Stephen Watts, Pia Tafdrup, Amir Brka, Romeo Mihaljević so imena, ki so zastopala poezijo zunaj slovenskih meja na Trnovskih tercetih 2005.
Na knjižne police pa že stopata dve knjigi.
Pri Centru za slovensko književnost je leta 2004 že izšla knjiga pesmi Danke Pie Tafdrup z naslovom Kristalni gozd. Knjiga vključuje tako pesmi v danščini kot tudi slovenske prevode prevajalke Maje Caserman. Letos pa se pri isti založbi v zbirki Aleph pripravlja v prevodu Braneta Mozetiča izbor hrvaškega pesnika Romea Mihaljevića z naslovom Dnevnik izginjanja.
KAJ ZANIMIVEGA SO SPESNILI NA TRNOVSKIH TERCETIH 2005
Na letošnjih, že dvanajstih Trnovskih tercetih se je predstavilo – kot je v navadi – devet pesnikov, po trije na večer. Pet pesnikov je bilo domačih, to so Tržačan Marko Kravos, mladi Jure Jakob, ki sta ga kritika in bralstvo močno sprejeli in pozdravili, prav tako mlada Petra Kolmančič in Andraž Polič ter petinsedemdesetletnik Dane Zajc, ki se ga vse bolj drži oznaka največji živeči slovenski pesnik, vsekakor legenda in veliko in neizbrisljivo slovensko pesniško pero. Kudova dvorana je gostila tudi štiri tuje pesnike. Za dva bi lahko rekli, da sta srednja generacija, oba sta rojena leta 1952, to sta Londončan Stephen Watts ter danska pesnica Pia Tafdrup. Druga dva, ki pa sta pripadnika mlajše generacije, sta Amir Brka iz Bosne in Hercegovine ter Romeo Mihaljević iz Našic na Hrvaškem. Prav tujim pesnikom, ki jih morda tudi manj poznamo – kot opomba: Stephen Watts in Pia Tafdrup sta sicer že bila gosta Vilence, pa vendar njuni pesništvi nista ravno poznani pri nas – se bomo zaradi časovne omejenosti te oddaje tudi podrobneje posvetili.
Trnovski terceti kot ljubljanski mednarodni pesniški festival imajo z dvanajstletno zgodovino izgrajeno ime in tudi svojo tradicijo. Obiskovalcev je vedno več. Poleg tega, da omogočijo srečanje z različnimi domačimi pisavami in s poetikami od drugod, nudijo tudi brošure s prevodi nekaj pesmi tujih pesnikov v slovenščino. Kar je neprecenljive vrednosti, sploh zato, ker pesem ostane na listih, ki jih odnesemo domov, še sploh zato, ker smo bolj vizualno kot slušno naravnani. Navsezadnje je včasih na bralnih večerih težko priti do pesmi same, se ji približati, kaj šele jo dojeti, še posebej, če določena poetika gradi na jezikovni, podobni, metaforični, večplastni kompleksnosti. Dva pesnika z letošnjih Tercetov, ki jih ob pomoči Ministrstva za kulturo Republike Slovenije organizirajo Društvo slovenskih pisateljev, Center za slovensko književnost ter Kud Franceta Prešerna, bomo slovenski bralci lahko spoznali prek knjižne izdaje prevodov njunih pesmi. Pri Centru za slovensko književnost v zbirki Aleph je leta 2004 že izšla knjiga pesmi Danke Pie Tafdrup z naslovom Kristalni gozd. Knjiga vključuje tako pesmi v danščini kot tudi slovenske prevode prevajalke Maje Caserman. Letos pa se pri isti založbi v zbirki Aleph pripravlja v prevodu Braneta Mozetiča izbor hrvaškega pesnika Romea Mihaljevića z naslovom Dnevnik izginjanja.
Po besedah organizatorja Tercetov naj bi šla letošnja usmeritev izbora v srednjo generacijo. To seveda ne velja povsem. Z največjo letnico rojstva se je predstavil Jure Jakob, nagrajen z zlato ptico za prvenec Tri postaje, ki je izšel leta 2003. Če zamejimo letošnje tercetske goste v dve skupini in rečemo, da v prvo sodijo pesniki, starejši od letnice rojstva 1960, v drugo pa mlajši od tam, potem – in tudi drugače gledano – je Jakob prepričljivo opozoril nase s svojo poezijo, in tudi interpretacijo, če že želite. Jakobova poezija je, četudi ona ni hotela in četudi oni niso ne hoteli ne želeli, iz nekaterih bralcev in kritikov naredila navdušence za to poezijo. Telo redko, včasih pa vendar, reagira na prebrano, ob prebiranju prvencev se je zgodilo ob Zupanovih Sutrah, sicer malo kasneje, ker sem bila ob izidu leta 1991 premlada, telo pa še um sta reagirala pri Čučnikovih Dveh zimah in telo je kasneje reagiralo pri Treh postajah. Prečiščena, uravnotežena poezija, natančno koncipirana zbirka; močna poezija.
Poslušali smo pesem Hrast.
Iz Kudove dvorane se je ponesel tudi obtežen drobec, ki kliče po branju in prevajanju, iz poetike v Sloveniji manj poznanega pesnika mlajše generacije iz Bosne in Hercegovine Amirja Brke. Nepretencioznost, neredundantnost, preprosta preprostost, komunikativnost, v družbo in današnjo izkušnjo sveta potopljeni jaz, ki bolj kot poje popisuje, detektira drobce življenj, ki nosijo pesem. Tako bi lahko kofetniško označili koordinate, znotraj katerih kroži občutek, ki nas navda ob srečanju s poezijo mlajših bosanskih pesnikov, slišanih na Medani, na Tercetih, Fahrudin Zilkić, Asmir Kujović, in tudi pri nekaterih mladih hrvaških pesnikih. Seveda taka na en-dva-tri bralska oznaka velja za ene bolj druge manj. Za najnovejšo pesniško zbirko, naslovljeno Razstava majhnih živali, je Amir Brka dobil leta 2003 dve nagradi, in sicer za najboljšo knjigo v Zeniško-dobojskem kantonu in za najboljšo zbirko pesmi, objavljeno leta 2003 v Bosni in Hercegovini. Amir Brka, rojen leta 1963, je diplomiral iz jugoslovanske književnosti in jezikoslovja na Filozofski fakulteti v Sarajevu. V Tešnju, kjer živi, vodi Kulturni in izobraževalni center, tudi z založniško dejavnostjo. Piše poezijo, prozo in razprave, je urednik časopisov Diwan, Znak Bosne in Letopisa sarajevske bošnjaške kulturne skupnosti Preporod. Od leta 2003 je predsednik Društva pisateljev Bosne in Hercegovine. Poleg že omenjene si naslovi njegovih pesniških zbirk sledijo: Naravno zaporedje; Belina paspartuja; Domovinski muzej; Antikrist v jeziku; Na pergamentu obraza: 100 pesmi. Njegove pesmi so prevedene v nemščino, angleščino, romunščino, poljščino, makedonščino in slovenščino. Slovenski prevod je delo Mateja Krajnca, prebral pa jih je Tone Škrjanec.
Poslušali smo pesmi Črna luknja in Eden od treh.
Bolj lirsko izpovedna je poezija leta 1971 v Našicah rojenega Romea Mihaljevića, ki v prostoru pesmi išče besede, išče način za imenovanje pojmov, npr. nežnost, ki se sprašuje, ki imenuje spomine in jim postavlja kontekst. Mihaljević, ki je končal študij kroatistike in dela kot srednješolski profesor, je objavil tri pesniške zbirke in bil tudi nagrajen. Iz leta 1997 je pesniška zbirka Angelska konverzacija; leta 2002 objavi pesniško zbirko Nočni jezik, leta 2004 pa zbirko z naslovom Ta, ki hodi v obeh smereh. Prevod v slovenščino je delo Braneta Mozetiča. Knjiga Mihaljevićeve poezije v slovenščini Dnevnik izginjanja bo izšla letos.
Poslušali smo Eno od poletij, ko nismo …
Stephen Watts, ki smo ga zaradi letnice rojstva, rodil se je namreč leta 1952 v Londonu, v tej oddaji umestili v srednjo generacijo, je objavil tri pesniške zbirke. Leta 1990, s ponatisom leta 2002, izidejo Kodri lave; leta 2003 objavi pesniško zbirko z zanimivim naslovom Gramsci & Caruso; leta 2004 pa je izšla pesniška zbirka z naslovom Modra vreča. Sodeloval je pri prevodih sodobnih perzijskih pesnikov in v uredništvu zanimivih antologij: pri antologiji risb in pesmic otrok z naslovom Hiše in ribe; pri mednarodni antologiji cenzurirane poezije Glasovi vesti; pri antologiji Materni jeziki ter pri antologiji nemške ekspresionistične poezije Glasba med utapljanjem. Watts zbira obsežno bibliografijo poezije dvajsetega stoletja v angleškem prevodu. V mladosti je nekaj časa živel kot pastir na Škotskem, morda se je prav ta izkušnja brezčasnega zrenja v naravo, potapljanja v vitalne drobce in hkratne homogenosti, vraščenosti človeka v naravo, potopila v njegov pesniški svet in se naplavila kot sedimenti v verzih. Watts zdaj deluje v Londonu. Bral je na mnogih pesniških festivalih, tudi na Vilenici. Njegove pesmi so prevedene v češčino, perzijščino, španščino, italijanščino, finščino in tudi slovenščino. Prevod je na Tercetih prebrala prevajalka Ana Jelnikar; poleg nje sta pri prevajanju nekaj pesmi sodelovala še Meta Kušar in Peter Semolič.
Poslušali smo pesmi Glagol »biti« in Velemesto sonca.
Nekatere je navdušila bolj kot s poezijo s trebušnim dihanjem in temu ustrezno navalovano interpretacijo lastne poezije. Drugim je bila zanimiva pri nas še vedno eksotična danščina, seveda izgovarjana na poseben način. Tretjim je bila ob tem ali brez tega predvsem zanimiva njena poezija. To je bila Danka Pia Tafdrup, leta 1952 v Köbenhavnu rojena pesnica. Njen pesniški prvenec je izšel leta 1981 z naslovom Ko je angel predrt. Je avtorica desetih pesniških zbirk in prvega romana, ki je izšel lani. Objavila je tudi dve gledališki igri: Smrt v gorah, leta 1988, ter Zemlja je modra, leta 1991. Istega leta je izšla tudi knjiga Hoja po vodi, predstavitev pesničine avtopoetike. Za svoje delo je prejela številne nagrade. Leta 1989 je bila izvoljena za članico Danske akademije za književnost. Leta 1999 je prejela pomembno skandinavsko nagrado nagrado Nordijskega sveta za književnost za pesniško zbirko Kraljičina vrata. Uredila je dve antologiji sodobnega danskega pesništva. Njene pesmi so prevedene v številne jezike. Od lani imamo na slovenskih policah celo njeno dansko-slovensko pesniško zbirko Kristalni gozd, v prevodu Maje Caserman. Prevode je na Tercetih prebrala Kim Komljanec.
Pesniški jezik Pie Tafdrup ni nepreprost sam na sebi, za bralca postane težavnejši tedaj, ko se besede sopostavijo v verze. V poeziji Pie Tafdrup občasno morda navidezno kopičenje določil, tako samostalnikov kot tudi pridevnikov (na primer: »ljubim apokrifno vzbrstevajoče zvezdne izstrelke trenutka«), ki sprva deluje neizčiščeno, umetelno, arhaično, sporočilno drobencljavo, mislim, da ni samemu sebi namen. V pesmih se vleče tankcena kristalna nit, ki seže od impresije iz narave do intimistično-intimnega trenutka iz izkustva, zaokroži in se zamota v drasljah, ki nastanejo tam, kjer se jezik vrtinči, da bi imenoval drobno nianso intimnega kompleksnega izkustva, občutja, ki je ubeseden tako subjektivno, da že – paradoksno – seže v pesnjenje pojmov. To slikanje nians lahko izpade včasih res umetelno, staromodno, odvečno; še bolj bi tako upravičeno bilo, če bi pesniški jezik pentljal le na slikanju odtenkov. Mislim, da pesniški jezik Pie Tafdrup s tem naredi le pot, na kateri zaživi sporočilo. Velikokrat se pesem dogaja v pesničinem mikrokozmosu, redko na meji in v presečišču, zato mislim, da je njen jezik tudi poln zastrtih pomenov, neuniverzalnih preskokov, in upam, da tudi podobja pesničinega poetskega sveta, ne pa da je vse to plod artizma ali dekorja. Recimo za pesem Tabernakelj lahko rečem, da je lepa in jasna.
Poslušali smo pesem Tabernakelj.
Nekaj živega soka poezije s Trnovskih tercetov 2005 vam je po njenem okusu odmerila in z besedo pospremila Petra Koršič.
Komentarji
komentiraj >>