Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Torek, 13. 6. ´06 ob 17.00 (3622 bralcev)
Torek, 13. 6. 2006
tadej



Radian

Tadej Droljc bo recenziral delček festivala v Salzburgu, kjer so v okviru projekta Extracts nastopili Radian, Schnee, Fennsez, The Necks in ostali ...
* Pretekli vikend je v Salzburgu potekal mini festival z naslovom "Extracts − Song & Time". Ta dvodnevni dogodek je predstavljal del celotnega festivala Kontracom, kateri se razteza od maja do julija, zajema pa obilo različnih koncertov in inštalacij. Tako sta bila 9. in 10. junij rezervirana za pošteno dozo kvalitetne glasbe, katero nam je s svojim izborom omogočila dunajska zasedba Radian. Povabili so sebi ljube bende, verjetno kar prijatelje, in skupaj z njimi nastopili v salzburškem klubu "Republic". Predstavila se nam je glasbena avantgarda iz različnih držav ter glavnina dunajske elektronske scene, izvzemši bivše "Thilges 3", ki sedaj v duetu slišijo samo še na ime "Thilges".

Prvi večer so nastopili "Schnee'', "Howe Gelb" in "Fennesz" . Začela sta Burkhard Stangl in Christof Kurzmann alias Schnee. Prvi je kitarski improvizator, med drugim tudi član zasedbe Polwechsel, drugi pa je priznani elektrončkar, sovodja zasedbe "Orchester 33 1/3" in ustanovitelj založbe Charizma. Postregla sta nam z elektronskim prasketanjem, glitchi in visoko frekvenčnimi dronei , prepletenimi z minimalistično bluzovsko navdahnjeno kitaro, ksilofonom, klarinetom ter nežnim "indie" vokalčki, ki so bili razlog za preveliko dozo cukra v njuni glasbi. Predstava ni izstopala iz okvirjev na novo uveljavljenega trenda znotraj tovrstne godbe, kamor bi lahko uvrstili tudi novega Leafcutterja Johna, Ekkeharda Ehlersa, Amute in podobne.
Naslednji je na oder stopil pevec, kitarist in pianist Howe Gelb. Gre za člana rock benda Giant Sand iz Arizone, ki je s svojo pojavnostjo že vnaprej povedal, da svoj posel obvlada. Klobuk, urejena brada in "jacket" iz jeansa so nam zapeli nekaj šarmantnega rock'n'rolla, countrey bluesa, klavirskih poskočnic in seveda povedali nekaj šal. Sproščen, živahen in kvaliteten nastop, zelo primeren za naporno predstavo, ki je sledila.
Na vrsti je bila zvezda prvega večera, dunajski laptop muzikant Christian Fennesz. Da Fennesz obvlada zvočno manipuliranje, je dokazal že s svojim prvim albumom "Hotel Paralel", ki je takrat zmotno veljal za naprednega v svetu synth elektronike, saj je bila vir vseh zvokov, presenetljivo, kitara. 10 let kasneje, torej danes, je sam zvok razvil do te mere, da upravičeno sodi v sam svetovni vrh elektronske glasbe, njegovi pretekli dosežki pa v primerjavi s tem dobijo le še historično vrednost. In tako smo bili pretekli petek lahko priča zvočnemu vrhuncu, najbolj divjemu multidimenzionalnemu plesu zvočnih molekul, ki so vibrirale pod taktirko dunajskega elektrončkarja.
Kar se tiče same tehnične izvedbe njegovega nastopa, seveda ni dileme − popolno. Totalna kontrola nad kompleksnimi zvoki, ki že v mnogo manj delikatni obliki ne skrivajo svojih kapric in neubogljivosti. Pravi premišljeni "hi-tech" vihar je bruhal iz "Applovega" laptopa. Vendar pa je bil ta vihar kot celota preveč nepovezan, robat in okoren, četudi ga poskušamo dojeti znotraj techno-industrialnih okvirov, saj je bil sam nastop predivji za vrednotenje v prostoru čustveno nabite elektronike, kamor spadajo njegova kasnejša dela. Namesto strašljivih grimas svetovne žalosti, ki krasijo njegov obraz med "mutiliranjem" pesmi z albumov "Endless Summer" in "Venice", je Fennesz tokrat zavzemal bolj jezno držo in vijačil s pomanjkanjem občutka, prsti pa so udrihali po kitari v slogu rock solista. Verjetno se je improvizacija odvila v to smer predvsem zaradi piva in viskija, ki ju je nastopajoči kar pridno »sisal« tekom večera. Vendar kljub temu dober in nepozaben nastop.

Sobotni večer je bil več kot balzam po prespani noči, dnevni nogometni mrzlici in duhu Mozarta, ki je strašil za vsakim vogalom. Ob pol desetih so nas odrešili "Radian".
Radian je dunajski kolektiv treh muzikantov, katerega jedro predstavljata hiperaktivni tolkalec Martin Brandlmayr in elektronski strugar Stefan Nemeth. Konceptualna ideja okoli omenjenega benda je endemit in se v zametkih variacij pojavlja le še v projektih omenjenih članov. Idejo, vezano na Radian, so člani v zadnjem času razvili še dlje kot na albumu Juxtaposition in kot tako tudi predstavili na salzburškem festivalu. Gre za pogumen podvig pri potiskanju glasbenih meja, katere sedaj zajemajo tudi nekakšno fuzijo tribalne psihadelije sedemdesetih in moderne dunajske elektronike. Prva je izražena maksimalno implicitno preko hipnotične repetativnosti Brandlmayrjevih bobnov. S tem so postavili perfektne temelje dolgim "jam-om", ki pa se pri njih na žalost prehitro končajo. To je bila tudi edina pomanjkljivost njihovega fantastičnega nastopa, ki si svoje pohvale zasluži predvsem zaradi večjega improvizacijskega prostora, ki se je kazal v obliki precej spremenjenih komadov glede na studijske izdaje. Poleg tega pa smo bili priča še neverjetni kompatibilnosti bobnov in elektronike, ki sta se prelivala v taki meri, da človek včasih ni več razločil meje.
Za njimi je nastopil bivši Labradfordovec Pan American, ki je s predzadnjo plato opustil "beat-troniko" in se predal subtilnim dronom, škrebljanjem in organskim inštrumentom. Takšna je tudi nova plata, ki jo je predstavljal na "Extracts" festivalu. Tudi njemu se šteje v plus velika mera improvizacije, katero sta zakuhala skupaj z bobnarjem. Nežni in mehki, ritmično neopredeljivi bobni so lahno potrkavali po valovih toplinske zamišljene elektronike in kitare, katere kriki so včasih spominjali na glasove kitov. Glasba, ki človeka spravi v ekstatični položaj, podana na kvaliteten način.
Kot zadnji na festivalu pa so nastopili avstralski čarovniki "The Necks". Chris Abrahams za klavirjem, Lloyd Swanton ob basu in Tony Buck na bobnih. Gre za vrhunske glasbenike, ki med igranjem neprestano prehajajo med tremi individuumi in eno skupno zavestjo, ki bedi nad dogajanjem in upravlja z inštrumenti. Neverjetna usklajenost in uigranost tega impro kolektiva, ki ne more razočarati intelekta, lahko pa človeka pusti precej hladnega na čustveni ravni. Ponudijo lahko le presežek ali razočaranje, zatorej smo z veliko napetostjo pričakovali koncert.
Necksi so štartali nenavadno eksplozivno. Hitro žvenketanje tamburinastih činelic, prefinjeni udarci po sredini "Ridea" (beri: rajda), še hitrejše zaporedje tonov na klavirju in seveda ponavljajoč se glavni ritem na basu je oznanil začetek nastopa, ki je še najbolj, čeprav medlo, spominjal na album "Hanging Gardens". Swanton in Abrahams sta zaprla oči in se predala glasbi in v nekakšnem polsnu vztrajala do konca predstave. Prvi je imel na obrazu rahel blažen nasmešek, slednji pa je s svojim klavirjem zopet prijokal na plano solze sreče in žalosti, o katerih so zgovorno pričali njegovi do ust razpotegnjeni podočnjaki. Za razliko od hipnotiziranca na basu in mrtveca za klavirjem je Tony Buck budno spremljal dogajanje in edini kazal znake prisebnosti.
V kakšni uri počasnega razvoja glasbe in minimalističnih sprememb smo lahko razbrali 3 različne kose glasbe, ki jo je še vseeno povezovala rdeča nit. Iz hitrega uvodnega dela smo prešli v delikatnejše, počasnejše in kompleksnejše sfere, nakar smo iz teh globin zopet splavali na površje in na koncu zaploskali enemu najboljših koncertov. Ploskanje je seveda prestrašilo hipnotiziranca, ki je še nekaj časa samo zmedeno gledal pred sabo in hlastal za svojimi koordinatami.

Organizacija festivala je bila rahlo pod nivojem. Izven Salzburga je bila promocija slaba in verjetno je tukaj tudi vzrok za tako majhen obisk kljub izredno nizki ceni karte − 16 evrov za oba večera. Prisotnih je bilo v povprečju nekje med 50 in 100 ljudi, za katere ni bilo pripravljenih sedišč. Na takih festivalih so zelo zaželjene blazine ali vzglavniki, saj tovrstna glasba zahteva obilo koncentracije in zato udoben položaj. Za artisti je stala zavesa, tako da tudi projekcij ni bilo.
Celotni festival Kontrakom je naletel na obilico težav zaradi mestnih veljakov, tako da je bil dolgo časa vprašljiv. Salzburški konservativci pač ne marajo napredne glasbe in raje forsirajo svojega Mozarta, sebe pa na žalost ne prepoznajo v vlogi oblasti, katera je tako danes kot v času Mozarta zatirala revolucionarno glasbo − Mozartova glasba je bila namreč za svoj čas polna bogokletnih in nekonvencionalnih zavojev.
Kot žalosten podatek naj navedem še dejstvo, da je v istem klubu Republic v barskem "predprostoru" istočasno potekala neka house zabava lokalnega "DJ Papka", ki je do najbolj skritega kotička napolnil prostor. Erotika, ki se v obliki seksi oblačil napenja čez telesa mladenk in kaplja iz ust fukatožnih mladeničev, še vedno združi več ljudi kot pa kvalitetni koncert svetovnega kova. Nič novega, pa vseeno.

Pripravil Tadej Droljc


Komentarji
komentiraj >>