V tokratni končno pomladni Arteriji ponuja Petja, ki je obiskala Malo galerijo, razmišljanja o nematerialni senzibilnosti hrvaškega umetnika Josipa Vanište. Miha predstavlja velikega slovenskega videasta Nevena Kordo, ki je retrospektivo svojega bogatega ustvarjalnega opusa tokrat predstavil v Zavodu SCCA. Maja pa se je potopila v svetove možnih prihodnosti Paula De Marinisa v galeriji Kapelica. V Mali galeriji v Ljubljani se obiskovalčevim očem do 30. aprila razpira razstava hrvaškega umetnika Josipa Vanište. Ob ogledu raznolikih predmetov, predstavljenih v prostoru Male galerije, si ob letnicah ne moremo kaj, da ne bi razmišljali o historični razstavi. Pa vendar nam naslov razstave in ogled razstavljenih projektov govorita, da razstava prikazuje le del umetnikovega ustvarjanja. Na ogled je ponujen tisti del umetnikovega ustvarjanja, ki je povezan z nematerialno senzibilnostjo. Da bi ugotovili, kaj naj bi to pomenilo, se za hip pomudimo ob umetnikovi biografiji:
Hrvaški umetnik Josip Vaništa se je rodil v Zagrebu leta 1924 in diplomiral iz slikarstva na zagrebški Akademiji likovnih umjetnosti v razredu profesorja Marina Tartaglije. Vaništov slikarski opus se je - času skladno - iz figuralike prevesil v abstrakcijo.
V abstraktnih krajinah je umetnika vedno bolj zanimala svetloba, ki je pripeljala do končne redukcije na platnih, kjer je leta 1964 na beli podlagi ostala samo še srebrna črta. Skoraj monohromno delo je največji objekt, ki si ga lahko ogledamo na razstavi. To in podobna dela kažejo na skrajno redukcijo umetnikovega ustvarjanja, o katerih umetnik govori tudi kot o ničelnih slikah.
Srebrna črta na belem ozadju aludira tudi na glasbo. Kakor je skrajna redukcija slikarskega izraza le ena sama linija na belini platna, je glasba v svoji končnosti sestavljena le iz enega samega, v neskončnost trajajočega tona.
Kmalu je svoje umetniško delo privedel do skrajne dematerializacije, ko ga je izvedel le z besedami: »Vodoravni format platna (širina 180 cm/višina 140 cm/celotna površina bela) po sredini platna teče vodoravna srebrna črta (širina 180 cm/višina 3 cm).« Likovno delo zanj ni bilo več potrebno, zadoščala je materializacija v mislih. V teh okvirih razmišljanja pa je gotovo že čas, da omenimo umetnikovo delovanje v skupini Gorgona.
V začetku šestdesetih let je Vaništa pričel raziskovati drugačne pristope k umetnosti. Postal je eden od ustanoviteljev hrvaške skupine Gorgona. Skupina je zagovarjala drugačne oblike delovanja v polju umetnosti, prirejala razstave in izdajala istoimenski časopis ter se predvsem odrekla klasičnim materializacijam umetniških del.
Po letu 1970 se je Vaništa spet oprijel slikarstva, pa vendar se ni popolnoma odrekel temeljnim ustvarjalnim postopkom, ki so jih prinesla šestdeseta leta, in tako je še leta 1989 izdal revijo P.S. Post-scriptum je izšla v šestih številkah, nekaj strani pa je bilo posvečenih prijateljem iz časov skupine Gorgona. »P.S. se navdušuje nad skrivnostjo začetnih let; je spomin na nekaj, kar je bilo, morda pa niti to ne,« je zapisal. Izid revije in zapisana misel pa nas opozarjata, da Gorgona ni bila zgolj bežna postaja v njegovem opusu, ampak ena od ključnih vsebin za njegovo lastno, kakor tudi hrvaško umetnost.
Gorgona ni bila zgolj skupina umetnikov, ampak je bila zasnovana širše, saj so v njej sodelovali tudi kritiki, umetnostni zgodovinarji in arhitekti. V Zagrebu je delovala med leti 1959 in 1966. Poleg Josipa Vanište, ki ga zapis ob razstavi označuje kot gonilno silo skupine, so v njej sodelovali še Julije Knifer, Marijan Jevšovar, Đuro Seder, Ivan Kožarić, Radoslav Putar, Matko Meštrović, Dimitrije Bašičević Mangelos in Miljenko Horvat.
Bolj kakor za tesno povezano skupino s točno določenim programom, je šlo za združevanje kreativnih posameznikov, ki so bili in so še vedno izjemno originalni in nekonvencionalni. Po besedah Josipa Vanište »Gorgona ni bila slikarska skupina, težila je k zunaj-estetski resničnosti in njene aktivnosti so obsegale tako prirejanje razstav in umetniških srečanj, kot tudi skupne sprehode in pogovore v naravi ali kot je te sprehode v šali označil eden od članov skupine: komisijske preglede pomladi.«
Razstavo je pripravila gostujoča zagrebška kustosinja Branka Stipančić, ki za temeljni pojem, ki označuje delo Josipa Vanište, proglaša praznino in osvoboditev od vsega. Te odeje, po njenih besedah, izvirajo iz intelektualnega ozračja generacije zagrebških umetniških krogov, ki se je v petdesetih letih 20. stoletja oblikovala ob odkrivanju eksistencialistične misli, književnosti absurda in novega romana. Te v času in okolju že obstoječe ideje pa naj bi Vaništa še izpopolnil z raziskovanjem zen budizma, vidno vlogo pa je pri njegovem delu odigral tudi pojem praznine pri umetnikih, kot sta Yves Klein in John Cage.
Tipičen projekt skupine je gotovo neizpeljani Posnetek notranjosti iz leta 1962, ki je kot maketa zamisli, ustvarjena na podlagi originalne slike in fotografije, predstavljen na razstavi v Mali galeriji. Projekt je bil zamišljen za razstavo v Studiu G ali daljše Studiu Gorgona, v katerem so gorgonovci med letoma 1961 in 1963 organizirali razstave umetnikov mednarodne neo-avantgarde. Ideja je bila, da bi skozi izložbeno okno fotografirali prazen prostor, nato pa fotografijo v naravni velikosti postavili v izložbo, tako da bi resnična arhitektura, če bi jo gledali od zunaj pod določenim kotom, sovpadla s fotografskim posnetkom.
Seveda je na razstavi predstavljena tudi dokumentacija izpeljanih projektov, npr. Gorgonska črna, Referendum ali Izvolite prisostvovati iz leta 1962. Vabilo, na katerem so bile napisane le besede Izvolite prisostvovati, je Vaništa razposlal na 50 naslovov.
Poleg povabila k prisostvovanju povabljenci niso izvedeli ničesar, niti tega kdaj, zakaj ali čemu ne prisostvujejo. Vabilo lahko na eni strani beremo kot provokacijo, na drugi pa razmišljamo o odeji vabljenja na nič ali pa celo v nič in spet se nam v misli prikrade dematerializacija in izpraznjenje. Ostaja vabilo kot samo dejanje, njegova vsakdanja funkcija – saj je vabilo navadno šele prvi korak k nekemu dogodku – pa je izpraznjena svojega pomena.
Bistveni del aktivnosti Gorgone je bil tudi anti-časopis Gorgona, ki ga je Vaništa zasnoval leta 1961 in je izhajal vse do leta 1966, ko je izšla zadnja, enajsta številka. Vsak izmed umetnikov je oblikoval po eno številko časopisa, s poudarjeno konceptualnimi deli, ki so podajala le primarne informacije o umetniških delih, ne pa tudi njihove razlage. Časopis sam je veljal kot umetniško delo, časopis umetnika v istem smislu besede kakor Celantov izraz knjige umetnika. Ena izmed številk revije, ki jo je oblikoval Vaništa, je bil zgolj enostranski časopis z reprodukcijo Mona Lise. Vaništa pravi, da jo je izbral zato, ker je reproducirati Mono Liso isto, kot če bi stran pustil prazno. Reprodukcija nas torej opozarja na izpraznjenost ponavaljanja in skepticizem znanih vrednot.
Po 11. številki Gorgone se je skupno delovanje skupine za nekaj časa ustavilo. Vaništa je razmislek skupine obnovil leta 1985 s časopisom Postgorgona, ki ga je ustvarjal s pomočjo fotokopirnega stroja. Tudi dvanajst števil tega časopisa si lahko ogledamo v Mali galeriji.
Razstava v Mali galeriji v meni ni zapustila kakšnih posebnih občutkov. Ne vem, ali je ta ne-občutek nastal zaradi hotene zgodovinske distance do ustvarjanja Josipa Vanište in skupine Gorgona, kakor jo predstavlja razstava. Artefakti, dokumenti, makete in umetniška dela so večinoma varno spravljeni v steklenih vitrinah in tako s klasično muzejsko postavitvijo morda postavljajo stekleno prepreko med umetniško delo in obiskovalca. Na drugi strani pa je morda ne-občutek prav posledica hotene izpraznjenosti, ki jo je v svojem delovanju na raznolike načine raziskoval umetnik.
V projektni sobi zavoda SCCA, ki postaja eden ključnih prostorov predstavljanja sodobne umetnosti v prestolnici, se dogodki vrstijo kot po tekočem traku. Sobana na Metelkovi ulici 6 je nadvse primerna za predavanja, predstavitve, debate ali video projekcije, vendar pa zaradi določenih dejstev v ta prostor ne zahaja prav širok spekter občinstva. Za najbolj problematičnega se izkaže že sam dostop, saj je stavba nasproti edinega ljubljanskega mladinskega hotela iz varnostnih razlogov večino časa zaprta in zaklenjena, vstop pa je mogoč le ob dovolj zanesljivi identifikaciji. Projektne sobe v pritličju večnamenske stavbe se očitno še vedno drži občutek neprodušne zaprtosti in institucionalne odtujenosti, ki nekako odvrača širšo zainteresirano javnost od obiska.
Ob nedavnih izkušnjah s predstavljanjem sodobnih umetnostnih praks, ki se v bivšem ljubljanskem Soroševem centru enačijo zgolj z video produkcijo, je spodaj podpisani upal na popravek grenkega priokusa, ki ga je pustil eden od prejšnjih obiskanih dogodkov. Predstavitev kirgiške sodobne umetnosti, sicer odlično zastavljena in mnogim izredno koristna ter poučna lekcija o deželi daleč stran, je na žalost minila v znamenju tehničnih težav, predolgem in preveč dolgoveznem podajanju informacij ter skrajno afirmativnem pristopu. Tako smo dobili vpogled v druščino avtorjev, ki so se uspeli uveljaviti v tujini oziroma na zahodu, skoraj nič pa ni bilo povedanega o podzemnem dogajanju in mladih ustvarjalnih silah te centralnoazijske dežele.
Strah pred naslednjo dvourno neprekinjeno seanso je bil zaradi nedavnih izkušenj več kot upravičen. Prezentacija res ni bila izvedena na prav visokem nivoju, zato pa so na svoj račun prišli poznavalci avtorja in pretekle domače video produkcije. Manj podučeni obiskovalci pa smo veliko težje sledili poteku dogajanja. Zelo učeno medijsko obvestilo, ki zaradi zahtevnih stavčnih struktur potrebuje budno in zelo zavzeto branje, se je izkazalo zelo kontrastno v primerjavi s preprostim nastopom Nevena Korde v živo. Začetek »Avtobiografije nekega videasta«, predstavitve in sklepnega predavanja iz cikla »Dnevnik vizionarja« je bil v znamenju televizijskega dela umetnika, ki je v tandemu z Zemiro Alajbegović oral ledino slovenske produkcije na tem področju. Videnih je bilo mnogo posnetkov kot monumentov preteklega dela enega najvidnejših domačih avtorjev iz področja videa.
Zaradi omenjene nepreglednosti in nesistematičnosti se ni bilo težko izgubiti v vesolju video del in pripadajočih komentarjev. Govorilo se je o delovanju avtorja v sklopu Društva FV 112/15 ter o dogajanju na ljubljanski podzemni sceni v osemdesetih, ki menda daleč prekašajo kakršnokoli trenutno družbeno ali umetniško udejstvovanje. Metelkova pa se v ničemer ne more primerjati z nekdanjim Diskom Študent v kleti bloka 3 v Rožni dolini. Osemdeseta leta so očitno res neponovljiv in mlajšim generacijam nikakor dosegljiv fenomen. V nadaljevanju smo izvedeli koristne podatke o trenutno še živečem in nastajajočem spletnem portalu Zanka, kjer najdemo neprecenljive posnetke jugoslovanske umetniške in glasbene ustvarjalnosti. Omenjen je bil hiter napredek tehnologije z nosilci, ki se spreminjajo z veliko naglico ter o težavah prenašanja in dokumentiranja le-teh v sodobnem času. Slišali smo tudi marsikaj o preteklem delovanju Radia Študent, gledali smo video dela ter mnoge starejše intervjuje z avtorjem, v katerih je pojasnjeval svoje poglede v zvezi z video produkcijo v različnih obdobjih.
Neven Korda, eden od pionirjev gibljivih slik v Sloveniji, ki se je pod okriljem zavoda SCCA predstavljal že nekajkrat, je svojo umetniško pot začel v zgodnjih osemdesetih. Njegovo delovanje je bilo v začetku tesno povezano z dejavnostjo Društva FV 112/15, ki se je leta 1982 vzpostavilo kot gledališka skupina, v nadaljevanju pa razširilo tudi na področje glasbe, videa ter vizualne umetnosti. Zgodnja dela so bila v znamenju predvsem glasbenega podzemlja in zasedbe skupine Borghesia, kasneje, zlasti v devetdesetih letih, pa se je polje njegovega ustvarjanja razširilo. V tandemu z Zemiro Alajbegović sta se priključila tudi televizijskim formam kot so: kratki film, dokumentarec ter produkcija mnogih oddaj. Morda je manjkala le omemba trenutnega delovanja tega videasta, kar je ostalo nekako zavito v meglo.
Dobršen del predstavitve je bil, kot rečeno, namenjen spletni strani Zanka, ki temelji na praksi omenjenega para Korda – Alajbegović, sicer znanih tudi pod imenom Zanka. Ta je neprecenljiv in zelo koristen vir informacij, sistematičen pregled video produkcije preteklega časa. Preglednost zagotavljajo štirje odseki: »Subkultura / alternativna praksa«, »Borghesia«, »Kratki filmi« ter »Dokumentarec / televizija«. Internetna stran je postavljena v okviru projekta Internet Portfolio Zavoda SCCA, ki na svetovnem spletu predstavlja skrbno izbrane umetnike in umetniške skupine, delujoče v slovenskem prostoru.
Zanka je po besedah avtorja samega, citiram: »Želja videa, da se predstavi kot samovšečna predstavitev videa samega, ne kot nekaj, kar je bilo, temveč nekaj, kar je tukaj. Je potreba po obnavljanju zaradi ohranjanja, je soočenje videa z vedno novimi nosilci informacij, ki narekujejo nove oblike komuniciranja«. Gre torej za ogromno količino, konkretno več kot 600 minut video gradiva ter zbranih medijskih odzivov nanj.
Tako lahko vedoželjni raziskovalec gleda legendarne posnetke in kratke umetniške filme o bivši skupni domovini in nekaterih njenih poglavitnih akterjih, ki so odraz časa uporniških osemdesetih let. Lahko se zabava ob dokaj surovih, a zelo realnih posnetkih delovanja Diska FV Študent ter mnogih tam nastopajočih glasbenikih. Na voljo so legendarni posnetki ljubljanske hard core scene in njenih poglavitnih akterjev kot so UBR, Tožibabe in mnogih drugih. Ogledati si je moč nastop misterioznih Niet na FV Festivalu leta 1984 ter intervjuje gospoda Igorja Vidmarja s ključnimi osebnostmi tedanje jugoslovanske glasbene scene, med drugim kontroverznega frontmana Azre Johnnyja Štulića. Na ogled so še trije kratki filmi ter vrsta dokumentarcev in televizijskih oddaj. Poseben razdelek si je prislužila ljubljanska umetniško glasbena zasedba Borghesia, katere pristop je temeljil na rabi videa in ostalih izraznih oblik, ki so dopolnjevale glasbo samo.
Neven Korda je torej neprecenljiv videast, dokumentarist in arhivar preteklega in trenutnega dogajanja. Na žalost predavanje zaradi že omenjenih razlogov nikakor ni doseglo svojega namena, saj so informacije ostale nekje v zraku. Gospod Korda je pač odličen filmar in video ustvarjalec, vsekakor pa ni primeren govorec, ki bi mogel na zadovoljiv način prenesti svoje bogate izkušnje vedoželjnim poslušalcem. Kajenje, skakanje iz ene teme na drugo brez trdne povezave, tehnične težave pri prikazovanju projekcij ter branje lastnega press releasa pač niso atributi zgledne predstavitve javnosti. Tako je v ušesa zbodel dogodek, ko se je glavni akter večera zapletel v lastno govoričenje in naenkrat ugotovil, da sploh ne ve več o čem govori. K sreči je bila publika pri takšnih zagatah v veliko pomoč. Ob tem je povsem na mestu tudi opazka o nesprejemljivi dolžini predavanja. Poslušalec pač ne prenese skoraj dvournega nepretrganega sprejemanja informacij, še posebno, če so te podane preveč nesistematično. Tako dragoceno delo »Studia 6 & Brez žebljev in podstavkov« ne najde poti do zadovoljivo širokega kroga javnosti, kar pa je z malce boljšim pristopom moč kaj hitro popraviti. Dober glas seže v deveto vas.
V galeriji Kapelica poteka razstava ameriškega umetnika Paula de Marinisa z naslovom »Firebirds«. De Marinis se z multimedijsko umetnostjo ukvarja že od leta 1971. V preteklih letih je predstavil celo vrsto performansov ter zvočnih in interaktivnih inštalacij. Razstavljal je v galerijah, kot je razvpita The Kitchen v New Yorku, na festivalu Ars Electronica in še marsikje. Njegovi izdelki povečini sežejo do meja izumiteljstva. Umetniški koncept in znanstveno misel združuje v tesno sinergijo. Njegova išstalacija z naslovom »Firebirds« predstavlja nekakšen preroški ogenj, ujet v ptičje kletke, iz katerih je hkrati slišati posnetke originalnih govorov nekaterih političnih vodij dvajsetega stoletja. Plinski ogenj, primerno moduliran skozi električna območja, predstavlja nekakšen nekonvencionalen zvočnik presenetljivih razsežnosti in jasnosti.
Koncept De Marinisove misli prečka nekatere še neutrte poti skozi območja komunikacijske tehnologije. Zanimajo ga prepleti medsebojnega delovanja različnih, tako materialnih in tehnoloških pomenov, kot tudi tistih, ki zavzemajo naša najbolj banalna stališča. Ob vsemu naštetemu pa avtor v poskusu preseganja zaznave naših formalno začrtanih pojmov, zlasti znotraj potrošniških všečnosti, kaj hitro začuti težaven napor. Vendar pa ob takšnih razmislekih človek zavzame držo, ki se dotika vprašanj o svetu, ki smo ga oblikovali. Hkrati se prične spraševati o posegu raznolike tehnologije v osebne odnose, kar močno vpliva na naše razumevanje fizičnega univerzuma, kakor tudi našega porekla in zgodovine. Vse to hkrati vpliva na pojmovanje naših možnih prihodnosti.
Kot že omenjeno, instalacija »Firebirds« proučuje kompleksnost medodnosov, ki se v tem primeru formalistično odrazi v odnosu med ognjem in jezikom. De Marinis se v omenjeni inštalaciji ukvarja z razmišljanji o tehnoloških, zgodovinskih in metaforičnih raznolikostih, ki vplivajo na stališče celotne kulture. Tako na primer avtor pravi: » ... da govor, ki je sestavljen iz zvoka, ni vedno očiten takrat, ko ga govorimo, poslušamo ali celo beremo. Prenešen je v prikrit umik pogovora«. Elektronski in še posebej radijski mediji v dvajsetem stoletju so preoblikovali našo zaznavo odnosa med govorom in zvokom. S transformacijo govora v signal, signal v valovanje, posneti zapis in ponovitev posnetka na traku, tako imenovani record, se je ustvarilo očitno dejstvo, da je zvočni pomen vedno oblika zvoka kot signala, signala kot šuma, trušča, hrupa in tako naprej ...
Vsaka tehnologija, ki omogoča zvočni prenos, ima svoje tehnične ureditvene zahteve, hkrati pa tudi temu primerne pogoje za zvočni sprejem. Telefonski pogovor se na primer odvija v realnem času. Med dvema posameznikoma. Zato je intimen. Telefonski pogovor je intimnost brez intimnosti domačega okolja. Medtem ko radijski sprejemnik dopušča kolektivno recepcijo v domačem prostoru. Radijski sprejemnik omogoča kolektiven sprejem v realnem času. Če odmislimo grandiozno pločevinasto škatlo, ki vse skupaj predvaja, potem v določenem trenutku ni drugega objekta fiksacije, kot je radiofonični glas – zvok sam po sebi. Kot predhodnik radijskega medija, je politični govor ostal zunaj doma, na trgih in konferenčnih dvoranah. S transformacijo govora v zvok – signal – valovanje - signal in zopet zvok je tako tudi intima doma postala politizirana. Glas političnega vodje vstopa v privatno domeno doma, v najintimnejšo človekovo sfero. Zato Paul De Marinis radijski zvok političnega govora, ki se manifestira skozi ognjene zublje, postavi v kanarčkovo kletko.Ognjeni zublji instalacije »Firebirds« so odraz paradoksalnih nasprotij glasu, pomena, materialnega zapisa in kolektivnega prostora. Vse to eksistira v nekem kratkem trenutku. Zvok se skozi radijski glas političnega govornika pojavi direktno - iz hlapov v območju plinske bombe. Ta je v galerijo postavljena brez karšnihkoli oscilirajočih elementov, za razliko od valov radijskega sprejemnika. Zrak, ki je okoli ognjenih zubljev istočasno ogrevan in ohlajen, širi valovanja zvočnih vibracij, ki ustvarjajo atmosfero prostora. S tem se tvori nedirekten izvor zvoka. Izbrani politični govori pa se, zaradi banalne prepoznavnosti določenih intonacij, slišijo kot opomin, ki opozarja na nevarnosti ognja, tako prijateljskega kot kakršnegakoli drugega.
S Petjo Grafenauer Krnc, Miho Colnerjem in Majo Smrekar ste na valovih Radia Študent pripluli do konca oddaje. Naslednja plovba se bo zgodila čez dva tedna ob istem času na istem mestu, ko vas bosta pričakala Maja in Peter Karba in vas čez valove avdio dokumenta popeljala novim dogodivščinam naproti, in sicer v tovarno Rog.
Ostanite še naprej z nami in nasvidenje.
Komentarji
komentiraj >>