Marko A. Kovačič že več kot četrt stoletja bogati domačo umetnostno sceno. Pregledna razstava, ki zajema najpomembnejše faze delovanja tega avtorja med leti 1981 in 2006, je nastala v učinkoviti koprodukciji Mestne galerije Ljubljana ter Zavoda za sodobno umetnost SCCA. Direktorica slednjega Barbara Borčić je tudi kuratorka dogodka in urednica preglednega kataloga, napolnjenega z bogatim slikovnim gradivom in prispevki mnogih referenčnih domačih piscev.

Obisk otvoritve je bil vremenskim neprilikam navkljub več kot odličen. Zbrani smo dočakali otvoritveni nagovor direktorja gostiteljske ustanove Aleksandra Bassina, ki je poskrbel za stereotipen, a k sreči kratek formalni uvod ter nato predal besedo avtorju. Marko A. Kovačič je svoj nastop izpeljal veliko bolj sproščeno. Navrgel je nekaj stavkov o nezemeljskih civilizacijah, ki so na žalost odpovedale obisk, se bežno dotaknil dejanske razstave ter nato najavil glasbeni dogodek v pritličju. Na žalost besede ni dobila ali pač ni želela dobiti poleg avtorja najbolj zaslužna za ta dogodek, kustosinja Barbara Borčić, ki bi lahko povedala še mnogo več. Ampak dobra razstava lahko govori sama zase.

Glasbena točka, ki je prerasla v pravcati, kljub negodovanju odgovornih skoraj eno uro dolg koncert, je bila glede na elitno lokacijo presenetljiva, a skrajno poživljujoča vsebina. Nastop zasedbe Zlati Kastrioti, ki se občasno pojavlja na odrih od leta 2000 naprej, je pomenil   celostno audio-vizualno izkušnjo, kombinacijo video del, glasbene in govorne podlage.

Na tem mestu seveda ne moremo mimo kratkega pregleda dela Marka A. Kovačiča, ki je svojo pot začel kot eden od ustanovnih članov gledališča Ane Monro leta 1981. Po poklicu je sicer kipar, vendar se je področje njegovega ustvarjanja raztegnilo do skrajnosti. Poleg udejstvovanja v polju vizualne umetnosti, kar je v tem primeru tesno povezano z zbirateljstvom, je Marko A. Kovačič dejaven na področju teatra, performansa, filma in glasbe. V dolgem, več kot četrt stoletnem delovanju je prejel veliko število zasluženih nagrad. Eno najpomembnejših mu je podelila nizozemska organizacija International Contemporary Art Network za večletni projekt »Civilizacija Plastosov«, ki je dobil titulo najbolj domiselnega umetniškega projekta leta 2003.

Razstavo »Ljubeči pogled« je težko podrobno opisati z besedami. Dosedanja produkcija Marka A. Kovačiča je namreč tako obsežna, da je v celoti ni mogla zajeti niti pregledna razstava v treh nadstropjih Mestne galerije. Pritlični prostor le te je v znamenju dveh starejših projektov »No More Heroes Any More« ter »Casus Belli«, ki sta sestavljanki iz več delov. Na stenah se vrstijo slike in kulise z delavskimi oziroma socialističnimi motivi, predstavljene na domiseln in nevsiljiv način ter podkrepljene z videom. Sredino prostora zasedata dva tako imenovana »Stolovida«, stola s skrivnostnimi kukali na sedalu, narejena za drugo Urbanario leta 1995.  

Podobna kukala je moč občudovati v prvem nadstropju v seriji »Zeusova prerokba«, ki predstavlja popoln bivalni ambient naše ne toliko oddaljene preteklosti. Dnevna soba je v našem okolju še vedno osnovna bivanjska celica in simbol zasebnosti. Prostor je napolnjen z mnogimi televizijskimi sprejemniki, nedelujočimi praznimi škatlami, napolnjenimi z vsebino, ki kakor delujoč televizijski ekran govorijo zgodbe, le da so te zamrznjene v nekem trenutku in nam ne omogočajo animacije z neprestanim menjavanjem slik. »Zevsova prerokba«, ki obenem predstavlja tudi prostor za odlaganje pomnikov socialistične polpretekle dobe, morda najbolj nazorno prikaže dolgoletni zbirateljski zanos avtorja. Čudimo se lahko izvrstnim zbirkam odlikovanj, značk, zvezd s herojsko Leninovo podobo ter mnogim nekdaj uporabnim predmetom, ki so razstavljeni bodisi samostojno bodisi kot sestavni del kolažev na stenah. »Zevsova prerokba« sploh ni nostalgično delo, ampak zgolj prizorišče vsakdanjega življenja v poznem socializmu, ki se, da ne bo pomote, niti ne razlikuje toliko od današnjega vsakdana.

Serija »Laterna magica«, prvenstveno izvedena v Mali galeriji leta 1995, ko je bila notranjost zaprta, medtem ko so velika okna služila kot ekran, katerega so gledalci spremljali iz ulice, je prikazana kot dokument. Novejši projekt »Izgubljeni horizont« je kot nekakšna mala raziskava opuščenih industrijskih območij, pokomentiranih z nizom najrazličnejših variant komunističnih simbolov.

Bogato video delovanje Marka A. Kovačiča je predstavljeno v temnici zadnje sobane prvega nadstropja. Serija imenovana »Izgubljene podobe« na štirih televizijskih ekranih ter projekciji prikazuje najpomembnejše avtorjeve stvaritve v okviru video medija od leta 1983 do današnjih dni. Mnoge gibljive slike so ustvarjene ob tehnični pomoči mojstrskega tandema Nevena Korde in Zemire Alajbegović, medtem ko je vloga Marka A. Kovačiča predvsem vsebinska.

Tretje nadstropje gledalca najprej popelje v svet poznih osedesetih let, ko je umetnik ustvaril serijo prostorskih objektov naslovljeno »Programirani pogled«, kjer kombinacija ogledal in črnih površin nepravilnih oblik gledalca popelje v popolnoma nove dimenzije. Prav na koncu galerije pa je predstavljen skoraj deset let trajajoč projekt »Civilizacije Plastosov« z vsemi fazami. Od zgodnejših slik, inštalacij ter printov devastiranega Katastropolisa, do nadaljnjega   medijskega natega ter časopisne izdaje »Plastos«, kjer je moč detajlno spoznati zgodbo nesrečnih bitij - Plastosov, ki so po letu 2036 bežala pred učinki jedrske katastrofe. To so bizarna, a po svoje prav simpatična bitja, ki so ob pomoči genetskega inženiringa razvila možnost sobivanja organskega in mehanskega.

Mestna galerija je kljub svoji razsežnosti pretesna za predstavitev delovanja tako plodnega in hiperaktivnega umetnika kot je Marko A. Kovačič, saj je na ogled postavljen le izbor njegovih pomembnejših stvaritev. Dela so razstavljena zelo pregledno in sistematično, v kolikor pa to ni dovolj, je ob dogodku luč sveta ugledal tudi odličen katalog, imenovan »Stvar 2«, ki je nadaljevanje publikacije izdane ob prvi pregledni razstavi leta 1994 v Galeriji Škuc. Marko A. Kovačič, čigar dela hrani tudi stalna zbirka Moderne galerije, je tako na ogled postavil svoje preteklo ustvarjanje, vendar njegov umetniški opus ob nadalnjem delovanju narašča, se dopolnjuje in spreminja.

Zato vam Miha Colnar želi nasvidenje čez trinajst let.