Današnja zgodba govori o čevljarju in smrti. Čevljar, ki v njej nastopa, je mojster svoje obrti in zavoljo tega cenjen med ljudmi, hrati pa je nepriljubljen zaradi svojih slabih razvad – preklinjanja in pijančevanja. Prav preklinjanje je bilo razlog, da ga nekega dne obišče hudiček, ki se ga je namenil odpeljati v pekel. Čevljar pa, ki je bil po svoje prebrisan, se s hudičem skuša in ga prepriča, da se pomerita v boju. Hudič v boju izgubi in osramočen odide nazaj v pekel. Čez čas se primeri, da bog nad čevljarja pošlje smrt, ki naj bi ga privedla pred njegovo obličje, da mu bo sodil. Pa se zgodi, da čevljar s čarovniško ukano doseže nad smrtjo prevlado in izsili obljubo, da ga nikoli več ne pride iskat. Tako se obračajo leta, čevljar je vedno bolj betežen in se naveličan življenja končno odloči, da gre kar sam iskat svoje mesto v onstranstvu. Najprej se odpravi proti nebesom, kjer mu ne odpro vrat. Potem se nameni v pekel, kjer ga spoznajo in se spomnijo, kako je enega od njih pretepel, zato ga ravno tako zavrnejo. Naposled, ko ni imel več kam, je čevljar skočil na luno, kjer se ga vidi še danes.

Kot že v nekaj oddajah, smo tudi danes priče zgodbi z etično-vzgojnim momentom. Tokrat se zgodba ukvarja z vprašanji nespodobnega življenja, amoralnih razvad, skušanja boga, težnji po nesmrtnosti in posledicami vseh omenjenih dejanj. Poleg tega pa zgodba v zadnjih treh povedih dobi še kozmološki pečat, ko nam poskuša razložiti, zakaj ima luna človeški obraz – namreč obraz nesrečnega čevljarja, ki je šele tam našel svoje mesto v večnosti. Ob srečevanju s pravljicami in pripovedkami pa tudi pesmimi iz zakladnice ljudskega slovstva nas nemalokrat začudi mešanje prvin, ki na prvi pogled ne spadajo v isti kontekst, v isti zgodovinski čas ali v isti geografski prostor. O slojevitosti ljudskega slovstva je bilo že nekaj malega povedano v eni prvih oddaj in današnja pripoved potrjuje pretekle domneve. Soočeni smo namreč s starodavnimi praksami klicanja hudih duhov in bojevanja z njimi, poskusov premagovanja smrti, čarovništva in magije, vse našteto pa v današnji zgodbi močno preveva in celo nadkriljuje krščansko pojmovanje morale in predpostavka o obstoju Vsemogočnega, ki ima ne glede na vse vendarle zadnjo besedo.

Preko zgodb, ki nam prinašajo drobce iz življenj preteklih generacij, lahko sklepamo na načine razmišljanja, verovanja, lestvice vrednot, predstave o svetu in druge mentalne slike naših prednikov. Ob analiziranju gradiva in iskanju skritih pomenov se nemudoma srečamo z dejstvom, ki je skupen vsemu ljudskemu slovstvu – ljudske pesmi, pravljice in pripovedke so živo tkivo, ki ne obstaja nekje hermetično zaprto in izolirano, temveč ga še kako zadevajo spremembe duha časa, mentalitete, zavesti in pojmovanja njenih avtorjev in poustvarjalcev. Spremembe v času in prostoru se na samem gradivu odražajo predvsem zaradi dejstva, da je vsak pevec, če gre za ljudsko pesem, ali pripovedovalec, če gre za pravljico, hkrati so-avtor te pesmi ali pravljice. Kajti vsak od njih si jemlje pravico spremeniti in prilagoditi gradivo na svoj lastni način in v skladu z osebnimi predstavami. S tem podatkom v zavesti nam je lažje razumljivo, kako in zakaj pride do nalaganja plasti in prepletanja prvin iz različnih časovnih obdobij.

Prepustimo se zdaj znova glasu našega znanca, ljudskega pravljičarja Petra Jaklja Smerinjekova iz Kranjske Gore, in poslušajmo preostanek zgodbe. Smerinjekov je zgodbo povedal etnologu Milku Matičetovu, posnetek pa je ohranjen v arhivu Inštituta za slovensko narodopisje SAZU.

Spremni tekst oddaje Divja jaga je napisal Miha Šinkovec, zvočno pa jo je opremil Peter Kus.