Petek, 2. 6. 2006
LukaZ
Brian Burton, bolj znan kot DangerMouse, ima enkraten občutek za produciranje stvari, ki se primejo in brez pretiravanja nemudoma postanejo svetovni hiti. Njegova zgodba se začne pred nekaj leti (2004), ko je na spletu objavil nelegalni album z naslovom The Grey Album. Album lahko uvrstimo v začetke trenda mash up-a, torej preproste konfrontacije določene podlage z neko drugo accappelo, suhim besedilom. Pri mashupih gre v glavnem za duhovitost in smiselnost tega kombiniranja. Dangermousu je pri Grey Albumu uspela izvrstna kombinacija, saj je združil podlage White Albuma Beatlesov in besedila Jay-Z-ja z njegovega Black Albuma. In če zmešaš belo in črno, dobiš seveda sivo. Album je bilo mogoče brezplačno sneti iz raznih spletnih virov in kmalu je postal izjemen hit po vsem svetu. K temu je pripomogla tudi dodatna reklama, za katero je poskrbela velikanka EMI, ki se je Briana lotila s tožbo in drugimi birokratskimi sranji. Grey Album je tudi eden od ključnih izdelkov, ki je opozoril na velikansko moč spletne distribucije glasbe. (v celoti!) ...
* Brian Burton, bolj znan kot DangerMouse, ima enkraten občutek za produciranje stvari, ki se primejo in brez pretiravanja nemudoma postanejo svetovni hiti. Njegova zgodba se začne pred nekaj leti (2004), ko je na spletu objavil nelegalni album z naslovom The Grey Album. Album lahko uvrstimo v začetke trenda mash up-a, torej preproste konfrontacije določene podlage z neko drugo accappelo, suhim besedilom. Pri mashupih gre v glavnem za duhovitost in smiselnost tega kombiniranja. Dangermousu je pri Grey Albumu uspela izvrstna kombinacija, saj je združil podlage White Albuma Beatlesov in besedila Jay-Z-ja z njegovega Black Albuma. In če zmešaš belo in črno, dobiš seveda sivo. Album je bilo mogoče brezplačno sneti z raznih spletnih virov in kmalu je postal izjemen hit po vsem svetu. K temu je pripomogla tudi dodatna reklama, za katero je poskrbela velikanka EMI, ki se je Briana lotila s tožbo in drugimi birokratskimi sranji. Grey Album je tudi eden od ključnih izdelkov, ki je opozoril na velikansko moč spletne distribucije glasbe.
Po nekaj uspešnih projektih (pred kratkim je sodeloval z virtualno skupino Gorillaz in v navezi z MF Doomom izdal izjemen album The Mouse & The Mask) Dangermouse nadvse uspešno nadaljuje s spletno strategijo, ki se mu je v preteklosti tako obrestovala. Novi projekt se imenuje Gnarls Barkley (verjetno, čeprav to Dangermouse zanika, kot hommage upokojenemu košarkašu Charlesu Barkleyju), postavil pa ga je v navezi s Cee-Lo-jem, ki velja za enega boljših soul pevcev na trenutni ameriški sceni. Najbolj znan je kot član rapperske zasedbe Goodie Mob, sicer pa dela različne eklektične projekte, ki jih lahko nekako umestimo v trikotnik funksoula, hiphopa in bluesa. O projektu Gnarls Barkley se je veliko govorilo že mesece pred ploščo (St. Elswhere). Dolgo se ni vedelo, kdo se sploh skriva za tem psevdonimom. Še zdaj lahko beremo v press tekstih, da je Gnarls Barkley dejansko enigmatična oseba in da sta mu Dangermouse in Cee-Lo le pomagala pri nastanku albuma.
Pomembneje od tega, kdo je Gnarls Barkley, pa je, da plošča St. Elswhere podira rekorde, natančneje, rekorde je podrl prvi single s plošče “Crazy”. Ta je, še preden je plošča sploh izšla, postal prvi no.1 hit na britanski glasbeni lestvici v zgodovini, in na vrh je prišel izključno s prodajo na spletu. Hkrati je tudi prvi single po letu 1994, ki se je na vrhu britanske lestvice obdržal devet zaporednih tednov. Po teh devetih tednih so single nalašč sneli z net prodaje, in sicer, da se ne bi preveč spel, kar je dokaj zabavna fora. Poleg tega je na samem vrhu lestvic v Avstriji, Avstraliji, na Irskem, Danskem … Gre torej za ekstremno različico fenomena uspeha ameriških izvajalcev v Evropi (v ZDA je single šele na 38. mestu). To, da imata evropski in ameriški glasbeni trg popolnoma različne zakonitosti, je jasno že desetletja, v mainstreamu so najbolj neposredno verjetno na to opozorili Beatlesi s svojim relativno težavnim prebojem čez Atlantik.
St. Elswhere je precej netipični pop, svetovni hit album. Lahko bi rekli, da pri prvem poslušanju zveni čudno. Podlage so izjemno melodične, eklektične, vsebujejo elemente hiphop beatov, rock n’ rolla, elektro popa, indie rocka, soula Motowna … Po tehnični, produkcijski plati nekateri kosi nekoliko spominjajo na delo, ki ga je Dangermouse opravil pri nastanku albuma The Mouse & The Mask, vendar pa so bolj spolirani, vzorci so izbrani iz bolj eklektičnih referenc, imajo bolj premišljene aranžmaje, z jasnimi bridgi (prehodi), refreni. To je seveda povezano s tem, da so delane za Cee-Lo-ja, ki je bolj soul pevec kot rapper. Zato potrebuje logične, nekoliko klasične strukture, prek katerih izdela vokalne stile in linije. Večinoma na plošči St. Elswhere Cee-Lo poje v nekakšnem “nu soul” stilu, ki pa bi ga težko primerjali s kakšnim drugim sodobnim pevcem, saj ima specifičen, precej umazan glas z relativno širokim razponom, v osnovi poje dokaj nizko, vendar pa gre na delih, kjer se razburi, ponekod že skoraj dere, v rezke višave. Kadar rappa, dela to v pripovednem stilu, ki je ritmično linearen. Besedila so kratka, relativno preprosta, veliko jih ima nostalgično tematiko. So bistra, polna duhovitih metafor, igrivih besednih zvez.
Ena od lastnosti, ki prispeva k posebnosti albuma, je nedvomno ta, da so pri velikem delu komadov vokali nekako nametani, zdi se, kot da so posneti na hitro, morda v prvem poskusu. To je nedvomno povezano s tem, da plošče Dangermouse in Cee-Lo v resnici nista snemala skupaj. Brian je sproduciral podlage in jih dostavil Cee-Lo-ju. Ta je potem sam zaranžiral vokale. Zaradi Cee-Lo-jevega nespodbitnega talenta in občutka za improvizacijo ta “razmajanost”, rahla neskladnost ali prebrisana kompozicija podlag in vokalov delujejo simpatično in pritegnejo k pozornejšemu poslušanju.
Plošča St. Elswhere se začne s komadom “Go Go Gadget Gospel”, ki se tako imenuje zaradi nekoliko zborovskih refrenov. Podlaga je hitra, s pihalnim vzorcem, ki zveni kot soul glasba šestdesetih let. O “Crazy” je bilo rečenega že veliko. Podlaga je tu ravna, bobni so hiphoperski, na refrenu slišimo godala, ki spominjajo na glasbo zlate dobe Isaca Hayesa. “St. Elswhere” je s stališča besedil verjetno najbolj zamorjen komad na plošči, tu Cee-Lo poje o osamljenosti. “Gone Daddy Gone” je posrečena kopija Nu Wava, oziroma pop rocka 80. let, kjer Cee-Lo pride na svoj račun s poigravanjem z vokalnimi linijami. “Smiley Faces” je nekakšen plesni swing, “Who Cares” pa balada, kjer Cee-Lo pojamra o slabostih človeških odnosov. Vrhunec čudaškosti na plošči lahko slišimo pri komadu “Storm Coming”, ki je nekoliko prehiter, nasičen z raznimi melodikami in elementi, nekonvencionalnimi vokali. Zadnji komad ima primeren naslov “The Last Time”, kjer Cee-Lo poskuša svojo izvoljenko zvabiti na plesišče, ki je metafora za zabavo v življenju. Besedilo je polno lucidnih metafor. Rekel bi, da pri tem komadu verjetno podlaga in vokal delujeta najbolj skladno.
Gnarls Barkley je eden tistih projektov, za katere smo veseli, da jim uspe izjemen preboj v mainstream, da popestrijo monotonijo, popolno nezanimivost playlist MTV-ja. Taki so tudi Gorillaz, pred časom so bili Portishead. Dodatno jih podpiramo, ker vemo, da so bili narejeni z relativno preprostimi produkcijskimi sredstvi.
Vseeno pa ne moremo mimo vprašanja, zakaj toliko pompa okoli plošče, ki je sicer v nekaterih pogledih precej všečna, vendar pa tudi nekoliko bizarna, nekonvencionalna, brez pravega obraza, imidža, ki ga mtv-jevski mediji tako krvavo potrebujejo. Je tako uspešna zato, ker ima praktično vsak komad refren? Je zaradi kvalitete, “zvena” prvega singla in njegove bistre spletne promocije? Zaradi začetne enigmatičnosti projekta? Ali zato, ker ploščo St. Elswhere porivajo mehanizmi imperija, ki se imenuje Warner Brothers?
Najpreprostejši odgovor je verjetno konec refrena desetega komada: “But Who Cares?”
pripravil Borja Močnik
Komentarji
komentiraj >>