Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Sobota, 3. 6. ´06 ob 13.00; LESBIANS ON ECSTASY (3504 bralcev)
Sobota, 3. 6. 2006
goran



Lesbians On Ecstasy

Goran Kompoš recenzira angažirano elektro plesno veselico Lesbians On Ecstasy iz metelkovske Menze pri Koritu ...
* Naj uvodoma opravim s spovedjo. Koncerta četverice Lesbians on Ecstasy se sprva nisem nameraval udeležiti. Sicer njihovo pot spremljam že od izida samonaslovljenega prvenca, vendar pa me nekoliko neizrazite skladbe z obeh albumov niso povsem prepričale. Sedaj lahko ugotovim le, da jim oba albuma delata krivico. Produkcija je vse preveč mehka in punkovske ostrine, s katero navdušijo v živo, na posnetkih skorajda ni zaznati. Skladbe v živo torej dobijo povsem novo razsežnost in tukaj lahko ugotovim le, da je moja intuicija tokrat popolnoma zatajila. Če si sinočnjega koncerta ne bi ogledal, bi mi po Janševi lestvici obžalovanja bilo žal za okroglih deset.
Ne vem ali je naključje, ampak med peščico zasedb in umetnikov, pri katerih je zabavljaškost v prvem planu, sta sedaj kar dve, ki izhajata iz gejevske in lezbične scene. Ob Lesbians on Ecstasy tudi The Soft Pink Truth, solo ansambel Drewja Daniela (izG: Druja Danijela) iz zasedbe Matmos. Obem so skupne ekstrovertiranost, odprtost, iskrenost, neposrednost in seveda kritičnost do primitivne sodobne družbe. Medtem ko je Daniel na svojem zadnjem albumu pod psevdonimom Soft Pink Truth predelal deseterico avtentičnih punkovskih skladb iz 70'ih in 80ih, pa so Lesbians on Ecstasy s svojim nedavno izdanim drugim albumom 'Giggles in the Dark' ponudile priredbe skladb deseterice glasbenic z lezbične scene. Verjetno ob omembi lezbične glasbe povprečen poslušalec pomisli na Indigo Girls, Melisso Etheridge ali morda K.D.Lang. Torej prej vse kaj drugega kot plesne klubske poskočnice. Prav tukaj lahko najdemo navdih za glasbeni izraz lezbijk na ekstaziju, ki so do ideje za ustvarjanje plesne glasbe prišle iz povsem enostavnega razloga. Nekoč so se udeležile neke zabave in kot se je izkazalo, je ena izmed zabavljačic večera bila tudi morbidna folkovska pevka. Torej diametralno nasprotje njihovemu pojmovanju zabave in posledično je tudi nastal prej omenjeni album remiksov.
Že izvor njihovega imena pravzaprav govori sam zase. Glasba, ki jo ustvarja četverica, naj bi bila nekaj, kar si želi slišati vsaka lezbijka, ko prvič poizkusi ekstazij. No, sam se ne prištevam ne med lezbijke, ne med konzumente ekstazija, pa me je zasedba z ostro plesno glasbo, ki jo servira v živo, vseeno zelo prepričala. Skladbe povsem služijo svojemu namenu, torej zabavi in plesu, dekleta pa so na obsežnih turnejah svoj teatralen nastop dodobra izpilile. Teatralen seveda v pozitivnem pomenu besede, saj je pač običajno, morda zgrešeno, prepričanje, da geyevski aktivisti svoj izraz začinijo tudi s kančkom perverznosti. Vendar gre v njihovem primeru bolj za samoparodijo, ki pa ni zasmehujoča, ampak služi zgolj v zabavne namene. Kljub teatralnosti tudi glasba ni prav nič zapostavljena, saj je bend odlično uigran. Jackie the Jackhammer, ki skozi oktapad (izg: oktaped) skrbi za tolkala in basistka Veronique Mystique odlično dopolnjujeta Bernie Bankrupt, ki skozi sintetizator in druge elektronske pripravice reže z ostrimi, distorziranimi kitarskimi linijami. Tudi energična frontwomenka Fruity Frankie na vokalu deluje nadvse prepričljivo, ob efektih pa se njeno petje lahko kaj hitro spremeni tudi v rjovenje, ki se ga ne bi sramoval niti kakšen metalurški orkester. Edini element, ki kakorkoli spominja na elektronsko glasbo, so pravzaprav le repetitivni, electro clash beati. Repertoar je obsegal novi album 'Giggles in the Dark', nekaj skladb s samonaslovljenega prvenca, preizkusile pa so tudi eno izmed novih skladb. To sicer niti ni pomembno, saj kot rečeno glasba, ki jo izvajajo v živo, nima kaj dosti skupnega s tisto na njihovih nosilcih zvoka. Prostor v Menzi je bil dodobra zapolnjen, vendar pa je z izjemo skupinice v ospredju deloval precej hladno.
Dobil sem vtis, da bi Lezzies on X še veliko bolje delovale v sklopu manjšega festivala, kjer simultano nastopi po več izvajalcev in se obiskovalci lahko prosto gibljejo med posameznimi prostori. Približno urico dolg set je morda nekoliko prekratek, da bi povsem razvnel poslušalce, kar pa je škoda, saj tako ves njihov potencial ne pride do izraza v polni meri.

Pripravil Goran Kompoš


Komentarji
komentiraj >>