Pozdravljeni. V današnji oddaji boste slišali Petjin odličen prevod članka o vodenju politike ameriškega predsednika, ki jo v navezavi s sodobno umetnostjo parafrazira Dyske Suematsu. Članek je bil objavljen v časopisih Furtherfield in This is not a Magazine z naslovom »Umetnost George-a W. Busha ali Kaj pa, če bi bil Bush umetnik?«. Miha je obiskal bogato razstavo ulične umetnosti z naslovom »Street Art, Stensili, posterji in stikerji / Low-Tech re-akcija", ki se odvija v Mednarodnem grafičnem likovnem centru. Maja pa razmišlja o sporočilu interaktivne instalacije, ki te dni gostuje v Kiberpipi. Avtorica je korejska umetnica po imenu Jee Hyun Oh. Na luciden način prikazuje svojo vizijo sistema človeških odnosov, kar reflektira v svojem delu z naslovom »Vrt vozlišč«. Po začetnem komadu pa začnimo z refleksijo bolj na prvo žogo politične narave, ki se odraža v »umetniškem« ustvarjanju predsednika Združenih držav Amerike Georgea W. Busha. Skozi dobršno mero cinizma naj se nam ob tem odličnem tekstu potrdi že znano dejstvo, da je dandanes prav vsakdo lahko umetnik.
Sin Georga H.W. Busha starejšega je že zgodaj spoznal delovanje politike. Po študiju na Yale-u in Harvard-u, si je za svoj umetniški medij izbral prav to. Kot mnogo sodobnih umetnikov v osemdesetih letih, je tudi nanj vplival francoski teoretik postmoderne Jean Baudrillard. Še posebej ga je navdušil naslednji odlomek iz knjige Simulaker in simulacija:
»Simulirajte tatvino v veleblagovnici: kako prepričati varnostnika, da gre za simulacijo? Zares ne obstaja »objektivna« razlika: obstajajo iste geste in isti znaki kot pri pravi tatvini, v resnici pa znaki ne kažejo ne v eno ne v drugo smer. Kar se tiče vzpostavljenega reda, so znaki vedno na strani reda realnega.«
Bush je enako vprašanje zastavil v umetnosti in prišel do zaključka, da med umetnikom in zgolj simulacijo umetnika ni zaznavne razlike. To pomeni, da ni razlike med nekom, ki ga ocenjujejo kot umetnika zaradi tega kar počne in nekom, ki počne nekaj, da bi ga ocenili za umetnika. Prav tako ni razlike med predmetom, za katerega trdimo, da je umetniško delo zaradi svoje substance in objektom, ki je umetniško delo zato, da bi pridobil umetniško substanco. Da bi to substanco kot objektivno zaznal svet umetnosti, je pomislil Bush, mora umetnik delovati izven sveta umetnosti. Očitna izbira za Busha je bila politika in odločil se je, da bo kot politična umetnost, postal simulacija politika.
Novembra leta 1994 je postal simulacija teksaškega guvernerja tako, da se je dal dejansko izvoliti za teksaškega guvernerja. Zatem je njegova umetniška kariera zacvetela. S tem, da je simuliral globoko poznavanje evangeličanskega krščanstva, je postal popularen kot redkokateri umetnik v zgodovini. Šok, ki ga je povzročilo njegovo potenčno delo Predsedniške volitve leta 2000; je odmeval po celem svetu. Ko je postal simulacija predsednika ZDA, je dosegel končni cilj mnogih umetnikov: z umetnostjo je lahko spreminjal svet.
Leta 2001 se je pridružil zboru drugih političnih umetnikov in kot odmev grozi 11. septembra predstavil množico performansov z naslovom Vojna proti terorizmu. Podobno kot Duchampova Fontana je tudi to delo pomenilo vzor, na katerega se sklicujejo mnogi umetniki in kritiki. Populariziral je izraz hudobci. Januarja leta 2002 je uporabil naziv State of Union kot medij za eno izmed del v tej seriji. Nekateri kritiki so pomen tega dela povezali s Smithsonovo izrabo zemlje ali Grahamovo izrabo časopisnih strani kot medijev.
Po 11. septembru je Bush eksperimentiral z religioznimi metaforami v kritični umetnosti. V osemdesetih ga je fasciniralo evangeličansko krščanstvo in kot konceptualni kič je v mnogih svojih delih pričel z apropriacijo ponovnega rojstva v krščanstvu. Teror 11. septembra ga je inspiriral, da je to temo izpostavil kot bistveni motiv svojega dela, kar je razvidno iz njegovega kontroverznega dela Fait-Based initiative. To delo nas živo opominja na nevarnosti religioznega fanatizma.
Leta 2002 je predstavil prvi internetni projekt egov.gov. Žal projekt, zaradi kontroverznosti, ki so jo vzbudili njegovi drugi sočasni projekti, ni vzbudil veliko pozornosti. Njegove ostale net-art projekte lahko najbolje opišemo kot dodatke njegovim performansom, digitalna umetnost kot celota pa ne predstavlja njegove najboljše strani.
Njegovo najbolj znano delo prejšnjih let je Operation Iraqi Freedom, ki se je pričela kot socialna in historična kritika ideologije njegovega lastnega očeta. V tem času se je pričel ukvarjati z zunanjo diplomacijo, sadomazohistično seksualnostjo in psihologijo laži. Ključni medij tega dela je človeško življenje. Njegova uporaba tega medija poteka v tako velikem merilu, da se projekti Damiena Hirsta, ki razstavlja mrtve živali v formaldehidu, zdijo kot otroška igra. Kar se tiče originalnosti je njegov kos pomemben iz večih razlogov:
1. je najdražje umetniško delo, ki je bilo kadarkoli ustvarjeno v zgodovini in hkrati financirano predvsem z družbenimi sredstvi
2. ustvarjeno je bilo brez predvidenega končnega cilja
3. cel svet ga je opazoval v realnem času.
Prav kakor Hirsta, tudi Busha ljudje z veseljem sovražijo. Mnogo kritikov ga noče priznati za umetnika. Pravzaprav je delno prav dejstvo, da o sebi nikoli ne govori kot o umetniku, delno bistvo zakaj je tako fascinanten umetnik. V tem smislu je njegova simulacija brezhibna. Pokaže na dejstvo, da kadar umetnost popolnoma oponaša življenje, preneha biti umetnost. Prav to nebivanje umetnosti v Bushevi umetnosti, onemogoča priznanje njegove umetnosti. To pa njegovo umetnost izpostavlja kot nesporno novo, kakor pokaže mnogokrat citirana izjava Jacquesa Derrida-ja:
»Nove umetnosti nikdar ne opazimo, mislimo, da jo vidimo, a novo umetnost, kot jo ljudje površno imenujejo, prepoznamo prav po tem, da ni prepoznavna.«
Ta opazka se mnogokrat izrablja v obrambo neprepoznanim umetnikom in umetniškim gibanjem, a Busheva neprepoznavnost se gotovo vzpenja nad ostale. Da bi ostala tako nova kot je le mogoče, svoji umetnosti ne dovoli, da bi bila prepoznana. Nihče izmed ostalih umetnikov ni tako zavezan ideologiji kakor on. Prav zaradi tega ker je tako novo, je njegovo delo tudi nujno originalno. Skoraj vsako njegovo novo delo premore vsaj nekatere aspekte, ki še niso bili nikdar izvedeni, posebej, kakor smo že opozorili, v izrabi medijev.
Morda je njegov največji prispevek k umetnosti prav to, da je dokazal, da umetnost lahko spreminja svet. Njegova umetnost bo verjetno še naprej inspirirala bodoče politične umetnike in jim vlivala zaupanje, da njihova umetnost ni nesmiselna. Prav kakor je Duchamp naskrivaj kar 20 let oblikoval Etant donnes in jo razkril šele posthumno, bo Bush verjetno svoje umetniške intence razkril šele po svoji smrti. To bo spektakularen dogodek v zgodovini umetnosti, a kdo ve? Morda pa se bo odločil, da bo svoje umetniško delo ohranil neprepoznano in zaradi tega novo za vedno.
Pred dvema letoma so ljubljanski Mednarodni grafični likovni center prvič okupirali ulični umetniki. Takrat se je razstave udeležilo šestnajst grafitarjev iz treh največjih domačih urbanih središč. Njihova identiteta je bila prikrita, identificirani so bili zgolj s podpisi oziroma v grafitarskem slengu imenovanimi »tagi«. V letu 2004 se je v Sloveniji ulična umetnost preselila tudi v galerijo, dve leti pozneje pa se serija več kot uspešno nadaljuje in nadgrajuje. Tokrat z razstavo imenovano »Street Art« ter podnaslovljeno »Stensili, posterji in stikerji / Low-Tech re-akcija«. Isti prostor so zopet zasedli ulični umetniki, ki se v mnogočem razlikujejo od drugih oblik urbane kulture. Street artisti se razlikujejo tudi od samih grafitarjev in sicer v tem, da poleg sprejev uporabljajo tudi druge tehnike za svoje kreativno izražanje. Njihovi glavni pripomočki so papirji, tiskarske naprave, v njihovi režiji nastajajo šablone, nalepke, izrezki, plakati in včasih tudi prave mini skulpture.
Drugo nadaljevanje, za katerega bi bilo zares zaželjeno, da postane tradicionalno, nam postreže s širšo mednarodno zasedbo. Poleg devetih domačih avtorjev se predstavljajo tudi aktivisti iz različnih koncev Evrope: Hrvaške, Nemčije, Nizozemske, Poljske ter Francije. Predvsem gostujoči ustvarjalci iz tujine so širše že dokaj dobro uveljavljeni in tudi sami delujejo mednarodno, obenem pa očitno spletajo učinkovito mrežo uličnih umetnikov, ki na neformalen način povezuje mnoga urbana središča. Anonimnost je tudi tokrat ohranjena, kar dokazuje, da so avtorji večinoma še vedno primorani delovati podtalno, vendarle pa je v tem smislu vendarle čutiti malce večjo odprtost. Skoraj vsak ulični umetnik ali skupina je tako poleg svojega nadimka dodatno opisan z nekaj stavki, ki na kratko pojasnjujejo njegovo delovanje.
Že sama otvoritev je nakazala na veliko zanimanje, tako iz strani nekaterih pripadnikov klasične stroke, akterjev omenjene subkulture, kot tudi povsem naključnih obiskovalcev, ki pa niso ravno stalna galerijska publika. Dogodek je ob odprtju ponudil sproščeno druženje, popestreno z zvoki sodobne elektronske in hip hop glasbe v režiji uveljavljenih ljubljanskih didžejev.
Premik ulične umetnosti v galerijski prostor ugledne ustanove se je tako izkazal za skrajno učinkovitega. Tivolski grad iz 18. stoletja, katerega pročelje z balkonom zre na mesto lučaj stran v kontrastu s sodobno ulično kulturo daje postavitvi neprecenljiv in nenavaden izraz. V osmih sobanah prvega nadstropja so razstavljena različna dela, večinoma pripravljena zgolj za to priložnost.
Avtorji v svojem izražanju operirajo z različnimi mediji. Veliko je stenskih poslikav, narejenih s spreji ali preprosto s floumastri, pojavljajo se številne nalepke, postri, tudi platna, vsemu temu pa je priloženo še obsežno dokumentarno gradivo, ki prikazuje fotografije javnih intervencij v urbanem okolju.
Na samem začetku nas preseneti video, ki z letečo kamero spremlja delovanje neimenovanih grafitarjev v različnih evropskih metropolah. Gibljivi sliki se pridružujejo tudi kolaži, platno, stenske slike, fotografije in celo light box. To pa je tudi edino anonimno delo na razstavi. Blesti predvsem, v naslednjih dveh sobah predstavljen poljski kolektiv »m-city.org«, ki s pomočjo šablon in spreja upodablja ogromne kompozicije velemest. Celotni prostor sobe prikazuje v črne tone zavito mesto delno porušenih stavb, na ulici stojijo tanki in ljudje, redke oblake pa trgajo letala in cepelini. Ti isti projekti delujejo malce manj apokaliptično umeščeni v svoj ulični ambient, kjer učinkovito uporabljajo obstoječo arhitekturo ter mestno okolje v celoti.
V sledečih prostorih se avtorji predstavljajo z manj obsežnimi deli. Nizozemski »The London Police« s floumastri rišejo shematično upodobljene duhovite figure. Štirje slovenski ustvarjalci so stisnjeni v majhen prostorček, kjer izstopa predvsem družbeno angažirani in obenem ironični umetnik »Skrana« s svojimi kolaži in osmrtnico mesta Kranja, pa »Rone 84«, stalni znanec ljubljanskih ulic, »Ratt One« ter »Zenf«.
Francoska skupina »Space Invaders« z majhnimi ploščicami ustvarja minimalne in včasih prav neopazne posege v javni prostor. Vse to združujejo s številnimi potovanji v svetovne metropole, na katerih ustvarjajo omenjene dekoracije. Vsaka od njih pa ima določene odklone, ker so pač narejene za specifičen prostor. Osrednja figura povzema obliko nakakšnega duhca, katerega lahko z ostrooki opazovalec opazi tudi v vhodni avli tivolskega dvorca. Podobe si delijo prostor z domačim predstavnikom Tačkom, ki upodablja stilizirane in veseljaške figure živali in z njimi namiguje reakcije v vsakdanjih situacijah urbanega okolja.
»Sektion 1.3«, tandem iz Škofje Loke, sestavlja stilizirane robotke, ustvarjene iz različnih nalepk. Dodane slikovite kompozicije iz desk in stenskih poslikav pa spominjajo na grozeča velemesta. Nemški umetniki »Flying Fortress« pa izbirajo strateško pomembne prostore mest in nanje umeščajo svoj prepoznavni simbol - medvedka s čelado, ter temu podobne kreature. Najbolj plastično se vsekakor predstavi dvojica iz sosednje Hrvaške »Filijo in Kenova«, ki odlično uporablja temačne barve v upodabljanju strašnih človeških in živalskih likov, dopolnjenih z najrazličnejšimi odpadnimi materiali. Med domačimi ustvarjalci vsekakor prednjači formacija »Zek Advance«, ki na izredno barvit način parodira zasičenost ulic z različnimi, predvsem oglaševalskimi podobami.
Ob koncu sprehoda po razstavi pa lahko s svojimi navideznimi svastikami, ki so dejansko le domiselno dizajnirane črke njegovega logotipa, šokira umetnik pod imenom »Lele«, ki prav tako opozarja na svobodno uporabo javnega prostora, zdaj na žalost večinoma v lasti različnih močnih gospodarskih lobijev.
Galerijska postavitev umetnikom ulice nikakor ni odvzela ustvarjalnega naboja. Prav raznolika predstavitev del omogoča dojemanje le teh na več nivojih. Iste motive lahko vidimo tako pred seboj ustvarjene »in situ«, kakor tudi dokumentarno predstavljene na mnogih fotografijah. Street artisti, zavestno izvzeti iz uveljavljenega umetnostnega sistema, so tako dobili formalno potrditev in priznanje. Podobno kot na ulici, bodo tudi v galeriji njihova dela po dveh mesecih življenja uničena in ohranjena zgolj dokumentarno. To pa je povsem na mestu. Street Art je namreč skrajno družbeno kritična veja ustvarjanja, ki odraža odtujenost in brezdušnost mestnih središč, obenem pa jih s svojimi intervencijami dekorira in osmišlja. Zaradi njihove direktnosti in gverilskega prizvoka pa jim je le redko namenjeno daljše življenje.
Prostor v galeriji gostujočih umetnikov pa ostaja in tudi bo ostala ulica, ki ponuja tudi več manevrskega prostora za izražanje. Sporočila in podobe, ki nam jih ponujajo slike na mestnih zidovih, s pomočjo MGLC-ja in kustosa Božidarja Zrinskega postajajo opazna širšemu krogu javnosti. Vse to v upanju, da bo ta do njih dovzetnejša in prizanesljivejša.
Seveda je potrebno ob vsem povedanem opozoriti tudi na publikacije, ki so izšle skupaj z odprtjem razstave. Materiala je veliko, saj so na voljo tako street artistični fanzini, kot tudi pravi pravcati katalog. Ta izdaja je izšla v omejeni nakladi zgolj osemdesetih izvodov, ki so vsak posebej unikatno izdelani, ponašajo pa se z odlično zamišljenim oblikovanjem. Spremni tekst fanzina z naslovom »Ulice govorijo«, ki naj bi bil dosegljiv tudi na spletu, je prišel izpod rok Mitja Velikonje ter Mateje Fajt. Tako dobimo tudi strokovno obdelan komentar street artistične subkulture, ki je še vedno nelegalna in po sili razmer tudi anonimna. Kot takšna pa je morda edino relevantna, saj s tem ohranja svojo ostro kritično noto, namenjeno današnjemu ponorelemu in z vse preveč podobami onesnaženemu svetu.
Člani Kiberpipe so korejsko umetnico Jee Hyun Oh s projektom Gori.Node Garden odkrili na festivalu ArsElectronica. Akademska pianistka in industrijska oblikovalka kot podiplomska študentka na Ravensbourne Collage – u trenutno biva v Londonu, kjer se ukvarja z medijskimi mrežnimi okolji. Tako povezuje rigidno, a kljub temu rahločutno akademsko pozicijo s sedaj že dodobra uveljavljenim raziskovanjem in oblikovanjem vedno novih kombinacij interaktivne komunikacije novih medijev. Pri trenutnem projektu na izredno luciden način sugerira sistematiko odnosov slehernega posameznika.
Medsebojni odnosi so že od nekdaj neizčrpna tema. Vendar pa se znotraj akcije in reakcije med posamezniki vzpostavlja nekakšen sistem, ki ga v naivno površinskem smislu lahko označimo kot sistem dajanja in prejemanja znotraj katerega se dogaja bogatenje in siromašenje. Beseda »Gori« v korejščini izraža pomen poglabljanja ali izgube odnosov, ki se nam zgodijo po lastni izbiri. Jee Hyun Oh s Kiberpipo trenutno razvija projekt »Vrtnarjenje II - Gori.Vrt vozlišč«, skozi katerega ustvarja nekakšen informacijski ekosistem. Je nadgradnja projekta »Vrtnarjenje I«, ki ga je avtorica predstavila na ArsElectronici. Prikazoval je simulacijo sistema odnososv znotraj avtoričinega intimnega kroga ljudi. Trenutni projekt je ekstrovertiran, razširjen na vsakogar. Obiskovalci so nagovorjeni, da z uporabo neposrednih sporočil skozi računalniški vmesnik ustvarijo komunikacijske podatke. Tako se skozi logiranje v vmesniku znajdejo v omrežju znotraj katerega pošljejo ali dobijo sporočila drugih obiskovalcev. Ko se odlogirajo, se odločijo ali želijo svoj pogovor implementirati v Vrt. Novi podatki zalijejo in hranijo izbrano rastlino.
Vrt torej predstavlja množico rastlin, sestavljenih iz računalniškega vezja, ki skozi žice, kot korenine, elektromotorje kot gomolje in nekakšne svetlobne vertikale, ki predstavljajo stebla in cvetove, tvorijo minimalistično simulacijo cvetlične grede. Vrt je povezan s komunikacijskim omrežjem, ki poteka skozi računalniški vmesnik, ki ga uporablja obiskovalec. Ta se odloči ali bo s svojo interakcijo prispeval h obogatenju svetlobno – zvočne inštalacije, ki predstavlja vrt vozlišč ali ne. Koncept »Gori.Vrt vozlišč« je torej kombinacija dveh udeležencev mreže in narave ter njune interakcije. Elektronski vrt s cvetjem je hkrati odraz socialne mreže kateri pripada posameznik. Rastlina pa je njegovo osebno mrežno vozlišče. Kako bo zanjo poskrbljeno je stvar posameznika.
Instalacija skozi sistem mrežne komunikacije, združena z metaforo narave v izredno rahločutnem estetskem slogu reflektira emotivni tok človeških odnosov. Avtorica se je tako v formalnem kot tudi vsebinskem smislu uspešno izognila tako imenovani narcisoidni histeriji, ki jo v performativni umetnosti novih medijev vse prevečkrat srečamo pri izdelkih umetnikov in umetnic, ki v svoji umetnosti reflektirajo medsebojne odnose. Znotraj teh se velikokrat zapletejo v očitno past - terapijo, ki je sama sebi namen. Sporočilo Jee Hyun Oh se navezuje na dejstvo, da se kljub temu, da že dolgo bivamo v vesolju, ki naj bi se odvijalo na podlagi naključja, izmenjava kakršnihkoli informacij znotraj medsebojnih odnosov v grobem še vedno dogaja na podlagi Drugega Newtonovega zakona. Ta pa se glasi nekako takole: »če nekaj udarimo z neko silo, nas bo ta isti predmet udaril nazaj s to isto silo«.
Znajdemo se torej znotraj področja, kjer z določeno investicijo lahko veliko pridobiš, hkrati pa veliko izgubiš. Vsekakor pa je najprej potrebno imeti kapital, ki ga v nek odnos investiraš. Tako je že v izhodišču potrebno negovati lasten cvet, da se mu pozneje lahko priključi vrt čudovitih cvetlic. O kakšnem tipu odnosov pa tukaj sploh zares govorimo? Realnost v kateri živimo je le ena izmed mnogih. Vse več odnosov se odvija skozi kibernetično realnost. Vse več odnosov se zgodi skozi našo identifikacijo v medijih. Tovrstne senzacije pa aktivno doživljamo le v objektivnem smislu, v subjektivnem pa zgolj pasivno. Koliko zares je sploh še vse kar se zgodi v dani realnosti?
Tako kot je potrebno redefinirati pozicijo umetnosti med drugim tudi skozi reflektiranje umetniških izdelkov, kot je omenjeni, je istočasno potrebno redefinirati vrednote znotraj medsebojnih odnosov. Ali naj me prizadane bolj kot ponavadi, če me partner zapusti preko sporočila na internetu? Kolikšno kredibilnost naj namenim izluščenemu in zaradi medija samega osiromašenemu bistvu pogovora skozi SMS sporočilo? Koliko naj me zares gane flirtajoči pogled lepotice iz jumbo plakata, ki je namenjen samo meni? Koliko kritično se mi lahko zares uspe izogniti vsemu temu?
Kakor je pozicija različnih realnosti v precepciji časa in prostora vedno odraz določene ideologije, to velja tudi za percepcijo medsebojnih odnosov. Kakor je trenutna neizpodbitna in najmočnejša ideologija potrošništvo, se tudi večina odnosov, glede na navidezno svobodo, ki jo uživamo, doživlja precej potrošniško. Najpomembnejša je podoba. Vsakdo je nadomestljiv. V času, ko sta videz in dajanje vtisa o vedenju in obvladovanju vsega nadvse pomembna pa se v kiberprostoru spoznavamo skozi besedo in ne podobo. V tem času enostavno moraš biti političen.
Projekt »GORI.Vrt vozlišč« me je skozi vzpostavitev sebi lastne resničnosti, ki dopušča možnost nešteto drugih resničnosti, ponesel v stanje svojevrstne kontemplacije. Vrt vozlišč ni le vozlišče odnosov, temveč tudi vozlišče neskončno različnih resničnosti, ki si jih vsak po svoje krojimo in v katerih se srečujemo z objekti in subjekti naših želja, ki v teh svetovih živijo svoja avtonomna življenja, a so le zmuzljive sence senc iz Platonove votline.
S to lepo mislijo se za nocoj poslavljamo od vas. Ostanite še naprej z nami in nasvidenje do prihodnjič, ko vam bomo Petja Grafenauer – Krnc, Miha Colner in Maja Smrekar znova poročali o dogodivščinah, ki se nam bodo znotraj območja umetnosti pripetile v naslednjih dveh tednih.
Komentarji
komentiraj >>