Japonski hiperaktivnež Susumu Yokota se po ne ravno dolgem premoru vrača z novo ploščo Wonder Waltz, ki jo je za evropski trg znova izdal pri londonski založbi Lo Recordings. Na njej v svojem prepoznavnem slogu plesni muziki vdihuje prepotrebno mero originalnosti in inovativnosti, bodisi z ambientalnimi strukturami ali pač spajanjem različnih glasbenih žanrov, od klasike naprej. Tokrat se je bolj kot kdaj koli prej posvetil izraznim zmožnostim človeškega glasu. Znova sodeluje s pevko Caroline Ross, za konkreten izlet v avantgardo pa je poskrbela češka glasbenica Iva Bittova. Prisluhnite.
Mojster minimalističnega in ambientalnega elektronskega izraza (vsaj po slednjem ga poznamo v Evropi), sicer pa tudi čislani fotograf, oblikovalec, likovni ustvarjalec in založnik, Susumu Yokota, se vrača s svojim že nevemkaterim albumom po vrsti. Njegovo obsežno diskografijo je izredno težko spremljati, saj je hiperaktivni Susumu izdajal plošče že praktično povsod po svetu, v Nemčiji, ZDA, Veliki Britaniji in jasno, na Japonskem pri svoji lastni založbi Skintone. Svoje čase navdušeni house producent in uvejavljeni didžej je že zgodaj začel odkrivati čare tudi nekoliko drugačne, ambientalne in eksperimentalne elektronike. Kot takega smo ga v Evropi prvič spoznali z zbirko Image 1983-1998, ki jo je evropskemu tržišču ponudil pronicljivi Tony Morley pri svoji The Leaf Label. Prepričljiv in močno zasvojljiv miks subtilne elektronike in globoko potopljenih beatov je takrat prepričal marsikaterega navdušenca nad organsko zvenečo sintetiko.
Po krajšem zatišju predvsem s strani publike, ne pa tudi avtorskemu molku, se je lani uspešno vrnil z odličnim albumom Symbol, ki ga je tokrat izdal pri britanski zaožbi Lo Recordings. Ta je s svojo zagnanostjo uspela znova obuditi zanimanje za tega vsestranskega artista z Daljnega vzhoda. K temu je dejansko največ pripomogoel kar sam, saj je z integracijo klasično-glasbenih vsebin in čarobne elektronike v svojo glasbo znova vnesel tako željeno lastnost – svežino.
Z zadnjim albumom Wonder Waltz pa je Susumu šel še korak dlje in se od skozi stoletja preverjenih vzorcev iz klasične glasbe preselil k mnogo bolj nepredvidljivim sferam avantgarde in na nek način tudi improvizacije. S svojim pretanjenim posluhom za občutja v glasbi mu še vedno uspeva biti všečen in eterično-magičen, a tokrat zveni precej bolj kompleksno in le težko navduši kar takoj iz rokava. Mnogoplastne skladbe, ki tokrat manj računajo na čustveni odziv poslušalcev in ponujajo tudi temačnejša in predvsem bolj čudna razpoloženja, terjajo svoj čas, da jih sprejmemo za svoja.
Pomembna novost je tudi očitna osredotočenost na vokale. Zdi se, da je tokrat Susumu hotel napraviti ploščo, v kateri osrednjo vlogo odigra prav človeški glas. V ta namen je k sodelovanju povabil nekaj bolj ali manj uveljavljenih vokalistov. Prva, od vseh štirih najbolj osladno zveneča, je Yokotova stara znanka Caroline Ross, ki odpoje uvodno skladbo 1000 Wing Beats Per Second in nato še dve, Robed Heart in Your Shining Darkness. Njen prispevek še najbolj vleče v klasično pop formo, precej bolj avantgardno pa zvenita japonska pevka in modna ikona Kahimi Karie v skladbah My Energy, Don't Go To Seep in Eternity Is The Beginning Of The End, in še bolj, ena izmed najbolj uveljavljenih čeških glasbenic, Iva Bittova. Njenemu fenomenalnemu prispevku lahko prisluhnete v skladbah Siva Dance, Pegasus 150, Strma A Uzka in Rainbow Dust, ki jo poslušamo v podlagi. Ne gre pa zanemariti niti edinega moškega vokalista na plošči. V skladbi L'etranger na Japonskem živeči francoski didžej Alex From Tokyo uprizori recitacijo svoje poezije, ki spomni na najboljše trenutke MC 900 Ft Jesusa ali pa na tiste bolj mračne podvige britanskega trip-hopa iz devetdesetih.
Susumu z novim albumom Wonder Waltz še enkrat znova dokazuje, da je artist z vizijo, ki z vsako novo ploščo uspeva ustvariti nekaj povsem novega in trenutku primernega. Njegova hiperaktivnost na vseh področjih v njegovem primeru očitno ni nobena ovira. Prav nasprotno. Zdi se, da celo ugodno vpliva na njegovo ustvarjalnost in rodovitnost. In če bo tudi v prihodnje izdajal takšne plošče, naj mu še dolgo služi.
Komentarji
komentiraj >>