Za večjimi, odmevnejšimi in pomembnejšimi umetnostnimi dogodki smo se navadili v naši domovini že zdavnaj stikati na tujem. Domače dogajanje namreč nikakor ne dosega razsežnosti že vrsto let uveljavljenih zahodnih prostorov. Tako kot so največje in najdragocenejše zbirke umetnosti 20. stoletja iz področja jugovzhodne Evrope, kamor sodi tudi naša dolina Šentflorjanska, v lasti tujih korporacij in posameznikov, ki jih pridno zbirajo, razstavljajo in jim tako dodajajo vrednost, želijo tudi naši umetniki in galeristi prodreti na zahodni trg in se tako izviti iz začaranega kroga domače brezizhodnosti.

V razvitem zahodnem svetu se menda umetnikom godi dokaj bolje kakor pri nas, nenazadnje se imajo na račun razvitega trga možnost osamosvojiti in oddaljiti od državnih miloščin. Avstrija, ki se geografsko kakor klin zabija v področja, ki so nekdaj živela v znamenju rdeče barve, bivše Jugoslavije in držav nekdanjega vzhodnega bloka, se postavlja v vlogo posrednice med vzhodom in zahodom. Dunajski sejem sodobne umetnosti, ki predstavlja dela nastala v tem in prejšnjem stoletju, pomeni nam najbližji tovrstni dogodek. Sodelujočim slovenskim umetnikom in galerijam Viennafair omogoča večjo prepoznavnost, hkrati pa možnost prodaje v bolj naklonjenem okolju.

Slovenski umetnostni trg je v tem trenutku še globoko v povojih in nič ne kaže na skorajšnje izboljšanje razmer. Tako razen neprofitnih državnih institucij skorajda ni korporacije ali zasebnika, ki bi vlagal finančna sredstva v sodobno umetniško produkcijo z vedenjem, da je lahko to dokaj dobra naložba. V Sloveniji takšno zbirko, imenovano »Art East«, načrtno gradi le ljubljanska Moderna galerija, medtem ko so ostale korporativne zbirke orientirane v popolnoma drugačne vode, ki se trenutno zdijo prestižnejše in donosnejše. Zbirateljstvo del sodobne umetnosti, v nasprotju z uveljavljenim prepričanjem, ne pomeni zgolj kupovanja in hranjenja, ampak tudi gmotno omogočanje nastajanja nove produkcije.

Kako se to dela v Evropi, s katero se kronično primerjamo na dobesedno vsakem koraku, je bilo v najlepši luči moč zaslediti med 6. in 9. aprilom v hali A dunajskega sejmišča na drugem sejmu sodobne umetnosti Viennafair. Pobuda za nastanek tovrstnega dogodka je prišla iz strani avstrijske vlade in mestnih oblasti, ki se jim zdi vzpodbujanje tovrstnih aktivnosti več kot koristno, med sofinancerji pa so se znašla mnoga uspešna domača podjetja. Nekatera med njimi tudi načrtno zbirajo in vzpodbujajo sodobno umetniško produkcijo, čeprav ta ni zgolj lokalno orientirana. Med slednjimi seveda prednjači Erste Bank – Gruppe, ki hrani in dopolnjuje eno najboljših zbirk vzhodno evropske umetnosti od šestdesetih let do današnjega časa. Dobra dva tedna pred pričetkom sejma se je v obsežnih prostorih dunajskega Muzeja moderne umetnosti MUMOK, odprla razstava z naslovom »Kontakt«, ki je nastala pod kuratorsko taktirko Walterja Seidla. Dogodek, ki je svoje aktivnosti v obliki delavnic imenovanih »Tranzit« vršil v bližnji Bratislavi, je požel zavidljivo zanimanje različnih javnosti ter posledično utrdil naraščajoč pomen vzhodnoevropskih območij na svetovnem umetnostnem zemljevidu.

Še posebno veliko predstavljenih avtorjev prihaja iz področja bivše Jugoslavije, med katerimi je vsekakor največ tako imenovanih konceptualistov, ki so v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja delovali predvsem v večjih urbanih središčih kot sta Zagreb in Beograd. Med ostalimi so na ogled dela Grupe Gorgona, Sanje Iveković, Mladena Stilinovića, Marine Abramović, slovenska umetnost pa je zastopana z deli IRWIN-ov ter tandema Marina Gržinič/Aina Šmid. Slišati je bilo že pripombe o izostanku edinih pravih slovenskih konceptualistov, skupine OHO, ki bi odlično padla v kontekst razstave in zbirke, verjetno pa manjka še kakšna, za naš prostor pomembna »persona«. Tarnanje seveda ne pomaga prav dosti in ni niti upravičeno, saj je zbirka, ki pokriva tako širok časovni spekter ter tako obsežno področje kot je nekdanji vzhodni blok in bivša Jugoslavija, nujno pavšalna in do neke mere pomanjkljiva. Vendar nič ne de. Kolekcija Erste Bank – Gruppe se širi in tako morda nekega dne vključi še kakšnega nam ljubega domačega avtorja.

Bogato dogajanje je načrtno spremljalo dunajski umetnostni sejem. Še več, sejem je bil časovno umeščen v tako imenovani dunajski umetnostni teden oziroma »Viennartweek«, ki poteka pod častnim pokroviteljstvom avstrijskega predsednika Heinza Fischerja. Vse to kaže na zelo resno zastavljeno in bogato podprto promocijo avstrijske sodobne umetnosti na širšem svetovnem trgu.

Posebni dodatni programi so spremljali že tako živahno dogajanje v hali A »Messe Zentruma« ter sejmu dajali še večjo relevantnost. Na Dunaj je bilo povabljenih mnogo mednarodno priznanih gostov, tako direktorjev umetnostnih muzejev, vplivnih kustosov, likovnih kritikov in umetnikov. V tako imenovani »Stage« coni v sklopu sejmišča so potekali kakovostni programi diskusij in simpozijev, razpravljalo se je o stanju na svetovnem umetnostnem trgu s poudarkom na jugovzhodni Evropi ter o muzejskih zbirkah sodobne umetniške prakse. Naslednjega dne, v soboto, pa je v teh prostorih potekal arhitekturni simpozij s pomenljivim naslovom »Building for Art«.

Drugi Viennafair je bil posvečen, kot rečeno, državam jugovzhodne Evrope ter njihovim institucijam in galerijam, med katerimi so mnoge na Dunaj prihajale s posebnimi povabili, zaradi česar jim ni bilo potrebno poravnati dragih stroškov zakupa stojnic. Te izdatke je na svoja pleča prevzela prav darežljiva Erste Bank – Gruppe, za dodatnih pet prostorčkov pa je poskrbela največja avstrijska zavarovalnica »Uniqua«, ki se ukvarja z zavarovanjem umetnin. Dogajanje se je na prvi pogled zdelo zelo živahno, obiskovalcev različnih profilov je bilo očitno dovolj, trgovalo se je menda relativno dobro. No ja, kakor kdo.

Mednarodna družba prihaja iz devetnajstih držav, med 106 predstavljenimi galerijami je četrtina lociranih na omenjenem vzhodnem področju. Več kot tisoč avtorjev z neznanim številom del je predstavljalo veliko koncentracijo predstavljenega materiala, ki si ga je bilo skoraj nemogoče detajlno ogledati v celoti. Večina prostora je seveda pripadla domačim predstavnikom ter mnogim nemškim sosedom, od katerih je samo Berlin prispeval osem razstavišč, vendar nekateri niso zastopali zares sodobne produkcije. Prodajne komercialne galerije so predstavljale predvsem dela, ki jih je najlažje prodati, predvsem medije slikarstva, male plastike ter seveda fotografije, ki je po videnem sodeč doživela še največji porast v zadnjih letih. Nemška galerija »Banden & Kismeck« je tako predstavljala pozna dela ameriških pop artistov iz sedemdesetih in osemdesetih let.

Bivši vzhodni blok je večinoma predstavljal mnogo drznejše in tudi inovativnejše postavitve z uporabo najrazličnejših medijev. Veliko je bilo povsem neprofitnih razstavišč in ustanov, nekatere med njimi niso niti prodajale kakršnihkoli del in so sejem izkoristile izključno za dobro promocijo. Ob vstopu v nepregledno mravljišče umetniških del je nemogoče pregledati celotno na ogled postavljeno in naprodaj ponujeno produkcijo del mnogih etabliranih avtorjev kot tudi še neuveljavljenih, a obetavnih ter ambicioznih mladih sil. Zelo različni odmerki razstavnega prostora so botrovali specifičnim postavitvam, kjer se je za izredno trendovsko izkazala nasičenost prostora, nekakšen sodoben »horror vacui«, ter velika ilustrativnost in barvitost.

Posebno nagrado za najboljšo stojnico je prejela poljska galerija »Lokal_30«, majhna neprofitna ustanova iz Varšave, ki predstavlja pretežno sveža dela lokalnih avtorjev različnih generacij. Ustanova z le 40 kvadratnimi metri funkcionalnega prostora si tako obeta svetlejšo bodočnost. Izstopale so prav galerije tako imenovanega juga in vzhoda, ki so se dokaj dobro prezentirale in tudi prodale ter tako opozorile nase tudi širšo mednarodno javnost. Bratislavski galeriji »SPACE« in »Gandy«, poljski »Program Gallery« ter »Le Guerin«, »Galerija Zvona« iz Srbije so samo fragmentarni vrhunci teh do sedaj obrobnih evropskih ustanov. Med izstopajoče vsekakor sodi sicer odlično prezenetirana galerija »Arka« iz daljnega ruskega Vladivostoka. Dela vzhodnih avtorjev so kot po pravilu jasna, z zelo izrazitimi in direktnimi sporočili. Realnost postkomunističnih družb narekuje umetnikom drugačne pristope ter morda bolj angažirano vlogo. Na srečo pa je želja po zbliževanju vzhoda in zahoda navidez velika in obojestranska.

Ob vsem tem ne moremo in ne smemo mimo slovenskih predstavnikov, ki se bolj ali manj redno predstavljajo na podobnih sejemskih prireditvah. Kot prvo naj omenimo Moderno galerijo iz Ljubljane, ki je bila povabljena v razdelku neprofitnih nacionalnih institucij, ki so svoje stojnice namenili zgolj promociji in seveda niso sodelovale v prodajnem delu. Prav tu pa sta se predstavljali ljubljanski galeriji Škuc in Galerija Gregor Podnar. Prva je ponujala dela Žige Kariža, Alena Floričiča, Carine Randlov ter tandema son:DA, zasebni galerist Gregor Podnar, sicer bivši umetniški vodja galerije Škuc, je na sejem pripeljal obsežnejšo skupino umetnikov iz različnih prostorov. To so skupina IRWIN, Yuri Liederman, Goran Petercol, Vadim Fiškin, Nika Špan, Miha Knific, Dan Prejovschi, Andrej Monastyrsky ter Goran Trbuljak.

O letošnjem sejmu, uspešnosti prodaje in poziciji slovenske umetniške produkcije v svetu nam je nekaj besed zaupala kustosinja ter umetniški vodja galerije Škuc Alenka Gregorič.

Umetnostni sejmi v Evropi in Združenih državah so začeli vznikati v drugi polovici šestdesetih let, ko se je začel razvijati živahnejši trg tedaj tako imenovane moderne umetnosti. Med prvimi je bil seveda baselski »International Art Show« s svojo ameriško izpostavo »Art Basel Miami Beach«, leta 1967 se je formiral »Art Cologne« v Kölnu, šest let kasneje pariški »Fiac«, starosti na tem področju sta tudi bolonjski »Artefiera« ter sejem sodobne umetnosti »ARCO« v Madridu. Po besedah Iwana Wirtha, solastnika galerije »Hauser & Wirth« pred desetimi leti ni bilo nobenega dvoma o tem, na katere sejme se bodo podale različne afirmirane ustanove, posledično so bila tudi vrata mnogim šibkejšim ustanovam zaprta. Tako se leta 1995 skupina radikalnejših zbiralcev in galeristov, nezadovoljnih z zaprtostjo in konservativnostjo kölnskega sejma, ločila ter ustanovila »Art Forum« Berlin, ki je pred desetimi leti pomenil zares svež veter in je ostale dogodke postavil pred nove izzive.

Pred nekaj leti se je etabliral tudi londonski »Frieze Art Fair«, ki je zapolnil vrzel v Britaniji ter doživel relativno nagel uspeh. Na umetnostnem trgu tako prihaja do zdrave konkurence, saj se morajo tudi prireditelji tovrstnih dogodkov truditi za svoj delež in nekako privabiti čim več relevantnih galeristov. Dunajski Viennafair je torej eden najmlajših in tudi najbolj svežih umetniško sejemskih dogodkov, ki si je, kot rečeno, moral zagotoviti prisotnost svojih ciljnih razstavljalcev tudi z omenjenimi sponzorstvi lokalnih podjetij.

Porast sejemskih dogodkov priča o rahlem povečevanju zanimanja za nakup del sodobne umetnosti. Trend gre v smer, ko cene starejšim avtorjem padajo, trenutno delujoči avtorji pa dobivajo na cenah, ki v določenih primerih že postajajo vrtoglave. Po podatkih iz lanskega leta je bilo za največji med sejmi, baselski, ocenjeno, da je ustvaril okoli 300 milijonov dolarjev prometa, ameriška izpostava pa je nanesla še kakšnih 80 milijonov. Podatki so sicer popolnoma neuradni. Ostali dogodki, kjer organizatorji podatke ponosno objavljajo, nanesejo precej manj, tako kölnski obrne okoli 60 milijonov evrov, londonski Frieze približno 37 in tako naprej. Dunajski sejem je v tem primeru precejšnja izjema, saj so po videnem sodeč cene dosegljivejše, predvsem spet v sekciji vzhodnoevropskih galerij. Dela je bilo mogoče dobiti že od kakšnih 500 evrov naprej pa vse do večjih vsot, ki pa seveda niso bile vedno javno razobešene.

Vseeno so to za slovenske razmere vrtoglave številke, saj so cenovno dela naših avtorjev v primerjavi s svetovnimi trendi relativno nizka. Na žalost je nekaterim galeristom in umetnikom to edina resnična možnost prodaje del na odprtem trgu, ki pri nas skorajda ne obstaja. Slovenska elita očitno še ni dorasla dejstvom, da je umetnost dolgoročno potrebna in nepogrešljiva stalnica nekega prostora, poleg tega pa je lahko dokaj donosna naložba v prihodnost.

Več o porastu umetnostnih sejmov ter stanju na slovenskem umetnostnem trgu nam je razložil prvi in trenutno še edini zasebni galerist pri nas, ki se ukvarja izključno sodobnimi umetniškimi praksami, Gregor Podnar.

Koliko bodo takšni dogodki dodatno vzpodbudili prodajni trg in s tem tudi že sicer kar veliko produkcijo sodobne umetnosti pri nas, bo pokazal čas. V Sloveniji se, kljub pozitivnim trendom v tujini, še posebej v Evropi, razumevanje novejše produkcije še ni razvilo do te mere, da bi se dela začela dejansko prodajati, nizkim cenam navkljub. Morda nekaj vzpodbude dodajo sicer redke korporativne zbirke uspešnih podjetij, ki so v tujini nekaj povsem običajnega, vendar jih je v domovini trenutno premalo, predvsem pa niso osredotočene in specializirane do te mere, da bi lahko govorili o načrtnem zbiranju. Tako produkcija in galerijska dejavnost še vedno ostajata na plečih državnih, evropskih in občinskih sredstev ter redkih sponzorskih lastovk, ki ne prinesejo nujno pomladi. Prav zato je dunajski umetnostni sejem dober pokazatelj stanja na razvitejših trgih, saj se je v dveh letih že dodobra prijel in pokazal posluh za najrazličnejše pristope. Viennafair bo prav zaradi bližine in povezanosti verjetno v bodočnosti odigral pomembno vlogo tudi v naših logih.

Dunajskega sejma se je udeležil Miha Colner.