Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Torek, 11. 4. ´06 ob 19.00 (ponovitev 18. 4. ´06 ob 10.00) Alva Noto & Ryuichi Sakamoto: Insen (Raster-Noton, 2005) (2662 bralcev)
Torek, 11. 4. 2006
goran



Alva Noto & Ryuichi Sakamoto: Insen

Pričakovanja pred poslušanjem so bila visoka. Zakaj? Prvo sodelovanje Carstena Nicolaja alias Alva Noto in Ryuichia Sakamota, ki je izšlo v obliki albuma 'Vrioon' leta 2003, je takrat predstavljalo svež pristop v raziskovanju elektronske in akustične instrumentalne glasbe. Album je bil pri angleškem The Wire takrat tudi izbran za album leta s področja elektronske glasbe. No, novi album 'Insen' je doletela enaka usoda, omenjeni mesečnik je novi izdelek Nicolaja in Sakamota ponovno uvrstil na sam vrh te iste lestvice. Poraja se vprašanje, ali elektronska glasba v minulem letu resnično ni ponudila česa novega, oziroma, ali je možno, da sta glasbenika svoj izraz uspela še nadgraditi (v celoti) ...
* Pričakovanja pred poslušanjem so bila visoka. Zakaj? Prvo sodelovanje Carstena Nicolaja alias Alva Noto in Ryuichia Sakamota, ki je izšlo v obliki albuma 'Vrioon' leta 2003, je takrat predstavljalo svež pristop v raziskovanju elektronske in akustične instrumentalne glasbe. Album je bil pri angleškem The Wire takrat tudi izbran za album leta s področja elektronske glasbe. No, novi album 'Insen' je doletela enaka usoda, omenjeni mesečnik je novi izdelek Nicolaja in Sakamota ponovno uvrstil na sam vrh te iste lestvice. Poraja se vprašanje, ali elektronska glasba v minulem letu resnično ni ponudila česa novega, oziroma, ali je možno, da sta glasbenika svoj izraz uspela še nadgraditi.

Ryuichi Sakamoto je eden najvidnejših japonskih umetnikov že vse od konca sedemdesetih let, ko je z Yellow Magic Orchestra doživel precejšen uspeh tudi v Združenih državah in Veliki Britaniji, s svojo pop elektroniko pa so nekoliko vpliva pustili tudi v takrat na novo nastajajoči glasbi techno in house. Sakamoto, sicer diplomant glasbene kompozicije na Tokijski univerzi za umetnost in glasbo, je vseskozi ustvarjal tudi solistično glasbo, in sicer vse od filmskega skladanja, za kar je bil celo nagrajen z oskarjem, pa do mnogoterih sodelovanj, med katerimi se najdejo tudi zveneča imena tipa Youssou N' Dour ali pa Iggy Pop. Spisal je na primer celo glasbo za otvoritveno slovesnost poletnih olimpijskih iger v Barceloni. Svoja najboljša dela pa je verjetno ustvaril z elektronskimi in akustičnimi minimalisti: Fenneszom, Davidom Sylivianom in seveda Alva Notom. Slednji je vodilno ime mikroelektronike, katere značilnost je, da se zvok s transformacijo skozi oscilatorje in zvočne generatorje spreminja in evolvira v čas in prostor. Kar poenostavljeno pomeni, da električni napetosti daje slišnost. V letu 1999 je skupaj s Frankom Bretschneiderjem, še enim odličnim minimalistom, ustanovil založbo za eksperimentalno mikroelektronsko glasbo, imenovano Raster-Noton, ki v tej zvrsti vse od nastanka postavlja nove standarde. Tudi album 'Insen' je izšel pri tej založbi, spomnimo pa se, kako se je porodilo prvo sodelovanje glasbenikov, katerih album predstavljamo v današnji tolpi bumov.

Carsten Nicolai je imel med svojo prvo japonsko turnejo priložnost spoznati Sakamota in približno leto dni pozneje je bil s strani Code Unfinished, japonskega periodika, naprošen za priredbo oziroma remix Sakamotojeve glasbe. Ta je bila že podložena z digitalnimi efekti, zato je Nicolai poiskal najbolj čisti klavirski del, ga zloopal in sam dodal nove elektronske segmente v svojem stilu. Sakamoto je bil nad slišanim prijetno presenečen, posnel je nove klavirske dele, jih poslal Nicolaju in luč sveta je ugledal omenjeni album 'Vrioon', ki so mu kritiki in feni že ob izidu nalepili kultni status. Ali je torej sploh še možno ponovno pričakovati enako stopnjo vznesenosti? Po prvi minuti uvodne skladbe z novega albuma se vprašamo, kaj novega smo slišali, pa ne najdemo odgovora. Poslušamo naprej in srčni impulz se krepi, po koncu komada pa z veseljem ugotovimo, da kljub enaki zasnovi glasba vendarle ponudi ponovni presežek. V promocijskem spremnem tekstu lahko preberemo, da je bilo njuno sodelovanje tokrat mnogo bolj tesno in da so posamezne skladbe bolj pogosto, to je v različnih fazah nastanka, krožile med obema. Skladbo, naslovljeno 'Berlin', sta celo posnela skupaj v Nicolajevem berlinskem studiu. Vsekakor je v dialogu Sakamoto tokrat povsem enakovreden Nicolaju, ki je, če primerjamo oba albuma, pri prvem morda nekoliko preveč v ospredje postavil elektronske manipulacije. Verjetno pa je tudi Sakamoto sam spoznal, da s tesnejšim sodelovanjem svoj prispevek, harmonične klavirske dele, za katere navdih išče predvsem v glasbi Clauda Debussya, lahko še precej okrepi. To mu je tudi uspelo in skladbe se tokrat precej bolj razvijejo. Prav tako je svoj prispevek za stopnjo dvignil tudi Nicolai, ki je elektronsko praskljanje, pokanje in šumenje tokrat naredil precej bolj subtilne, kar odločno prispeva k še boljši sintezi akustičnih in digitalnih zvokov. Komunikacija med njima je izvrstna, glasba pa kljub specifični metodi matematičnega komponiranja, ki je skupna obema, ostaja izrazito intimna in lomljiva, krhka.

'Insen' je nedvomno novo vrhunsko delo, ali sodi povsem na vrh elektronske ponudbe, pa je seveda odvisno od subjektivnega okusa posameznika. Če sodite v kategorijo tistih poslušalcev, ki se glasbi med poslušanjem posveti v celoti, oziroma se lahko za slabih 45 minut popolnoma odklopite in poenotite s poslušanim, bo album 'Insen' v vaši zbirki plošč gotovo dobil mesto med tistimi pri vrhu. Enako kot pri prvem albumu se tudi tokrat zdi, da Alva Notu in Ryuichiju Sakamotu ne ostaja več nič prostora za nadgradnjo njunega izraza, vendar pa, pustimo se presenetiti in morda bomo čez leto ali dve ponovno dobili nov vrhunski izdelek dveh prekaljenih mojstrov eksperimentalne, minimalistične glasbe.


Komentarji
komentiraj >>