Pogosto slišimo opazke "levičarjev" o nelagodju, ki ga prikličejo krščanski podtoni slovenske ljudske umetnosti, ter o domnevni konzervativnosti, ki bi jo lahko pripisali vsem, ki se z njo ukvarjajo. V resnici aktualna politika svoje lovke nacional-patriotizma razpreda tudi na področje ljudske glasbe, kler, ki svojo moralo vse bolj vsiljuje tudi posvetnemu občestvu, pa se oblizne vsakokrat, ko je ljudska glasba za povrh še nabožna. Kljub vsemu pa je krščanstvo na Slovenskem v svoj svetovni nazor najtrdneje ujelo prav ljudsko umetnost in spregledati bi ga bilo približno enako, kot odmisliti suženjsko poreklo prebivalstva, ki je ustvarjalo neworleanski jazz.
Dons je en petək jutər, 1:46 iz Odmev prvih zapisov (GNI SAZU, 2004)
Po pustnih veseljačenjih je s pepelnično sredo nastopil postni čas, ko so se ljudje v prejšnjih časih povečini zvesto držali cerkvenih določil glede pritegovanja v jedi in pijači. Opustili so vse zabave in se trudili življenje urejati v duhu spokornosti, pri čemer je bilo za domačo rabo najprimernejše in najbolj razširjeno moljenje rožnega venca, ki ga je dopolnjevalo petje rožnovenskih pesmi.
Spomin na Kristusovo trpljenje je ohranjala tudi molitev zlatega očenaša, ki smo ga v posnetku iz leta 1958 poslušali v začetku današnje oddaje Cigule migule. Gre za apokrifno pripoved v neenako dolgih vrsticah, ki naj bi imela po ljudskih predstavah posebno moč. Uporabljali so jo kot redno večerno molitev ali posebno molitev v postnem času. Zlati očenaš, ki bi mu lahko rekli kar ljudski pasijon, je poznalo slovensko izročilo v vseh pokrajinah v neštetih variantah in se je ponekod ohranil tudi po drugi svetovni vojni. V Beneški Sloveniji je imela ta molitev izjemoma celo melodijo.
Naj pred nadaljevanjem pojasnimo pogosto prisotnost krščanske tematike, s katero se danes zopet srečujemo v oddaji Cigule migule. Avtor teh vrstic je nedavno naletel na nekaj opazk »samooklicanih levičarjev« o nelagodju, ki ga prikličejo tovrstni podtoni slovenske ljudske umetnosti ter o domnevni konzervativnosti, ki bi jo lahko pripisali vsem, ki se z njo ukvarjamo. V resnici aktualna politika svoje lovke nacional-patriotizma razpreda tudi na področje ljudske glasbe, kler, ki svojo moralo vse bolj vsiljuje tudi posvetnemu občestvu, pa si oblizne vsakokrat, ko je ljudska glasba za povrh še nabožna. Kljub vsemu pa je krščanstvo na Slovenskem v svoj svetovni nazor najtrdneje ujelo prav ljudsko umetnost in spregledati bi ga bilo približno enako, kot odmisliti suženjsko poreklo prebivalstva, ki je ustvarjalo neworleanski jazz.
Oddajo bomo zaključili s staro velikonočno pesmijo Naš Jezus je od smrti ustu, ki je bila prvič zabeležena že v Stiškem rokopisu iz sredine 15. stoletja, kasneje pa so jo s spremenjenim besedilom objavljali še v protestantskih pesmaricah in drugod. Kot ljudska pesem, zunaj uradnega bogoslužja, je bila zapisana v raznih krajih Slovenije. Najdlje se je ohranila v Reziji in v Beneški Sloveniji, od koder je tudi pričujoči terenski posnetek. Sodelavci Glasbenonarodopisnega inštituta so ga posneli v Črnem Vrhu leta 1966.
Naš Jezus je od smrti ustu, 2:38 iz Odmev prvih zapisov (GNI SAZU, 2004)
Oddajo Cigule migule je pripravil Peter Kus.