Pozdravljeni V tokratni oddaji so se Petja, Maja in Miha spraševali in ocenjevali izbor natečajev U3, ki je potekal v Moderni galeriji in OHO v galeriji P74.
Katarina pa reflektira, že skoraj po nekakšnem nepisanem pravilu, nič kaj prijeten dogodek - nedavni performans Yanna Marussicha v Kapelici.
Dobimo se torej v sredo ob istem času na isti frekvenci!
Nagrado skupine OHO je 2. 6. 2006 ob 20.00 prejel Sašo Sedlaček z Žicarjem. Več v Arteriji 14. 6. ob 20.00.
Pozdravljeni. V tokratni Arteriji, kot obljubljeno, komentiramo in razmišljamo o izboru umetniških del dveh pomembnih institucionalnih dogodkov pri nas. Skupaj s selektorji in nekaterimi avtorji, bo Petja govorila o Nagradi OHO, ki se je odvijala znotraj galerije P74. Miha pa se je z Jurijem Krpanom pogovarjal o izbrancih za tokratni U3, ki je potekal znotraj Moderne galerije. Katarina je v imenu poslušalcev Arterije sodelovala in, kakor sama pravi, vso krivdo prevzela nase pri nategu v zeleni sluzi, točneje v galeriji Kapelica.
Sama pa sem si tokrat premislila glede aktivnega sodelovanja pri sami oddaji. Zavzemam pozicijo opazovalke, ali bolje, poslušalke in seveda, po svoji dolžnosti, oblikovalke oddaje. Tokrat sem namreč ostala brez idej, ne pa tudi, kakor lahko slišite v današnji glasbeni podlagi, brez inspiracije. Danes si polnim baterije. Oblikujem zgolj okvir, sem prazna forma, ki so jo z vsebino napolnili moji kolegi. Z vsem povedanim se namreč povsem strinjam in ugotovila sem, da nimam kaj dodati. Tako boste danes poslušali komentarje, pohvale in nerganja mojih sodelavcev, medtem, ko se bom jaz udobno zleknila v svoj neudobni sedež in tokrat ostala subjetivno pasivna, objektivno pa, kot ponavadi, z veseljem odgovorna za snemanje oddaje. No, pa začnimo...
V petek, 2.6., ob osmi uri zvečer, je bila v Centru in Galeriji P74 prvič podeljena Nagrada skupine OHO, ki je namenjena mladim vizualnim umetnikom do 35. leta. Mednarodna žirija v sestavi Zdenka Badovinac (Moderna galerija, Ljubljana), Lise Nellemann (Sparwasser HQ, Berlin), Tihomir Milovac (Muzej suvremene umjetnosti, Zagreb), Urška Jurman (Center in Galerija P74, Ljubljana) in Franc Purg (umetnik, Celje), je 22. aprila opravila prvi krog selekcije in izmed dvainpetdesetih prispelih predlogov izbrala štiri finaliste: Niko Oblak in Primoža Novaka, Lado Cerar, Aleksandro Vajd in Sašo Sedlačka. Njihova dela so predstavljena javnosti na skupinski razstavi, ki se je v P74 odprla v petek zvečer, hkrati pa je žirija po večurnem zasedanju razglasila zmagovalca.
Nagrado skupine OHO za leto 2006 je torej prejel Žicar Saše Sedlačka. Arterija čestita.
Umetniku se tako obeta plačano šesttedensko bivanje in delo v ateljeju v New Yorku, samostojna razstava v Centru in Galeriji P74, pa tudi odkupna nagrada pokrovitelja Skupine KD Group. Nagrado skupine OHO je ustanovil Zavod P.A.R.A.S.I.T.E. in je ena v nizu podobnih nagrad v Srednji Evropi, ki jih je zasnovala Foundation for Civil Society iz New Yorka.
Žicar, prijazni robot – umetniško delo, ki je sestavljen iz odpadnih delov sodobne tehnologije, je v varovanem nakupovalnem središču zbiral denar za socialno ogrožene. Po besedah mednarodne žirije je: »Sašo Sedlaček s tem delom prikazal radikalen in inovativen pristop in razširil meje običajnega razumevanja prezentacije in percepcije umetnosti. Umetnost je v tem primeru postala orodje socialnega angažmaja. Sašo Sedlaček se v projektu Žicar ukvarja s problematiko marginalnih socialnih skupin, ne da bi jih direktno vključeval v delo in testira reakcije mimoidočih, ne da bi jih presojal. Kvaliteta dela Žicar je tudi v tem, da ga umetnik – preko navodil za izdelavo psevdorobota na svetovnem spletu – ponuja kot socialno orodje, ki ga lahko uporabijo tudi drugi zainteresirani, s tem pa presega omejitve galerijskega prostora. Sašo Sedlaček umetnost uporablja tudi kot testno polje za preizkus o tem, kako se družbeni procesi v realnosti odvijajo.«
V Centru in Galeriji P74 so poleg Žicarja, do 24. 6. na ogled tudi dela ostalih treh finalistov. Socialni tematiki je zavezan projekt Lade Cerar Kdo se boji starih ljudi?, ki z inovativnim pristopom in večmedijsko predstavitvijo zastavlja vprašanja o problematiki starostnikov v zahodnih družbah. Zmanjšanje rodnosti in daljšanje življenjske dobe z mnogimi medicinskimi sredstvi, ki jih je Cerarjeva humorno ponazorila s torto sestavljeno iz raznolikih pilul, nasprotuje še vedno prevladujočemu kultu mladosti.
Nika Oblak in Primož Novak sta ustvarila odlično humorno serijo fotografij Naredila sva to in ono, ki iskanje novega v svetu umetnosti vzporeja s strategijo doseganja Guinessovih rekordov – kažeta nam, da obe dejavnosti definira šok in inovativnost za vsako ceno. Na razstavi je njuno delo predstavljeno s prav tako humorno postavitvijo, v kateri se avtorja borita za izstop iz video posnetka, s čimer navidezno izničujeta razmerje med realnostjo in fikcijo.
Aleksandra Vajd je projekt Exposed ustvarila skupaj s češkim umetnikom Hynekom Altom. Umetnika, oba magistra fotografije praške FAMU, sta sodelovala že pri projektu You Look Like I Look, v Exposed pa sta v javnem prostoru, v stari oglasni vitrini na ulici zraven trafike, razstavila fotografijo nerazvitega fotografskega zvitka, ki je na ta način dvojno osvetljen, a v sebi še ohranja nerazvito skrivnost lastne vsebine.
Letošnja nagrada OHO je torej podeljena. Razstavo si še do 24. junija lahko ogledujete na Prušnikovi. Za naslednje leto si ob podelitvi seveda želimo prisotnost nagrajencev, hkrati pa se zavedamo, da ves ta pomp, za dober art ni pomemben. Pomemben je le zato, da bodo tudi drugi dojeli, da se v Sloveniji dela dober ART, ki se ga splača videti, mu prisluhniti in mu v roko potisniti kakšen tolar. BRAVO ŽICAR!
Ideja Trienala sodobne slovenske umetnosti se je pojavila v občutljivih letih po osamosvojitvi zaradi želje in potrebe po prezentaciji domače sodobne umetniške ustvarjalnosti v širšem, mednarodnem pogledu. Osrednja nacionalna ustanova v tem smislu je postala ljubljanska Moderna galerija, ki je prevzela organizacijo tega velikega razstavnega dogodka. Poleg samega hranjenja in ustvarjanja zbirke del povojne umetnosti je bil to tudi čas uvajanja novih galerijskih praks tedanje sodobne umetnosti, ki jih je kljub morda malce pomanjkljivi infrastrukturi osrednja ustanova uspela uspešno reševati.
Leta 1994 je štartala prva edicija nacionalnega trienala U3, kjer se je kot gostujoči selektor predstavil Tomaž Brejc. Posledično je tudi vsebina, skladno s tedanjim časom, ostala v kontekstu bolj klasičnih medijev poznega modernizma. Naslednjo triletko je, skladno s konceptom mednarodne prepoznavnosti in kar se da velike objektivnosti, kuriral avstrijski strokovnjak ter umetnik Peter Weibel. Drugi U3 je po mnenju mnogih teoretikov ključen za razvoj novih kuratorskih praks in sodobne umetnosti v pravem pomenu besede na naših tleh. Še bolj razvpita in hvaljena v strokovnih krogih je bila selekcija in koncept tretjega gostujočega kustosa Gregorja Podnarja, ki je leta 2000 predstavil zanimiv koncept razstave z naslovom »Vulgata«. Precej manj opažena je ostala naslednja skupinska razstava, naslovljena »Tukaj in tam«, pod taktirko glavne kustosinje v oddelku za nove medije pariškega Centra »George Pompidou« Christine Van Assche, ki je pred tremi leti tematizirala koncept v današnjem času spremenjene vloge muzejske institucije.
V letošnjem letu je tako prišel čas za novo veliko skupinsko razstavo trienala U3, že peto po vrsti, tokrat ponovno pod vodstvom domačega selektorja. Jurij Krpan, sicer programski vodja galerije Kapelica, se je odrekel tako imenovanemu salonskemu predstavljanju umetniških del, nastalih med leti 2003 in 2006. Najpomembnejši segment letošnje predstavitve je tako odhod izbranih avtorjev na delovne rezidence v tujino, kjer bodo ustvarili dela za jutri. Ostali tako imenovani moduli razstave pa naj bi predvsem tematizirali težavne pogoje produkcije današnjega časa v polju slovenske sodobne umetnosti.
Izbrani umetniki so že nekaj časa znani. Izbor je potekal med rekordnim številom prijavljenih avtorjev in del, kar odraža aktualnost podane tematike. Odzvalo se je namreč kar 140 akterjev domače umetniške scene. V nadaljevanju nam bo nekaj besed o prihajajočem elitnem dogodku, njegovem konceptu ter samem izboru del povedal selektor letošnjega trienala Jurij Krpan
Poleg spremenjenega kuratorskega pristopa je v letošnjem letu postalo jasno, da je zanimanje za U3 preseglo vsa pričakovanja. Pozornost mnogih umetnikov je bila v času razpisa usmerjena zgolj v pripravo in kandidaturo za ta eminentni dogodek. Med izbranci se je znašlo mnogo umetnikov in umetnic, ki so že v času pred trienalom na tak ali drugačen način zaznamovali domače dogajanje. Tako so nekateri izbranci natečaja za U3 obenem tudi dobitniki sicer redkih nagrad in zmagovalci natečajev v sferi sodobne umetnosti, ki tako v nekem trenutku postajajo v narekovajih zvezde trenutne domače scene.
Morda bi lahko rekli, da je bil izbor dokaj predvidljiv in stereotipen, skorajda brez novih imen, kljub temu pa se pojavljajo določene izjeme. O samem izboru pa je zelo težko in nesmiselno soditi, saj vsaka tovrstna selekcija odpira pereče probleme in je v veliki meri subjektivna odločitev izbranega kuratorja, ki nujno izpusti večino zainteresiranih imen in del. Težava je prav tako v dejstvu, da širša javnost nikdar ne bo izvedela imen vseh prijavljenih posameznikov in kakovosti njihovih del, posledično si tudi javnost ne more ustvariti mnenja o upravičenosti selekcije. Kot rečeno je to izključna domena izbranega strokovnjaka, ki za to v celoti, kot je povedal gospod Krpan, prevzema vso odgovornost. Ta pa je vsekakor velika.
Izbrani ustvarjalci so tako večinoma zelo relevantni in preverjeni tudi izven naših meja. Zaradi odhodov na rezidence se bosta ustanova in gostujoči kustos izognila ponovnemu predstavljanju že videnih del, saj bodo ta večinoma nova in ustvarjena prav za priložnost trienala. To pa je skrajno pozitivna poanta tega bližajočega se razstavnega dogodka v režiji Moderne galerije in gostujočega selektorja. Jurij Krpan stopa korak naprej od svojih predhodnikov v izvedbenem smislu ter še korak dlje od mnogih umetnikov, upravičeno kritičnih do razmer na umetnostni sceni. Jurij Krpan tako odpira problem in obenem ponuja rešitev zanj. Produkcijske težave rešuje s tem, da produkcijo omogoča. Tako bomo v jeseni v Moderni galeriji občudovali povsem nove dosežke sodobne umetnostne produkcije ter istočasno ocenjevali njihovo vrednost, ki tudi umetnikom nalaga veliko odgovornost.
V sredo 31. maja se je v galeriji Kapelica zgodil Body-Art performans, ki bi ga lahko na kratko povzeli kot mučen nateg v zeleni sluzi. Nastopil je švicarski body artist Yann Marussich [Jan Marušič]. V Ljubljani smo ga videli že pred dvema letoma s performansom »Avtoportret v mravljišču«. Takrat se je za tri ure ulegel v stekleno komoro in stoično prenašal gomazenje mravelj po svojem golem telesu.
Yann Marussich sicer izhaja iz plesne scene, vendar se je v zadnjem času posvetil bolj zahtevnim temam, za katere je performans bolj primerna izrazna oblika. Prav zaradi zahtevne dojemljivosti so njegovi performansi tudi pogosto 'žrtev' napačne interpretacije. Njegov umetniški izraz je precej težek, saj telo postavlja v okoliščine, ki so na meji vzdržljivega. Zanj je pomembno, da v dialogu s publiko odpira vprašanja meja. Tako je bilo tudi na slednjem dogodku, ki ga je poimenoval Traversée ali po slovensko Prehod.
Ko nam je bilo gledalcem dovoljeno vstopiti v Kapelico, smo tam takoj zagledali pripravljenega umetnika. Ta je ležal popolnoma gol in skrbno depiliran v nedoločljivi in smrdljivi sluzasti tekočini. Sluz se je razprostirala na kakih dvajset metrov dolgi in nekaj več kot meter široki stezi iz bele plastike, zaradi česar se je v soju žarometov zelena barva še bolj bleščala. Yann Marussich je imel okoli vratu privezano zanko iz debele kovinske vrvi, ki se je skozi sluz vlekla do drugega konca prostora. Tam je bila vrv pritrjena na natezalnik z velikimi zobniki in z ročko za natezanje.
Že ob vstopu je bil prisoten zelo močan občutek tesnobe, ki sta je poleg izpostavljenega umetnikovega telesa ustvarjala moteč hrup in kemijski smrad, ki je najbrž prihajal od zelene tekočine. Ko smo se gledalci in številni fotografi in snemalci obotavljajoče postavili po prostoru galerije, so nam posvečeni demonstrirali, kaj moramo narediti, da se ta ušesa parajoča distorzija konča. Namreč takoj, ko zavrtimo ročko natezalnika in s tem začnemo vleči mazohističnega umetnika za vrat, se zasliši harmonična, ušesom všečna melodija. Takoj smo torej dojeli, kaj se od nas pričakuje. Tega človeka, ki se nam je mirno prepustil in zdaj lenobno leži z zaprtimi očmi v zeleni sluzi, moramo za vrat povleči do konca proge. In potem bomo videli, kaj se zgodi.
Sicer smo bili na svojo vlogo in sodelovanje v performansu opozorjeni že pred začetkom, ko smo v prospektu prebrali: »Naslov performansa je dvopomenski: enkrat gre za fizični prenos telesa z enega konca galerije na drugi, drugič pa za prenos odgovornosti za dogajanje v performansu in za njegove posledice na gledalce. V resnici gledalci niso več le gledalci, temveč udeleženci in potemtakem soustvarjalci. Krivci. Performans se konča, ko je inertno telo umetnika navito do konca.«
Yann Marussich se je torej odločil, da bo iz nas naredil krivce. Ne vem, ali smo bili vsi tako sočutni ali pa brezbrižni, da se je dogodek zavlekel v enourno trpinčenje tako nas kot tudi Marussicha. Ta je namreč postajal vse bolj rdeč v obraz in zdelo se je, da mu gre kljub želeni brezizraznosti na bruhanje. Poleg sebe je imel zvesto, a neopazno asistentko azijskega porekla, ki mu je vsake toliko časa zaskrbljeno merila srčni utrip na roki. Čeprav smo vedeli, da performansa ne bo konec, dokler ga ne bomo nategnili do konca, smo se obotavljali. Ko je vsak, ki je bil pripravljen postati odgovoren za Marussichevo trpljenje, že prišel na vrsto, smo čakali še na koga, ki bi se ga usmilil in nadaljeval z natezovanjem. Zdelo se je, da umetnik še najbolj trpi takrat, ko ga pustimo pri miru. S tem, ko nismo dovolj dobro sodelovali, smo dokazali nasprotje od postavke, da postane človek sadist, ko dobi v roke mučilni inštrument in ukaz, da ga uporabi. Kot sočutno in aktivno občinstvo smo bili na razpotju ločevanja med navidezno, mediirano stvarnostjo in realno izkušnjo.
Ko nam je umetniškega horizontalnega obešenca le uspelo privleči do konca sluzaste piste, so ugasnili reflektorji, in hrup se je prelil v še bolj motečo sireno. Asistenka ga je, še vedno ne vem zakaj, celega pokrila z mehko aluminijasto folijo in ga pustila tam ležati. Gledalci / krivci pa smo se lahko s polno glavo smrdljivih hlapov, neprijetnih zvokov in še bolj neprijetnih dogodkov umaknili iz Kapelice in bili zunaj nagrajeni s kozarcem vina. Seveda smo se zelo težko spet vklopili v »dobri stari svet«.
Moram reči, da je Body-Art performans Traversée name naredil zelo zoprn vtis in to je bil najbrž tudi njegov namen. Apeliral je na našo slabo vest, ki naj bi nas morala razjedati še bolj takrat, ko nismo povsem prepričani, ali smo krivi ali ne. Res je, da je bil dogodek nekakšen preizkus preverjanja naše človeškosti, toda vzbujanje lažne slabe vesti se mi je le zdel preveč vsiljiv in nepotreben.
Nasvidenje v naslednji oddaji!
Komentarji
komentiraj >>