakar izginejo v trenutku, ko stopijo na blagoslovljeno zemljo. Druga zgodba pa govori o nočni maši, ki jo vodijo duše umrlih v sicer opuščeni cerkvi. Obe sta, kot rečeno, iz Brkinov, hribovite pokrajine v jugozahodni Sloveniji med Pivko in Pograjskim podoljem. Zgodbi je Nadi Kerševan na terenu povedala Ivanka Maslič in sta objavljeni v knjigi Duša na bicikli iz knjižne zbirke Glasovi, posnetek pa je sposojen iz pripadajočega CD-ja.
»Duša na bicikli«:
- »Precesja«, zgodba št. 93, stran 102, track 17
- »Maša«, zgodba št. 94, stran 102, track 18
Oddajo je pripravil Miha Šinkovec.
Komentarji
komentiraj >>