Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Nedelja, 18. 6. ´06 ob 19.00 (ponovitev 25. 6. ´06 ob 10.00) TRIO BEYOND (DeJohnette/ Goldings/ Scofield): Saudades (ECM, 2006) (2688 bralcev)
Nedelja, 18. 6. 2006
rokj



Trio Beyond: Saudades

Ob poslušanju pred dobrim tednom izdane cedejke Tria Beyond se še posebej ob vzporejanju glasbenikov tega tria zazdi, da je ta z nostalgičnimi zvoki jazz-rocka naphani plošček v bistvu hommage Milesu Davisu, s katerim sta vsaj dva člana tria – DeJohnette in Scofield – opazno sodelovala prav v Milesovem električnem obdobju. Resda je Jack DeJohnette v Milesovih fusion projektih mnogo bolj zastopan kot Scofield, saj se slednji Milesu pridruži kasneje, a impresija o hommageu Milesu ne drži. Vsaj ne popolnoma. Trio Beyond je namreč resnični hommage Tonyju Williamsu, ki pa je z Davisom usodno povezan, saj je z njim deloval v najbolj električnem Milesovem obdobju in je Milesov značilni električni trobentarski zvok kratke sape v veliki meri odvisen prav od ritmičnega predenja, ki mu ga je v osnovo pletel Williams. (v celoti!) ...
* Ob poslušanju pred dobrim tednom izdane cedejke Tria Beyond se še posebej ob vzporejanju glasbenikov tega tria zazdi, da je ta z nostalgičnimi zvoki jazz-rocka naphani plošček v bistvu hommage Milesu Davisu, s katerim sta vsaj dva člana tria – DeJohnette in Scofield – opazno sodelovala prav v Milesovem električnem obdobju. Resda je Jack DeJohnette v Milesovih fusion projektih mnogo bolj zastopan kot Scofield, saj se slednji Milesu pridruži kasneje, a impresija o hommageu Milesu ne drži. Vsaj ne popolnoma.
Trio Beyond je namreč resnični hommage Tonyju Williamsu, ki pa je z Davisom usodno povezan, saj je z njim deloval v najbolj električnem Milesovem obdobju in je Milesov značilni električni trobentarski zvok kratke sape v veliki meri odvisen prav od ritmičnega predenja, ki mu ga je v osnovo pletel Williams. Williams, ki je začel bobnanje pri njem v njegovem drugem kvintetu, je z Milesom napletel osnovo za najbolj cenjeno in razvpito
LP-jko fusion obdobja, čeprav se je tik pred njenim izidom od Milesa odmaknil. Bitches Brew je tako nastal z DeJohnettom, ki je Williamsa nasledil. A Willimas je ohranil stike tako z Milesom kot tudi s starimi sodelavci iz njegovega takratnega električnega banda – z Johnom McLaughlinomom in organistom Larryem Youngom je namreč ustanovil trio Lifetime, ki je v bistvu srčika nocojšnje cedejke Saudades tria DeJohnetta, Scofield in Goldings.
Lifetime, ki ga je Williams z McLaughlinom In Youngom osnoval leta ’69, je med raziskovalci geneze fusiona prav tako cenjen kot Bitches Brew, čeprav v obči jazzovski hordi ni tako znan kot Milesova elektrika. A na glasbenike je imel s svojo enormno energijo, ki se je nakazovala že v Williamsovem bobnanju pri Milesu, nedvomno vpliv, brez katerega bi obdobje fusiona v začetku sedemdesetih ne pritegnilo toliko rockerskega poslušalstva, kot ga je. Imeti LP-jevke fusiona v fonoteki je bilo prav tako kultno kot LP-jevko Doorsov. Meje so se zabrisale, poslušala se je godba in ne žanri. No, nekaj podobnega, kot se z malo sreče lahko zgodi tudi v današnjih eklektičnih časih, ob dovolj širokem obzorju poslušalcev, seveda.
Saudades je torej poklon Tonyu Williamsu in njegovem triu Lifetime. Zasedba je po sestavi enaka – kitara, hammondke, bobni. John Scofield, Larry Goldings, Jack DeJohnette. Razen Goldingsa, ki je malo mlajši, a ne zelen, vsi usodno povezani z Williamsom in Davisom, celo najmlajši Goldings se je z Willimasom srečeval tik pred njegovo smrtjo pred devetimi leti. Repertoar te dvojne cedejke, posnete na koncertu v londonskem Queen Elizabeth Hall pred 2 letoma, prinaša skladbe, ki so vzete in reinterpretirane z dveh edinih LP-jevk, ki jih je Lifetime posnel na prehodu šestdesetih v sedemdeseta. Ob nekaj skupinskih komadih Scofielda, Goldingsa in DeJohnetta seveda, od katerih je eden posvečen znanemu nemškemu koncertnemu menegerju Thomasu Stowsandu, ki je s svojim lifranjem ECMovskih godbenikov po evropskih odrih v navezi z Rončelom in kasneje tudi Benigarjem zakrivil kar kakšen slovenski koncert.
Če se na hitro dotaknem še godbe, vama moram priznati, da je sicer kar verna novotisočletna reminiscenca fusiona, a smo slišali vsaj v polju energetiziranega električnega jazza kakšne že bolj animalne godbe. Scofield ostaja zvest dobro postavljeni kitari, ki je v svoji izvedbi prav dlakocepska, in morebiti to v tisti čas vzpona fusiona celo spada. Goldings s hammondkami in električnem klavirju verno podlaga njegove rife, čeprav smo pri Medeski-Martin-Woodu slišali kakšne bolj originalne orglarske rešitve. DeJohnette pa sicer pokaže znatno mero rockovske percepcije, a najbolj se je pač izkazal v bolj liričnim zasedbah, kjer njegova subtilnost za zvončkljave činele bolj pritegne. A cedejke Saudades v svoji reminiscenci časa Lifetime te opombe zagotovo ne motijo. Tako kot ne bodo vaju, ko bosta trio Beyond poslušala na letošnjem jazzovskem festivalu v Ljubljani že v kratkem.


pripravil Rok Jurič


Komentarji
komentiraj >>