Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Petek, 30. 6. ´06 ob 19.00 (ponovitev 7. 7. ´06 ob 10.00) MR. LIF: Mo´ Mega (Definitive Jux, 2006) (2630 bralcev)
Petek, 30. 6. 2006
jizah



Mr. Lif: Mo' Mega

Eden redkih temnopoltežev znotraj kolektiva Definitive Jux je hkrati tudi eden največjih veteranov znotraj založbe Definitive Jux in sliši na ime Mr. Lif. Mr. Lif svojo kariero gradi že slabih deset let in je eden najbolj energičnih članov založbe Definitive Jux. Njegovi ep-ji, žive plošče in ostali materiali so ga kmalu privedli do njegovega do sedaj edinega čisto pravega in resnega dolgometražca, leta 2002 izdane plošče »I Phantom«. Lani smo Mr. Lifa našli še na odlični bostonski all-star plošči »Black Dialogue«, saj je bil in je še danes eden od treh članov skupine Perceptionists, kjer mu družbo delata še njegov dolgoletni prijatelj Akrobatik ter Fakts One. Po štiriletnem solističnem premoru se je letos Lif vrnil na sceno s ploščo »Mo'Mega«, ki jo je v večini sproduciral def juxovski šef El-P, na pomoč pa sta priskočila še bostonski producentski posebnež in vse vidnejše ime sodobnega hiphop podzemlja Edan ter Nick Toth. (v celoti!) ...
* Eden redkih temnopoltežev znotraj kolektiva Definitive Jux je hkrati tudi eden največjih veteranov znotraj založbe Definitive Jux in sliši na ime Mr. Lif. Mr. Lif svojo kariero gradi že slabih deset let in je eden najbolj energičnih članov založbe Definitive Jux. Njegovi EP-ji, žive plošče in ostali materiali so ga kmalu privedli do njegovega do sedaj edinega čisto pravega in resnega dolgometražca, leta 2002 izdane plošče »I Phantom«. Lani smo Mr. Lifa našli še na odlični bostonski all-star plošči »Black Dialogue«, saj je bil in je še danes eden od treh članov skupine Perceptionists, kjer mu družbo delata še njegov dolgoletni prijatelj Akrobatik ter Fakts One. Po štiriletnem solističnem premoru se je letos Lif vrnil na sceno s ploščo »Mo'Mega«, ki jo je v večini sproduciral def juxovski šef El-P, na pomoč pa sta priskočila še bostonski producentski posebnež in vse vidnejše ime sodobnega hiphop podzemlja Edan ter Nick Toth.

Fant se je od začetka svojega ustvarjanja besedilno veliko ukvarjal z ameriško politično farso, predsednikom Bushom, ameriško administracijo in znotraj tega iskal prostor za nezmanipulirano razmišljanje o najbolj perečih ameriških političnih temah. Večkrat je ošvrknil tudi položaj črnskega prebivalstva, tokrat pa je v svojo ploščo dodal veliko novih razmišljanj. Vsekakor je to do sedaj njegova najbolj osebna plošča, saj se kar precej ukvarja z lastnim načinom življenja, s čimer tudi prične svojo ploščo, saj že v prvi skladbi prizna, da ga nenehno nastopanje, rimanje in »turanje« izčrpava, in da potrebuje nekaj počitka. Svojemu do sedaj precej retrospektivnemu spektru besedil je torej dodal še ščepec introspektivnosti in se ponekod morda pregloboko zazrl vase. Refleksija, ki nam jo Lif ponuja, je tako postala veliko bolj osebna. Kaos sveta v očeh Mr. Lifa je očitno vse večji, kar poleg nekaj tekstualnih vložkov rezultira tudi pri večinoma precej kaotičnih, zmedenih in umazanih glasbenih podlagah. Tokrat se tako ukvarja z zelo različnimi tematikami in vsebinami, od tipičnih raperskih tematik o družinskih vrednotah in ljubezni ter seksa do satiričnih vložkov, ko opisuje razmere med raperjem in njegovim menedžerjem. Seveda ne manjka tudi drugačne satire, pljuvanja po ikonah cenene popersko- postopaške scene, kjer se med drugim obregne ob Paris Hilton, Grammyje, Gwen Stefani in ostale. Njegov smisel za humor se pokaže predvsem v teh, nepolitično obarvanih tematikah, kakršna je recimo tudi ena najbolj proti hitri hrani nastrojenih skladb. Prav besedila so naredila največjo spremembo v izražanju Mr. Lifa, vse več je humorja, satire, zafrkancije, saj se je na porogljiv način pričel ukvarjati celo s higieno, kar je za človeka, ki si najbrž ni opral svojih najbolj čudnih dreadlocksov leta in leta, že samo po sebi smešno. Opisovanje neskončnega kaotičnega stanja, potrebe po veliki revoluciji, urgentnosti hitrega in učinkovitega posredovanja, ki smo mu bili priča na njegovih prejšnjih, veliko bolj političnih projektih, je v tem primeru skoraj povsem izpuhtelo. Izgubil je verbalno ostrino in se začel počasi zavedati, da vendarle ni veliki revolucionar, temveč da lahko le opozarja na probleme. »Mo'Mega« se tako v skoraj vseh pogledih razlikuje od njegovih starejših, do sedaj vedno konceptualnih plošč, edino, kar je resnično še ostalo prezentno na tej plošči na njenem besedilnem nivoju, je ukvarjanje s politiko, korupcijo in vlado, seveda pa je tudi tega veliko manj kot prej. Avtor je postal nekakšen geto zavedni filozof, ki pošteno in odkrito govori o človekovi esenci in se med drugim obrega tudi na temnopolte, ki se s številnimi operacijami in raznoraznimi posegi, oddaljujejo od svojega bistva.

Produkcijsko delo večine plošče je delo enega največjih podtalnih producentov tega tisočletja na rap sceni, gospoda El Producta oz. krajše El-P-ja. Vendar pa nas ta posebnež tokrat ni povsem prepričal. Njegova morda celo pretirana uporaba velikega števila vokalov, sedaj že precej ponavljajoč znanstvenofantastični funk, ki smo ga bili vajeni iz kakšnih ameriških kriminalnih serij v sedemdesetih, je sicer popestril z mnogimi kitarskimi rifi, katerih je sploh ob začetku plošče veliko. Umazan funk najdemo skoraj v vseh njegovih kompozicijah, pri katerih pa s sampli klavirjev in različnih sintetizatorskih vložkov dobimo ven skoraj isti El-P-jev zvok kot vedno, zvok, ki spominja na nekakšen futurističen izvenzemeljski, z mnogimi éhi obdan funk. Po drugi strani pa je El-P prav nepričakovano tokrat pustil bobne na določenih delih postavljene tako, da puščajo govorcu veliko prostora za morebitno igranje z glasom. Nick Toth je s svojim beatom poskrbel za najbolj melanholičen del plošče, ki se odlično vklopi v besedilno podobo govorca. V celoti kompozicija izzveni bolje kot skoraj vse El-P-jeve, saj se dobro navezuje na zgodbo raperja in bazira na močnih bobnih in basih, za razliko od El-P-ja pa pomeni pravo osvežitev, saj v njej ni enormnega števila multivokalov. Tretji in najuspešnejši producent pa je Lifov bostonski prijatelj Edan, ki je zakoličil, po mojem skromnem mnenju, lani najboljšo rapersko ploščo, imenovano »Beauty And The Beat«. Edan tudi tokrat ne more mimo svojih mnogih efektov, ki pa jih prijetno skompenzira z debelimi kitarskimi basi, prijetnimi trobilnimi sampli, svojim »uptempo« stilom in odlično zgradbo, kjer se iz osnovnega sampla in loopa na kratko izločajo in dodajajo novi sampli, ki dajo beatu več življenja, vse skupaj pa lepo nadzirajo skoraj neopazni efekti. Dve skladbi, za kateri je produkcijsko poskrbel Edan, tako nudita največ življenja in pridih hiphopa iz osemdesetih in devetdesetih, kar je v nasprotju z El-P-jevim futurizmom in Tothovo melanholijo pomembno za pestrost izdelka.

Mr. Lif se je spremenil. To je dejstvo. Njegov vokal ni več tako baziran na močnem in jeznem podajanju besedil, kljub temu, da del surovosti ostaja v njegovem glasu. Na distorziranih, z različnimi sampli zgrajenih beatih, baziranih na funku, se Mr. Lif znajde odlično, morda pa je k novemu, bolj umirjenemu in »skuliranemu« pristopu pomagala tudi njegova selitev v Philadelphijo. Njegova moč se skriva v njegovi in kolektivni paranoji, ki je v zadnjih letih preplavila svet, pa tudi v zmožnosti, da tekste predstavi tako, da si lahko njegove besede pred seboj ilustriramo, iz njih naredimo lasten film in tako prodremo v njegov pogled na svet, ki ni več tako zadrt kot doslej. Vsekakor pa je potrebno omeniti tudi slabo stvar novega Mr. Lifa, saj je pri podajanju besedil konkretno neemocionalen in nedoživet. Poslušalci ga za razliko od njegovih besedil ne moremo doživeti, v rapanju ni več pravega entuziazma, tudi jeza, ki smo je bili vajeni iz prejšnjih albumov, ni več tako zelo izstopajoča. Monotonost vokala pa poskuša rešiti z nekaj odličnimi vokalnimi gosti, kot so Aesop Rock, Murs, El-P, Akrobatik in Blueprint, ki dajo plošči prepotrebno raznolikost. Z vokalno monotonostjo pa se bori tudi z nekaj bolj dancehall odrapanimi komadi, ki pa so seveda daleč od pravega dancehalla, ter z različnimi, precej distorziranimi in rifovskimi beati, ki so v današnjem hiphopu vse bolj redki. Dnevne frustracije in tegobe človeka tokrat Lif uspešno pomeša s humorjem, erotiko, svojim čutom za socialno politiko in sprehajanjem med ambicioznostjo zavednega rapa, ki je vse bolj značilen za na stari šoli sloneč bostonski rap revivalu, ter značilnim defjuxovskim psihotičnim futurizmom.

pripravil Jizah


Komentarji
komentiraj >>