Nedelja, 25. 6. 2006
Mancek
Manček vam servira pravo pravcato odkritje iz Črne celine, ki ga je v svet pognala raziskovalna duša anarho- punkerse holandske naveze The Ex. Gre za etiopijskega pevca Mohammeda Jimmyja Mohammeda, ki se mu na plati izvrstne godbe poleg lastnega benda pridružujeta tudi Massimo iz Zu na basu in lucidni, nenadjebljivi nizozemski tolkalec Han Bennink. (v celoti!) ...
* Zgodbe o preboju afriških glasbenikov na evropsko prizorišče so večinoma povezane s površnim navdušenjem, interesi in kolesjem delovanja takoimenovane »world music« biznis mašinerije, ki v svojem kolesju afriške muzikante bolj ali manj »očisti« surove avtentičnosti, jih nališpa z bleščicami zahodnjaškega popa in jih ustrezno zapakirane ponudi tržišču. Pa zdaj nismo tu za to, da analiziramo in kritiziramo tovrstne procese. Tu smo zato, da povemo zgodbo o srečanju povsem drugačne vrste. To je zgodba o etiopskem slepem pevcu Mohammedu Mohammedu, imenovanemu Jimmy, in njegovem srečanju z ekipo evropskih iskrenih in srčnih muzikantov ter aktivistov zbranih okoli holandskega benda – takorekoč familije - The Ex.
To je zgodba o moči usode in spoprijemanju posameznika z njo, to je zgodba o pristnih človeških vezeh, ki se lahko spletejo med iskrenimi in odprtimi posamezniki, čeprav ti pripadajo povsem različnim kulturam in govorijo povsem različni jezik. In to je zgodba o nadnacionalni, nadrasni, nadjezikovni moči glasbene komunikacije – o neprecenljivih rezultatih, ki jih taka srečanja na višji ravni lahko prinesejo.
Presunljiva je že sama življenska zgodba 40-letnega Mohammeda Jimmy Mohammeda. Rodil se je katoliškim staršem, ki so krstili za Girma Michaela in to kljub opozorilom vaških prerokov, da je bog določil, da mora otrok postati musliman, in da jih sin – če ga dajo krstiti – ne bo mogel nikoli več videti, oni pa tudi ne njega. Res so se otroku takoj po krstu zagnojile oči, v 40 dneh po krstu je postal slep, zaradi tega so ga vzeli staršem in ga dali v posebno ustanovo, od koder pa je kot 7-leten otrok in še slep povrhu – pobegnil na cesto in prebil ostanek svojega otroštva med borci za preživetje na ulici.
Jimmijeva mladostniška leta je zaznamovala glasba, še posebej pesmi, ki jih je pel Tlahoun Gessesse, legendarni etiopski pevec, ki je cele generacije zaznamoval s svojimi pesmimi o trpljenju, revščini, ter upanju in ljubezni ki vlečeta iz mizerije. Jimmy se je tudi sam začel preživljati s petjem, – naprej na cesti, potem v nočnih klubih Adis Abebe, sledila so srečevanja z najboljšimi med lokalnimi instrumentalisti, od katerih sta mu do danes ostala zvesta Mesele s svojo šeststrunsko električno harfo, imenovano »krar«, ter tolkalec Asnake. Jimmy je razvil svojevrsten stil interpretacije ljudskih pesmi, pa tudi bolj ali manj ponarodelih avtorskih pesmi, ki jih je Jimmy emocionalno poglobil in improvizacijsko razširil.
Z druge – zahodne strani pa nasproti prihaja zgodba, ki nam je že precej bolj poznana. To je zgodba o holandskem bendu The Ex, ki se je v svojem 27 letnem glasbeno-aktivističnem delovanju razvil iz preprostega anarho-punk benda v današnji glasbeno-socialni fenomen, ki deluje kot družina, komuna, glasbeni laboratorij, aktivistična celica in predvsem generator novih in novih glasbenih povezav, sodelovanj in eksperimentov, kateri nosijo ostro jasno socialno-politično sporočilo. V kilometre dolgem spisku njihovih glasbenih in prijateljskih razmerij benda je pri vrhu tisto, ki ga že dolga leta gojijo z tolkalcem Hanom Beninnkom, starosto evropske proste improvizacije, najbolj lucidnim komedijantom med glasbeniki in neusmiljenim eksekutorjem ritma. Med izjemne podvige, ki so jih The Ex in Benink skupno izvedli sodita tudi dve etiopski turneji, ki jih je ta holandska avanturistična druščina izvedla leta 2002 in 2004.
No in končno smo prišli do trenutka, kjer se naši zgodbi združita v eno – Mohammed Jimmy Mohammed je pred petimi leti dobil povabilo za nastop na festivalu v Franciji, koncertu so prisostvovali tudi člani The Ex, ki so se ob naslednji priliki, dve leti kasneje, ponudili, da etiopskim glasbenikom organizirajo še koncerte po Holadiji in Belgiji ter jih sami, skupaj z Beninnkom za bobni, pospremijo na turneji. Glasbeniki so po lastnih pričevanjih dobesedno treščili skupaj – Jimmy se je navdušil nad tem, kako Katerina – The Ex bobnarka – izvaja staro etiopsko pesem, Hana Beninnka pa je po drugi strani čisto posesalo v igranje z etiopijci, tako da je izjavil, da se počuti tudi sam slep, ko igra z njimi.
Ta začetni intenzivni kontakt je spletel močne vezi in zahteval nadaljevanje skupnih projektov, Jimmy je prišel konec istega leta v Amsterdam in se pridružil velikemu slavju ob 25-letnici, ki so jo The Ex slavili v krogu svojih glasbenih kameradov iz vseh vetrov, potem pa je marca lanskega leta prišel še veliki nastop Jimmija, njegove ekipe in Hana Benninka na Moers Jazz Festivalu, od koder se berejo vznesena poročila o ekstatičnem dogajanju – tako na odru kot pod njim. To priložnost je izkoristil tudi Ex kitarist Terrie, da jim je organiziral snemanje, letošnjega marca – točno eno leto po tem plodnem srečanju - pa so posnetki izšli na Terrijevi mini založbi Terp Records.
Album Takkabel! oziroma Take This! oziroma Vzemi! - zares ponuja kaj za vzeti. Na njem se nahaja 8 epskih etiopskih pesmi različnih avtorjev, z večinoma ljubezensko, bivanjsko, pa tudi socialno angažirano tematiko (zadnja pesem z naslovom Altchalkoum, je bila zaradi dvojnega pomena besedila celo prepovedana v režimu Haileja Selassieja). Doživeti melos Jimmijevega glasu, in lirično ritmičnost Meselejevega kraka z dodatno dozo improvizacijske energičnosti napaja tolkalski dvogovor Hana Beninka, ki je tukaj izjemno swingersko razposajen ter tradicionalne ritmike, ki ji sledi, sčasoma pa se ji izmika tolkalec Asnake. Potrebno je poudariti še prispevek bas linije Massima Zu iz italjanske free-jazz-core trojice Zu, ki je uvodni komad podložil z neubranljivo plesnim gruvom Pravzaprav se zdi odveč dodatno razgljabljati o podrobnosti prispevkov posmeznih glasbenikov oziroma njihovih interakcij na tem albumu.
Njegova vsebina sama dovolj glasno potrjuje, da gre za dragoceno in redko srečanje izjemno odprtih glasbenih in nasploh človeških duš zraslih v zelo različnih okoljih, da gre za ustvarjalno komunikacijo sicer relativno precej različnih svetov, ki s tem ko ustvari tako močno skupno delo, glasno opozori na relativnost teh razlik in pomembnost približevanja teh svetov mimo teritorialnih, ideoloških ali administrativnih ovir.
pripravil Matjaž Manček
Komentarji
komentiraj >>