Glede na to, da je moška večina državnozborskega odbora za notranjo politiko, javno upravo in pravosodje danes gladko sklenila, da je novela zakona o volitvah v državni zbor, s katero se ohranja predvidena postopna uvedba 35 odstotne tako imenovane ženske kvote, pripravljena in primerna za junijsko državnozborsko zasedanje, bi utegnil kdo še pomisliti, da je Slovenija po skandinavsko vzorno urejena demokratična država. Toda že tako sam koncept takoimenovanih ženskih kvot, s katerimi naj bi se tudi v domači politično patriarhalni družbi povečala zastopanost žensk v politiki, kot tudi ozadje dogajanja na seji odbora za notranjo politiko, javno upravo in pravosodje, kažeta, kako zelo zgrešen je tak prvi vtis. Danes koalicijski državnozborski večini naprej v sprejem poslana novela zakona o volitvah v državni zbor namreč še zdaleč ne pomeni, ne da je Slovenija zgledno urejena demokratična država enakih možnosti ne glede na spol, in seveda še zdaleč ne, da se bo delež slovenskih žensk v politiki zaradi tega res kaj bistveno občutneje povečal. Pa čeprav postopoma.
Glede na to, da je moška večina državnozborskega odbora za notranjo politiko, javno upravo in pravosodje danes gladko sklenila, da je novela zakona o volitvah v državni zbor, s katero se ohranja predvidena postopna uvedba 35 odstotne tako imenovane ženske kvote, pripravljena in primerna za junijsko državnozborsko zasedanje, bi utegnil kdo še pomisliti, da je Slovenija po skandinavsko vzorno urejena demokratična država. Toda že tako sam koncept takoimenovanih ženskih kvot, s katerimi naj bi se tudi v domači politično patriarhalni družbi povečala zastopanost žensk v politiki, kot tudi ozadje dogajanja na seji odbora za notranjo politiko, javno upravo in pravosodje, kažeta, kako zelo zgrešen je tak prvi vtis. Danes koalicijski državnozborski večini naprej v sprejem poslana novela zakona o volitvah v državni zbor namreč še zdaleč ne pomeni, ne da je Slovenija zgledno urejena demokratična država enakih možnosti ne glede na spol, in seveda še zdaleč ne, da se bo delež slovenskih žensk v politiki zaradi tega res kaj bistveno občutneje povečal. Pa čeprav postopoma.
Že sam koncept takoimenovanih ženskih kvot lahko namreč v 21. stoletju mirno označimo za politični relikt, ostanek po drugi svetovni vojni za politično enakopravnost spolov seveda silno pomembnega feminističnega gibanja. Ni namreč kar tako za pozabiti, da so moški ženskam polno volilno pravico v denimjo kantonalni Švici podelili šele sploh ne tako zelo oddaljenih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Res sicer tudi je, da so ne glede na žensko emancipacijo, ki se je kot nussprodukt političnih bojev feminističnega gibanja razmahnila v malodane vseh porah sodobne globalne družbe 21. stoletja, v kateri bo oblast na Slovenskem z administrativnim ukrepom na silo povečatla politično zastopanost žensk, same ženske tudi v Sloveniji še vedno na mnogih področjih manj enakopravne kot moški. Tako vsaj črno na belem pričajo statistične povprečne vrednosti.
Toda samo feministično gibanje se je z deklarativno doseženo enakopravnostjo mošk in žensk nekako izpelo. Sama emancipacija pa se kot splošno oziroma vsaj večinsko stanje duha žensk tudi na Slovenskem pač ni uveljavila. Ženske državljanke imajo namreč tudi v domovini deklarativno prav vse enake pravice kot moški sodržavljani. In ker je ženska populacija tako kot v ostalem delu sveta, ki mu samovšečno pravimo zahodni, tudi na Slovenskem v večini, je vzroke za tako skromno udeležbo žensk na volitvah in politiki na sploh pač za iskati nekje drugje.
Pravzaprav je iz volilnih rezultatov očitno, da volilke tudi v Sloveniji veliko pogosteje glasujejo za kandidate kot sodržavljani glasujejo za kandidatke. In to se ne bo spremenilo tudi po postopni uvedbi 35 odstotne ženske kvote, ki jo uvaja novela zakona o volitvah v državni zbor. Tudi slovenska družba in politika sta namreč v osnovi še vedno patriarhalni. In to velja tako za samooklicano politično desnico kot levico.
Temu občemu patriarhalnemu stanju duha v domači politiki primerno banalna je bila tudi sama razprava na državnozborskem odboru za notranjo politiko javno upravo in pravosodje. Vrtela se je predvsem okoli tega, ali naj bo že na naslednjih parlamentarnih volitvah v veljavi zakonsko zapovedana 40 odstotna kvota zastopanosti žensk na posameznih kandidatnih listah, ki so jo vladni koaliciji v brk predlagale opozicijske Liberalna in Socialna demokracija, za pa so bili še v vladnem privesku – Demokratični stranki upokojencev. In ker je ta čas na oblasti pač samooklicana in še bolj trdno na patriarhalnih vrednotah sloneča desnica, jih je vladna-moška večina na državnozborskem odboru za notranjo politiko javno upravo in pravosodje tudi gladko zavrnila. Ne glede na to, da so v Sloveniji 40 odstotne kvote kandidatk na posameznih listah že predvidene za lokalne in evropske volitve, bo bo na prihodnjih parlamentarnih volitvah leta 2008 zakonsko predpisana zgolj 25 odstotna kvota. Do željenih 35 odstotkov pa bomo, kot je navzoči poslanski moški večini na odboru pojasnil minister za javno upravo Gregor Virant, prišli šele na državnozborskih volitvah leta 2012.
Celotna debata okoli administrativnega ukrepa takoimenovanih ženskih kvot, ki je tudi v tej družbi tako kot na Skandinavskem bržkone zgolj sinonim za slabo vest patriarhalno družbo vzdržujoče moške politične večine, tako nima prav nobene realne zveze s samim problemom nizke zastopanosti žensk na volitvah in v politiki na sploh. In ker smo že dodobra zakoračili v neuradno predigro volilne kampoanje za jesenske lokalne volitve, gre bržkone zgolj za motivacijo ženskega volilnega telesa. In nenazadnje to dokazuje tudi stališče predsednice odbora za notranjo politiko, javno upravo in pravosodje Mojce Kucler Dolinar, poslanke koalicijske in na patriarhalnih vrednotah Boga, moža-gospodarja in doma utemeljene Nove Slovenije. S strani moškega vodje te koalicije naročeno postopno uvajanje kvot se ji je sicer zdelo smiselno, toda nobeni ekstremni ukrepi zanjo pač niso dobrodošli.
Ker pa so ženske tudi na Slovenskem vsaj deklarativno enakopravne, in ker jih je pač večina, ženske kvote same po sebi tako ali tako niso nikakršen ekstremen, pač pa so povsem banalen ukrep. Gre namreč zgolj za obvezo, da se bodo leta 2005 na kandidatnih listah posameznih strank za volitve v državni zbor črno na belem bleščala imena vsaj četrtine kandidatk, šele leta 2012 pa 35 odstotkov kandidatk. In to je tudi vse. Nič takega torej, kar bi v družbi, v kateri ženske praviloma večinoma volijo moške, ogrozilo moško politično večino. In še nič takega torej, kar bi dejansko kaj bistvenega prispevalo k občutnejšemu povečanju zastopanosti žensk v domači politiki.
ODPOVED: Tudi tokratni N-euro moment sem z banalnostjo debate s strani moške večine podeljenih administrativnih ženskih kvot v patriarhalni domovini v zobeh prispeval Tomaž Z.
Komentarji
komentiraj >>