V galeriji Alkatraz ta mesec gostuje razstava z naslovom »Medmesto« avtoric Robertine Šebjanič, Špele Ivančič in Saše Spačal. Projekt predstavlja intermedijsko instalacijo, sestavljeno iz dveh delov. »Praznina« Robertine Šebjanič je posledica raziskovanja optičnih eksperimentov in manipuliranja človekove percepcije, ki narekuje relativnost njegovega ravnotežja v prostoru. Druga instalacija je vizualno zvočna prostorska intervencija z naslovom »How to Be Bored« avtoric   Špele Ivančič in Saše Spačal. Njena večpredstavnostna shema formalno sovpada z vsebino skupnega projekta, ki se odraža v določenem prostoru mesta. Avtorice so ga poimenovale »Medmesto«.

Inštalacija je prikaz bivanja v nekem urbanem središču, ki s svojimi vizualnimi, zvočnimi in svetlobnimi značilnostmi prodira v posameznikovo intimo. »Medmesto« je med prostor v mestu, prostor, ki vznika v pokrajini slik, zvoka in svetlobe mesta. Na različne načine in na različnih površinah podvajajoče se podobe obiskovalčevo dojemanje postavijo v pozicijo razpršenega pogleda.

Podobe se, znotraj prostora inštalacije, ki predstavlja nekakšno lebdečo kocko, podvajajo na način, ki spominja na podvajanje podob v kalejdoskopu. Medtem se na štirih okolišnih stenah odražajo kot zabrisana refleksija svetlobne kocke, ki lebdi v zraku med tlemi in stropom, zemljo in nebom, torej v medmestju. Kljub temu, da na neki ravni instalacija deluje impresivno, po določenem času prične delovati dekorativno. S tem postane komentar razpršenosti človekovega pogleda v mestnem vrvežu, zbombardiranem od vsesplošne vizualnosti, ki seveda nosi status dekorja.

Podobe mestnega vrveža se v določenem trenutku vsepovsod pričnejo podvajati. Takrat posameznik, ne glede na vse novo in originalno, vidi že videno. Znajde se v prostoru zamrznjenih podob. Ko se podobe pričnejo podvajati, se te kar naenkrat zreducirajo na eno samo, ki zamrzne. Takrat se tudi čas zreducira na gibanje, ki se dogaja le še v utripajoči projekciji svetlobe.

Inštalacija »Medmesto« poleg podob vsebuje tudi zvočni zapis. Zgodi se zvočno-vizualno upodabljanja vtisov urbane pokrajine. Izguba orientacije in gotovosti pri dandanašnjem posamezniku skozi onesnaženost medijskih podob prikazuje zgodbo subjekta, ki zaradi velikega vdora informacij digitalnih medijev pričenja konzumirati realnost na nek nov način.  Inštalacija se odraža kot rafiniran odraz motnje sodobne komunikacije skozi dojemanje, ki je posledica izkušnje našega banalnega vsakdanjika..

Projektirane podobe na stenah instalacije na prvi pogled delujejo kot nakjučno izbrani trenutki. Vendar pa izbor ravno teh krajev in podob ter njihove interpretacije in uporaba svetlobnih principov upodabljanja danih motivov poudarja dramatični efekt teh podob. S tem nam avtorice pokažejo svoje lastne zgodbe, kjer se iz osebne drame dojemanja rodi neko novo doživljanje realnosti. To najverjetneje izhaja iz intimnih izkušenj, povezanih z upodobljenimi kraji.

Znotraj prostora instalacije je subjektovo očišče razpršeno. V samosvoji resničnosti nekih naključnih trenutkov izgublja ravnotežje. Zaradi načina harmonične barvne upodobitve in vsesplošnega gibanja v teh trenutkih banalnost vsakdanjika, ki ga ustvarjajo svetlobno–optični premiki, pridobi dramatične razsežnosti. Odpirajo se vrata v nek veliko globlji diskurz od tistega, ki ga med drugim zaradi na prvi pogled dekorativne izvedbe na začetku mogoče spregledamo.

Podobe se rojevajo in umirajo znotraj praznine medmesta. Vanj izginjajo in iz njega vstajajo na videz nepomembne ulice in trgi, silhuete neznanih ljudi.  Avtorice jih osmišljajo z optično svetlobnimi premiki, podprtimi z zvočnimi efekti mesta. S tem opozarjajo na negotovost stanja stvari, kjer se iz mirne harmonije že naslednji trenutek lahko rodi katastrofa. Vendar pa skozi vizualni kaos vsenaokoli, znotraj spektakelske in banalne motivike, kljub vsemu iščemo poetiko in skoznjo vzpostavljamo neke nove vsebine.

V Alkatrazu je bila Maja Smrekar.