Sreda, 16. 2. 2005
petrak
Kdo je posredno odgovoril: »kajti jezik, tako kot salama, mora pozimi zoreti s svinjskim trpljenjem vseh govoric.«
Vprašal in odgovoril je Londončan Stephen Watts, eden izmed devetih gostov Trnovskih tercetov 2005, ljubljanskem, jaz dodajam: mednarodnem, pesniškem festivalu, ki ga je ob podpori kulturnega ministrstva ter v sodelovanju z Društvom slovenskih pisateljev in s Centrom za slovensko književnost že dvanajstič organiziral Kud Franceta Prešerna.
KOLIKO JE ŠE ANARHISTOV NA LEDENIH PLOŠČAH GOVORICE
Kdo se je že to vprašal? Kdo je posredno odgovoril: »kajti jezik, tako kot salama, mora pozimi zoreti s svinjskim trpljenjem vseh govoric.« Ne, ni tako znano, da bi morali vedeti, koga citiram. Vprašal in odgovoril je Londončan Stephen Watts. Pesnik, rojen leta 1952, ki se je kot eden izmed devetih gostov predstavil na Trnovskih tercetih 2005, ljubljanskem, jaz dodajam: mednarodnem, pesniškem festivalu, ki ga je ob podpori kulturnega ministrstva ter v sodelovanju z Društvom slovenskih pisateljev in s Centrom za slovensko književnost že dvanajstič organiziral Kud Franceta Prešerna. Po velikem obisku sodeč, še sploh pa zato, ker tam ni nič zastonj, še celo vstopnina je, pa tudi promocija ni nič posebnega, ima trnovski festival tradicijo. Obiskovalci, tudi tisti, ki se jih poezija ne dotika vsakodnevno ali poslovno ali ljubiteljsko, očitno vedo, kdaj je okrog osmega februarja, kje stoji Kud Franceta Prešerna in kje se nepretenciozno začrta, da obstajajo ledene plošče govorice, in kje se tudi kdaj najde kak jezikovni anarhist in kje je dvoranica, ki se kdaj celo spremeni v krvavo klavnico jezika, če spet citiram londonskega pesnika.
Pesniško hiperbolo na stran! Ne, res fenomen Trnovskih tercetov je zanimiv prav zaradi vsega tega. Poleg druženja, srečanja s petimi slovenskimi, domačimi, zato bolj poznanimi, in štirimi tujimi, zato manj poznanimi pesniškimi pisavami, ne bi mogli ravno reči, da se je vseskozi kresalo na enakih vrhovih pesniških amplitud, se pa je nedvomno na različne načine in na različnih valovnih dolžinah. Kot veste so trije trojčki, na treh pesniških večerih nastopijo po trije pesniki. In če bi celostno ocenjevala, bi seveda izpostavila prva dva večera, ki sta bila poetsko opazno močnejša.
Prvi večer je nastopal pesnik mlajše generacije Amir Brka iz Bosne in Hercegovine. Njegove pesmi, grajene po matrici s poantico na koncu, ki so na hitro nič hudega ali slabega sluteče prigodice, napojene z narativnostjo ali spraševanjem, preprostim jezikom, ki se jim lahko celo prismehljamo, zlahka zapeljejo in osvojijo poslušalca, že v originalu, potem pa nam sporočijo še tisti Haa!, ki je težko imenljivo, ki je kdaj cepljeno s humorjem, drugič z nelagodjem, ki mu je odvzet patos. Na primer verzi: »Od prvega srečanja s smrtjo se spominjam tope ravnodušnosti, kot bi gledal ribe, ki so jim trnki raztrgali glave, ---- v ustih pa nosim ogaben okus nestalnosti osnovnih doživetij.« Za slovenske prevode je zaslužen Matej Krajnc.
Tržačan Marko Kravos je pripravil izbor šaljivih, na preprostih, a zato duhovitih dovtipih grajenih pesmi ter iz samoironično podkrepljenih ljubezenskih pesmi. Že omenjeni Stephen Watts (1952) se je izkazal za dobrega pesnika, zanimivega interpreta. Za Slovenijo ni prav prava novost, bral je namreč že na Vilenici. Kot zanimivost, prvo pesniško zbirko, vse so tri, je objavil pri osemintridesetih letih. Vitalen, mladostniški duh, kar je razvidno tudi iz poezije. Wattsova poezija črpa iz bogatega pesniškega imaginarija, se tudi poigra z jezikom, ubeseditve ošili, nehote izreče modrosti, spoznanja, drugje si pusti prostor, a se samonadzorovano obvlada: »Ampak to je samo eksplozija besed na strmini moje bolečine.« Prevod v slovenščino sta naredili Ana Jelnikar in Meta Kušar.
Pri drugem večeru, ki je bil tudi pisanja vreden, smo spet pogrešali (seveda da smo nostalgiki!) tako rekoč legendarna povezovanja na Tercetih, ko smo se ob noticah Toneta Škerjancu prav nasmejali. Bojda nekateri pridejo prav zaradi Tonetovih najav. No, nič hudega, letos je moderiral z Literaturinih branj poznani, vedno korektni in resnejši, a ne resnoben, Gregor Podlogar. Dva pesnika – dve pesmi, bi lahko rekli. Če so organizatorji omenili, da so letos koncipirali festival bolj na srednjo generacijo, moramo reči, da to ne velja povsem. Najmlajši nastopajoči pesnik Jure Jakob je zlahka očaral prisotne. Ne le s preprostim in nič kaj komplikatorskim jezikom, tekoče pripovedovanim, bolje: popisovanim sporočilom, lucidnimi pesmimi, temami, ki so nam gotovo blizu, ljubezen, razhajanje, samota, eksistenca kot taka in tako naprej, torej ne le s poezijo, ki je močna, ki reže v kosti, temveč tudi, kar pa niti ne bi bilo tako pomembno, z odlično artikulacijo, interpretacijo poezije. »Za vrati nekdo vidi Daneta Zajca, kako se kot otrok igra s črnimi in belimi tipkami harmonike.«
Ta verz Jureta Jakoba nas je spomnil, da nikakor ne smemo pozabiti omeniti, da je drugemu večeru tisti višek ob že množičnih obiskovalcih doprinesel verjetno prav nastop Daneta Zajca in Janeza Škofa. Projekt, ki je postal legenda, Ogenj v ustih, kar kliče po novi zgoščenki in ponatisu prejšnje. Nastop je bil zelo ekspresiven. Za nekoga, ki ima rad Zajčevo poezijo in pogosto posluša Ogenj v ustih, je bil nastop žrmljanje mantre. Drugod je imela vloga glasbe vprašljivo investicijo. Andraža Poliča, ki je tudi skladatelj in dober interpretator lastne in tuje poezije in ima zanimiv glas, prav vse to rešuje na nastopih, če jim celo ne da nezanemarljive teže. Pri Petri Kolmančič pa žal niti glasba niti video material nista dosegla zastavljenega, pričakovanega. Zazevalo je mesto, ki se mu reče »poezija«.
Da mora biti v prvi vrsti poezija tista, ki mora biti dobra, da je nastop, oplemeniten z drugimi vejami umetnosti, dober, soliden, zanimiv, za to je šolski primer Dane Zajc. Na petinsedemdeseti rojstni dan je deklamiral kar nekaj svojih pesmi in bilo je presunljivo-strašljivo. Ob evidentnem pojavu hibridnosti v umetnosti nekateri menijo, da so poetske govorice ali govorice v drugih umetnostih prešibke, da se zato rabijo oplemenititi pri drugih medijih. Sama se sicer s tem ne strinjam in podpiram – predpogoj je kakovosten predstavitveni material – sodelovanja v primeru, če znajo »kako« in če imajo razlog za sodelovanje.
Poleg brošuric s slovenskimi prevodi poezije tujih pesnikov, ki jih dobijo obiskovalci na Tercetih, pa sta za slovenske bralce tu še dve novici. Z letnico 2004 je bila v petek predstavljena dansko-slovenska knjiga pesmi z naslovom Kristalni gozd danske pesnice Pie Tafdrup, ki je v prevodu Maje Caserman izšla pri Centru za slovensko književnost v zbirki Aleph. Nekatere je bolj kot s poezijo navdušila s trebušnim dihanjem in temu ustrezno navalovano interpretacijo lastne poezije. Drugim je bila zanimiva pri nas še vedno eksotična danščina, seveda izgovarjana na poseben način. Tretjim je bila ob tem ali brez tega predvsem zanimiva njena poezija. Ki ni lahko zapopadljiva in zahteva bralčev angažma, saj gradi na niansirano natančnem (zato občasno kopičenje določil) upovedovanju drobencljavega opažanja, spoznanja ali izkušnje iz mikrokozmosa, intimistično-intimnega polja, zato ima njen jezik tudi zastrte pomene. Prav to pa je nekaterim umetelno. Prav tako v zbirki Aleph pa bo še letos izšla knjiga poezije Romea Mihaljevića, prevod pripravlja Brane Mozetič, ki je bolj lirsko izpovedna. V prostoru pesmi išče besede, išče način za imenovanje pojmov, se sprašuje, imenuje spomine in jim postavlja kontekst.
Naj zaključim v uvodni maniri: vprašalo je: Koliko je še anarhistov na ledenih ploščah govorice? Odgovor za Trnovske tercete 2005: Citiram: »Ko je fižol prebran, ga je treba namočiti in pustit čez noč, da se zmehča in sprijazni s svojo usodo.«
In če posvojim še dva Jakobova verza: Danes sem jedla brez pribora. Če me bo kaj ostalo, te povabim na zajtrk, v Novih pisarijah. Petra Koršič.
Komentarji
komentiraj >>