Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Japonska sodobna kratka proza tretjič, Yoko Ogawa (3642 bralcev)
Nedelja, 23. 4. 2006
kristinas



"V roko sem vzel prvo stekleničko pred sabo. Na njej je bilo moje ime. V njej je bilo nekaj črnega, razpredenega. Moji lasje. Med sabo so se dotikali, kot bi se hoteli prepričati o prisotnosti ostalih. Poleg te je bila steklenička z mojimi nohti, pa prhljajem in trepalnicami. YokoOgawa2 Vsi ti bivši deli mojega telesa so bili natlačeni v stekleničke in so že povsem pozabili name."

Japonska sodobna kratka proza tretjič, Njena zbirka vonjev pisateljice Yoko Ogawa, v oddaji Tu pa tam v nedeljo skoraj natanko ob dvajsetih.


Interpretacija: Botz in Ana P.
Prevod in spremna beseda: Aleksander Mermal


Yoko Ogawa, rojena leta 1962, je ena izmed tistih japonskih avtorjev, ki so kljub splošni priznanosti na japonskem literarnem tržišču po svetu precej neznani. Avtorica je s svojevrstnim stilom pisanja presenetila že v svojem prvencu leta 1988, tri leta zatem pa je prejela najprestižnejše japonsko literarno priznanje, Akutagawovo nagrado.

Na Japonskem jo velikokrat uvrščajo v literarno skupino t. i. otrok Harukija Murakamija. Tudi zato, ker je z liričnim slogom pisanja in prostim, a nevsiljivim prehajanjem iz realnega v surrealno in nazaj blizu slogu pisanja tega pisca. Za razliko od starejšega in po svetu bolj znanega pisateljskega kolega je surrealni svet Yoko Ogawa manj nedolžen in hkrati precej grotesken. Pisateljica v svoji prozi skozi skrita vratca v realni svet spušča podobe in ideje iz nočnih mor. Pogosta tema, ki jo je zaslediti v njeni literaturi, pa je tudi problem introvertnega, prikritega nasilja, enega izmed problemov sodobne japonske družbe.

Njen prvi roman v angleškem prevodu je bil objavljen letos, pred tem pa je bilo mogoče v angleščini prebirati le dve njeni kratki zgodbi. Na boljšem so na nemškem in francoskem tržišču, kjer je na voljo precej več njenih del. Francozi so lani po njenem romanu Specimen prstanca posneli celo film, L'Annulaire. V slovenščino je prevedena njena kratka zgodba Solzni kristali, ki je izšla v zbirki sodobne japonske proze Najdeno v Tokiu. Kot zanimivost: slovenska prevoda kratkih zgodb Solzni kristali in Njena zbirka vonjev pa sta hkrati tudi prva prevoda v katerikoli tuj jezik.

Kratka zgodba Njena zbirka vonjev je bila prvič objavljena leta 2001 v zbirki kratkih zgodb Veke.



Komentarji
komentiraj >>