Če je šlo slučajno mimo vas, naj vas Arhipunktura že na začetku opomni, da je danes za našo državico poseben dan. Slovenija slavi Dan državnosti. Naravnost nespodobno bi torej bilo, če se prešernega dogodka ne bi dotaknila tudi Arhipunktura. Sploh zato, ker je prav Dan državnosti tista priložnost, ob kateri dobijo zalet številni samooklicani osamosvojitveni zaslužneži. Mnogi od njih ob tej priliki vsenaokrog egotripaško delijo svoje neštete modrosti in uvide, kako da je prav slovenska kultura tista osrednja os, na kateri se je utemeljila suverenost slovenskega naroda. Nemalo teh kulturno napumpanih modrijanov se ali se je gnetlo celo v samem oblastniškem hlevu.
V nedeljo 25.6.06, ob 20:00!
Če je šlo slučajno mimo vas, naj vas Arhipunktura že na začetku opomni, da je danes za našo državico poseben dan. Slovenija slavi Dan državnosti. Naravnost nespodobno bi torej bilo, če se prešernega dogodka ne bi dotaknila tudi Arhipunktura. Sploh zato, ker je prav Dan državnosti tista priložnost, ob kateri dobijo zalet številni samooklicani osamosvojitveni zaslužneži. Mnogi od njih ob tej priliki vsenaokrog egotripaško delijo svoje neštete modrosti in uvide, kako da je prav slovenska kultura tista osrednja os, na kateri se je utemeljila suverenost slovenskega naroda. Nemalo teh kulturno napumpanih modrijanov se ali se je gnetlo celo v samem oblastniškem hlevu.
Na deklarativni ravni je torej mlada slovenska država poganjek, ki je zrasel prav iz slovenske kulture. Zaradi tovrstne povezanosti naj bi vsakokratni Dan državnosti tako obenem bil tudi priklon slovenski kulturi. Kajpada že ob bežnem pogledu to vse prej kot drži. Kar naprej smo priča utemljenim kritikam o pogosto mačehovskem odnosu slovenske države do kulture. A morda je prav slovenska arhitektura tista, ki pri tem vleče še posebej kratko. Poleg že utečene ignorance, ki je je deležno celotno področje slovenske kulture, se arhitektura sooča še z dodatnim problemom: s svojim neposrednim uničevanjem.
Še posebno nemilost zadnja leta doživlja arhitektura slovenske moderne. To so tiste stavbe, nastale v časih prejšnjega režima, ki jih odlikujejo iskrena raba materialov, dosledno sledenje funkciji in visokoartikuliran oblikovni pristop brez odvečne kozmetike in kiča. Žal pa danes marsikateri laik taiste stavbe pavšalno označuje kot ničvreden in estetsko nevzdržen betonski relikt socializma. Posledica tovrstne barbarske miselnosti so številna rušenja, ki so se še posebej razpasla v zanjih letih.
Med odmevnejšimi primeri uničevanj kvalitetne arhitekture slovenske moderne sta hotel Prisank v Kranjski Gori in blagovnica Nama v središču Ljubljane. Za prvega je arhitekt Janez Lajovic leta 1964 celo dobil nagrado Prešernovega sklada, za rušenje pa je izvedel šele, ko je Društvo arhitektov Ljubljana dobilo ponudbo za izdelavo novega Prisanka. Avtorja Name Bogdan Fink in Miloš Lapajne nista imela niti te sreče. Za predelavo fasade sta izvedela šele potem, ko so se gradbena dela že začela.
Arhipunktura je v bran ohranjanja in zaščite kvalitetne arhitekture h kritičnemu pogovoru povabila omenjena arhitekta Janeza Lajovica in Miloša Lapajneta. Pri tem pa ji je na pomoč priskočila še arhitektka Nataša Koselj iz slovenske skupine mednarodne organizacije »Docomomo«, ki si prizadeva za ohranitev in primerno vrednotenje moderne arhitekture.
Več v oddaji, 25.6.06, ob 20:00!
Komentarji
komentiraj >>