V okviru spremljevalnega programa 9. Mednarodnega festivala sodobnih umetnosti – Mesta žensk so se 13. oktobra zvečer v galeriji ŠKUC dogodila Ženska branja.
Ženske so včeraj izoblikovale skoraj triurni maraton, ki je bil edinstven zaradi več razlogov.
MESTO ŽENSK
ŽENSKA BRANJA – BRANJA SLOVENSKIH PISATELJIC IN PESNIC
Že v uvodu je treba povedati: prostora, ki je namenjen predstavitvi ženskih branj, je premalo. In prekratek je festivalski termin na Radiu Študent za reportažico dogodka v ŠKUC-u 13. 10. 2003. Pa vendarle: vzemimo, kar se vzeti da!
V okviru spremljevalnega programa 9. Mednarodnega festivala sodobnih umetnosti – Mesta žensk so se včeraj zvečer v galeriji ŠKUC dogodila Ženska branja. Najavljenih 20 slovenskih pisateljic in pesnic, bralo jih je sicer 17, s svojim branjem ni le stkalo zanimivega literarnega dogodka. Ženske so včeraj izoblikovale skoraj triurni maraton, ki je bil edinstven zaradi več razlogov. Pa pretresimo, zakaj.
Prvič: Dogodek ni bil le obeležje in samemu sebi v namen, ni bil le tožeči opomnik realnemu stanju položaja slovenskih pesnic in pisateljic, ki so od nekdaj in ki so še potisnjene ob stran, manj opazne in manj opažene. Ne. Galerija ŠKUC je bila včeraj premajhna. Prostor so zapolnili glasovi žensk ter obiskovalk, ki jih je bilo številčno več, in obiskovalcev, ki pa tudi niso izostajali. In kakšna prispodoba – pred vrati se je drenjalo mnogo ljudi, ki niso mogli noter, preprosto prišlo jih je veliko več, kot so organizatorji pričakovali, in glasovi žensk so s tem, ko so prebijali zvočni prostor galerije in uhajali na ulico, simbolično nakazali, da je prostor, ki jim je dodeljen, premajhen. Opaziti je – v mestu so tudi ženske, v mestu so ženske!
Drugič: Zgodil se je prvi, recimo temu maraton, na katerem so brale ženske. Ženske kot biološki spol. Neki podoben poskus, ki se je dogodil pred leti, ko je izšla antologija slovenske ženske literature v angleščini, je bil le zametek, ki pa ni prinesel takega odziva kot 13. oktobra 2003. Kar navsezadnje nakazuje družbene premike.
Tretjič: Kljub temu, da so bila branja različna, da so bili nekateri teksti bliže enemu, drugi drugemu bralskemu okusu, in kljub temu, da si je vsak obiskovalec razvrstil branja po svojih subjektivnih umetniških kriterijih in presojal nihanja »literarnosti« med branji, in kljub temu, da so ta nihanja normalna in da so bila prisotna, velja za včerajšnji dogodek v ŠKUC-u reči, kot pogovorno rečemo, da je bilo na nivoju. Prelivanje ženskih kratkoproznih in pesemskih glasov je oblikovalo dramaturško napetost, ki je kar uspešno vzdrževala koncentracijo obiskovalcev, triurnemu trajanju navkljub.
Nastopile so: Polona Glavan, Barbara Korun, Taja Kramberger, Manka Kremenšek-Križman, Vida Mokrin Pauer, Vera Pejovič, Sonja Porle, Lili Potpara, Jana Putrle, Urška Sterle, Lucija Stupica, Irena Svetek, Suzana Tratnik, Alja Adam, Nataša Velikonja, Maja Vidmar, Eva Vrtačič. Brale so tako pesnice kot pisateljice, ki so včeraj pokazale, da tudi proza lahko dobro funkcionira na živem branju. Prozaistke so namreč s primernim izborom, dobro interpretacijo in pogosto zafrkljivim podtonom navduševale občinstvo. Pahljača interpretacij se je vlekla od emotivnih in posvečenih prek jeznih, racionalnih in udarnih, kot je bila Taja Kramberger, do na igrivo erotiko cepljenih ubeseditev. V oddaji smo prisluhnili posnetku, na katerem je Vida Mokrin Pauer prebrala svojo pesmi Z neznanim Bosancem na busu do Nove Gorice iz Ljubljane.
Od kod ideja za ta večer, kakšen je bil pravzaprav koncept ženskih branj, nam je povedal Brane Mozetič, pobudnik in moderator večera:
»Mislim, da je bil prvič tak večer, da je bilo toliko avtoric na večeru. Je pa to seveda samo rezultat tega, da se je v zadnjih letih pojavilo toliko žensk, ki pišejo poezijo in prozo, pa ki so mogoče malo bolj prezentne, kot so bile prej, da ni slovenska literatura samo domena moških, kot je izgledalo v zgodovini. Po kakem ključu? V bistvu smo nabirali imena enostavno vseh pišočih, ki objavljajo knjige; nekatere so se odzvale, nekatere ne. Upam, da bo postalo mogoče celo tradicionalno ali pa vsako leto. Na en način tudi zato, da malo razvedri to slovensko literaturo, da ji da neke nove tone, ker v tujini – kolikor imam izkušenj – se vedno čudijo, kako da je malo žensk – avtoric v slovenski literaturi. In jim to nikakor ni razumljivo.«
Zakaj so se umetnice sploh odločile, da nastopajo na večeru, posvečenem ženskim branjem, in kakšen je bil njihov občutek.
Prozaistka in prevajalka Polona Glavan:
»Odločila sem se zato, ker enostavno rada nastopam, zdi se mi pomembno, da me ljudje vidijo, v tem vidim pač izziv itn. Občutki pa so bili krasni, ker je bilo ogromno publike. Ponavadi tega nekako nismo navajeni zaslediti na literarnih večerih. Imela sem občutek, da je publika zelo pozorna, vse skupaj je izpadlo krasno.
O konceptu: na prvi pogled se mi je slišalo nekako getovsko – zdaj pa ženske tukaj in tralala. Na koncu pa sem bila zelo vesela, da imamo ženske kaj pokazati, da je bila kvaliteta dejansko prisotna: nismo bile tu samo zato, ker smo ženske, ampak – no, dobro, zdaj drzno vključujem sebe –, tudi zato, ker imamo kaj povedati. Mislim, da je izpadlo zelo pozitivno in da si vsi želimo, da bi se še kdaj ponovilo.«
Obiskovalec Peter Semolič, pesnik:
»Mislim, da je to bil krasen večer. Ker tovrstne iniciative – ženske, feministične, v Sloveniji absolutno manjka, in je to ena redkih priložnosti oziroma je ena redkih manifestacij, kjer se to godi, po svetu je to seveda malce drugače: obstajajo ženske knjigarne, obstajajo ženske literarne zveze, medtem ko pri nas tega pač enostavno ni, in upajmo, da bo iz tega tudi kaj trajnejšega nastalo. Da se bo čez 5, 6 let spet ponovil kakšen tak večer, ker pred 5, 6 leti je bil, ko je izšla antologija slovenske ženske literature v angleščini, vsekakor pa je bilo veliko bolj obiskano, kot je bilo pred 5, 6 leti, ko je tista antologija izšla, na katere predstavitvi ni bilo nobenega človeka! Se pravi, da se stvari tukaj pri nas vendarle obračajo počasi na boljše.«
In res, navsezadnje se, kljub načelnemu vztrajanju pri konceptu branja žensk, izkaže, da je marsikdo pred, med in po obisku dogodka razmišljal tudi skozi prizmo feminizma in iz njega izhajajoče opredelitve ženstvene pisave. Tokrat ni časa, da bi se spustili v polemiziranje o literaturi, ki naj bi bila falogocentrična, ter o feministični literarni vedi in njenih teoretičnih postavkah. Spekulativno lahko rečemo, da je po triurnem snopiču branj mogoče, da je obiskovalec ne teoretično, temveč na podlagi izkušnje potegnil kakšno črto in si odgovoril na vprašanje, če je kaj skupnega v vseh teh branjih – ženskega? Nekatere umetnice se nimajo za ženske pesnice in pisateljice, druge pa. Zanimivo pa je na to temo odgovoril pobudnik ideje, pesnik Brane Mozetič.
»Lahko govorimo o ženski literaturi kot lahko govorimo o moški literaturi. Drugo pa je literatura žensk in literatura moških. Te stvari se ne nujno pokrivajo. Ni vedno eno in isto. Tu je bila zbrana četica žensk, ki pišejo. Absolutno pa ne bi za vse, ki smo jih slišali, rekli, da je to t. i. ženska literatura.«
Pesnica Vida Mokrin Pauer, ki je na oder prišla z mačeho v gumbnici, nam je razložila pomen simbola in o ženski specifiki.
»Ta mačeha, o kateri sem govorila, da sem jo dobila danes na Cankarjevi ulici v Ljubljani, ko sem prihajala na literarni večer žensk, me je opozorila, da je naša domovina mati res mačehovska in do literatov in do žensk in do obojega skupaj pa sploh. Odločila pa sem se, da pridem (kljub temu da niti potnih stroškov nismo dobili poplačanih, ker pač organizator ni dobil denarja) zato, ker sem zelo željna komunikacije. Živim v Gorici in tam ni veliko možnosti za druženje, toliko kot v Ljubljani sploh ne. In da srečam prijateljice in še kakšno novo spoznam. In da se imamo fajn in v ŠKUC-u se je to vedno zgodilo doslej. In tudi danes. Mislim, da je drugačna literatura, ki jo pišejo ženske, ki jo pišemo ženske, ker imamo drugačne izkušnje, preprosto zato. In ene izkušnje so – predvsem ženske.«
In bi se opredelili za žensko pesnico?
»Ja, zelo. In novo zbirko, ki jo pišem, je njen koncept ta, da bo v njej nastopilo veliko ženskih pesnic s svojimi izkušnjami, dogodki, pogledi.«
Kakšen pomen ima dogodek za ženske in kako pravzaprav gledajo nanj ženske, ki so zadržane do etiket, ki se jih pogosto s pejorativnim prizvokom lepi na modno besedo feminizem, nam je povedala prevajalka Barbara Pogačnik, ki je tudi poudarila pomen vzpostavljanja ženske profiliranosti v nastopanju.
Barbara Pogačnik: »Moram reči, da se nikoli nisem imela za feministko, ampak v zadnjem času se vse bolj sprašujem, zakaj si ženske upajo ali ne upajo izpostavljati na isti način kot moški. Tako da mislim, da ženski večeri lahko kvečjemu doprinesejo, pripeljejo do enakopravnosti v občutjih.«
Strnimo: Ženska branja so uspela. Želim jim, da se iz kalčka razvijejo mogočne korenine. In zaključujem, da bodo najbolj mogočne tedaj, ko bodo organizirana moška branja.
Včerajšnjemu maratonu branja žensk je prisostvovala Petra Koršič.
Komentarji
komentiraj >>