Ko sem konec devetdesetih let dobil v roke Zlatno trubo, drugo uradno ploščo Bobana Markovića in njegovega orkestra, ki je leta 1998 izšla za produkcijo Radiotelevizije Srbija, nisem preveč navdušeno zastrigel z ušesi. Kljub visoko letečim naslovom, ki so jih trobentač Boban in njegova ekipa prejemali na festivalu pihalnih orkestrov v Guči, in kljub sklicevanju na sodelovanje v Kusturićevem Undergroundu mi je v primerjavi s takratnimi izdelki pihalcev Slobodana Salijevića, Jovice Ajdarevića in pomlajene zasedbe Bakije Bakića ... ( celoti) ...

Ko sem konec devetdesetih let dobil v roke Zlatno trubo, drugo uradno ploščo Bobana Markovića in njegovega orkestra, ki je leta 1998 izšla za produkcijo Radiotelevizije Srbija, nisem preveč navdušeno zastrigel z ušesi. Kljub visoko letečim naslovom, ki so jih trobentač Boban in njegova ekipa prejemali na festivalu pihalnih orkestrov v Guči, in kljub sklicevanju na sodelovanje v Kusturićevem Undergroundu mi je v primerjavi s takratnimi izdelki pihalcev Slobodana Salijevića, Jovice Ajdarevića in pomlajene zasedbe Bakije Bakića delovala skrajno povprečno in glasbeniško ni izstopala iz množice izdelkov romskih zasedb med Nišem in Vranjem. Zato je plošča obležala med mojimi kupi balkanske zvočne robe.
Boban mi je postal zanimiv šele leta 2000, po izidu izvrstne CD plošče Srce cigansko, ki jo je posnel skupaj z vojvodinskim violinistom Lajkom Felixom za založbo beograjskega neodvisnega radia B-92, nato pa je njena glasba na etiketi madžarske X-Produkcio v okviru takratnega madžarskega distribucijskega velikana Fono obsedla Madžarsko in hitro naletela na dober sprejem tudi po svetovnih world music logih. Njegovo ekipo je že v času njene priprave okrepil drugi veliki heroj srbske romske trobente Jovica Ajdarević. Cigansko srce je ob dveh izvrstnih trobentačih in odtrganem mladem violinistu Lajku, ki je bil ob njiju primoran omejiti svoj egocentrizem, navdušila z do danes še ne preseženo povezavo lokalnega bluesa in balkanskega tehničnega nastopaštva v solističnih delih in domiselnih in zelo skladnih aranžmajev, za katere je bil Boban vedno mojster. Orkester Bobana Markovića je že v njenem času upravičeno postal stalnica svetovne etno festivalske scene in edini pravi konkurent Romunom Fanfare Ciocarlia.
Žal so naslednje njegove plošče krepko zaostale za njenim dometom. Na Millenium, ki je izšla le s polletnim zamikom za Ciganskim srcem, se je Boban v skladu s takratno obsedenostjo pihalskih vodij po Balkanu neposrečeno poigraval z elektronskimi bobni. Bistra reka, ki je izšla dve leti pozneje, je bila soliden pihalski izdelek, a precej za standardi Ciganskega srca.
Vsaj že od časov Zlatne trube naprej uspešno skrbi za Bobanovo kariero Bojan Djordjević, dolgoletni šef beograjskega off-off glasbenega festivala Ring Ring in ambiciozni sodelavec tamkajšnjega radia B-92, glavni krivec za njegovo etno diskografsko produkcijo in izstopajoče kompilacije Srbija Sounds Global. Prav po zaslugi Bojanovih navez je Boban zakorakal na madžarske in nato svetovne etno odre.
Leta 2002 je kazalo, da bo Bobana in njegove pihalce pod okrilje vzela Asphalt Tango, novoustanovljena založba za balkansko godbo vodij poslov romunskih pihalcev Fanfare Ciocarlia, a je imel ta takrat na voljo le koncertne posnetke. Zato pa je te z veseljem pograbila berlinska Piranha, iz katere so pobegnili Fanfare Ciocarlia, in Bobanu in Bojanu izdala soliden koncertni izdelek Live In Belgrade. Piranha je zatem izdala še dve studijski plošči Orkestra Bobana Markovića, ki simptomatično v ospredje postavljata Bobanovega sina, danes sedemnajstletnega trobentača Marka. To velja tudi za lanskoletno z naslovom The Promise, s katero se ukvarjamo danes. Okoli nje so po etno sceni že v času snemanj lani pozno spomladi krožile zanimive govorice. Njeno produkcijo je prevzel veliki poznavalec balkanskih godb in proslavljeni producent Ferusa Mustafova in Klezmatics Ben Mandelson. Boban Markovič naj bi bil z Benovo produkcijo in še bolj miksom skrajno nezadovoljen in ni pristal na izid plošče, hkrati pa je zahteval, da posnetke sproducira in zmiksa sam. Pozno poleti so do mene prispele absurdne informacije o Bobanovi CD plošči z dvema CD-jema, enem s produkcijo Bena Mandelsona in drugem z Bobanovo produkcijo. Očitno je bil nato dosežen kompromis, saj je ploščo na koncu zmiksal dolgoletni tonec 3 Mustaphas 3 in Benov studijski sodelavec Rob Keyloch.
In kakšen je po vseh teh porodnih krčih končni rezultat? Slišali bomo enajst od štirinajstih skladb: Latino, Ajde, ajde Fato, Sunce sjajno, Papigko, Paun, Meksikanka, Noč je, Vegas čoček, Voz, Erolka in Obećanje.

Plošča Promise oziroma Obećanje Bobana Markovića in njegovega orkestra ni eden njegovih izstopajočih, nadpovprečnih izdelkov. Dejstvo je, da je temeljna dilema vseh resnejših romskih pleh orkestrov, ko se znajdejo v studiu, kako v posnetek preliti energijo, spontanost in sprotne domislice, ki jih poraja koncertni ali pa svatbarski okvir. Hkrati se morajo prav vsi med njimi, ki zaidejo na etno odre, soočiti z dejstvom, da glasba, ki jo zahteva globalizirano world music tržišče, ni tista, ki jo preigravajo po domačih logih, temveč je treba pri pripravljanju koncertnega in nato tudi studijskega repertoarja vestno nabirati melodije, stile in popularne skladbe z bližnjih in bolj oddaljenih koncev Balkana. To načelo je že vsaj tri plošče jasno tudi Fanfare Ciocarlia ali vsaj šefom Asphalt Tanga.
Kljub temu, da sem organiziral kar nekaj Bobanovih koncertov v Sloveniji, nisem nikdar pretirano trznil na njegovo muziko v živo. Bila mi je vse preveč linearno zasnovana, postavljena v tipične srednje do južnosrbske romske okvire, Bobanove intervencije v primerjavi z makedonskimi romskimi ekshibicionisti so bile vse preveč zadržane ali celo ležerne, končni šus pa je zasedba gradila predvsem na razbobnanih melodijah iz Kusturičinih filmov. Zgleden primer Bobanovega koncerta je bil z vsemi plusi in minusi ujet na njegovem Piranhinem koncertnem CD-ju.
Tokratna plošča Obećanje nam postreže z zanimivim pragmatičnim glasbenim premikom. Boban, katerega domicil je v Vladičinem Hanu, mestu na pol poti med Leskovcem in Vranjem, oziroma Nišem in Kumanovim, in ki je vedno veljal za tipičnega predstavnika pihalskega orkestrskega stila iz omenjenega prostora, se na njej premakne vsaj za 150 kilometrov proti jugu, k stilom, ki jih radi ali so jih vsaj radi preigravali makedonski romski orkestri. Na ploščo k sodelovanju povabi celo makedonskega romskega saksofonista. Šolsko makedonska in celo odpeta v makedonskem jeziku je edina vokalna skladba z nje. Na Obećanju se znajde tudi skladba grškega romskega klarinetista Saleasa, ki je zakon za vse makedonske romske pihalce. Prav tako bi lahko večino ostalih skladb z nje, ki so vsrkale elemente filmske mehiške godbe in celo latina in proti Turčiji obrnjenih starinskih čočekov, slišali tudi v Kočanih ali Štipu. Naključno ali pa ne se celo na ovitek plošče prikrade stiliziran makedonski simbol sonca. Res je, da danes med Romi v Makedoniji prevladujeta dva stila, ki ju na plošči ni slišati, bolgarski strumiški stil in skopska telova, ki ima korenine predvsem v glasbi kosovskih Romov, in da nosijo tri ali štiri skladbe pričakovani srbski romski trade mark, a njeni poudarki ostajajo jasni. Obećanje naša ušesa najbolj zagrabi takrat, ko Bobana potegneta orient in njegova meditativnost. Dejstvo je, da je Boban premočan avtor in aranžer, da bi dovolil omenjenim stilom, da si ga popolnoma podredijo, tako da v glavnem dovolj uspešno išče srednjo pot med njimi in svojim zaščitnim zvočnim znakom - tipično mehko trobento in dobro oblikovanimi spremljevalnimi aranžmaji. Vseeno z njo vedno ne prepriča. V Makedoniji pač deluje vsaj nekaj Bobanu enakovrednih konkurenčnih zasedb, ki se z glasbenimi motivi iz lastne sredine jasno še nekajkrat bolj vešče poigravajo.
Plošča ima vsaj dva temeljna manka. Prvi je izostanek trobentača Jovice Ajdarevića, ki je v orkestru igral enako močno vlogo kot Boban. Njegova oblačila so žal še precej prevelika za Bobanovega sina Marka, ki je sicer medijsko zelo eksponiran, a bo potreboval ob ostrini, energiji in rastoči tehniki še dolga leta odrske kilometrine, da bi ga lahko ustrezno zamenjal. V dobršni meri zmoti tudi produkcija CD plošče, ki je evropsko presuhoparna in preveč zadušena, da bi lahko prek nje romska balkanska glasba resnično poletela. Zanimivo je, da tudi po južni Ameriki zveneča trobila ne zaživijo tako, kot bi lahko.Tako potrebuješ kar nekaj časa, da te CD pritegne. Pravzaprav se to zgodi šele nekje na njegovi sredini.
Tako nove Bobanove plošče ne morem pospremiti s preveliko evforijo. Gre za izdelek, primerljiv z Bistro reko, z nekaterimi, a preredkimi močnimi prebliski in veliko solidnega muziciranja, torej za izdelek, ki se bo prodajal predvsem po uspelih koncertih in redkeje mimo njih. Nič novega za world music pa tudi ne za Bobana.
Če za zaključek primerjam lanskoletna izdelka Fanfare Ciocarlia in Bobana Markovića, dajem absolutno prednost prvim. Čeprav so Romuni na trenutke v svojem pragmatizmu že ceneno cirkuški, so precej bolj vznemirljivi, provokativni in privlačni. Tako mi je skrajno absurdno, da bomo recikliranega Bobana po dveh letih sredi maja spet gledali v Ljubljani pod nalepko Druge godbe, romunske Fanfare Ciocalia pa bo deset dni pozneje prvič v Križanke pripeljal tipični ljubljanski komercialni promoter, ki drugače dela različne Simple Minds in Simply Red. Če bi bil šef prej omenjenega renomiranega festivala, bi se ob moji zadnji trditvi krepko zamislil in se hkrati seveda poukvarjal tudi z njegovim mestom in pomenom in izborom programa zanj.

PBČ