Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Sreda, 5. 7. ´06 ob 19.00 (ponovitev 12. 7. ´06 ob 10.00) DANKO JONES: Sleep Is The Enemy (Bad Taste Records, 2006) (2988 bralcev)
Sreda, 5. 7. 2006
bruc



Danko Jones: Sleep Is The Enemy

Pred desetimi leti je v Torontu nastal udarni rockovski trio »Danko Jones«. Ime so si nadeli po precej samozavestnem vokalistu in kitaristu z dodelano ideološko vizijo svojih glasbenih ambicij. Pridružila sta se mu basist John Calabrese in bobnar Damon Richardson. Danko Jones, odločni »frontmen« zasedbe, si je že na začetku zastavil temeljna načela, kako naj bi dober rock bend funkcioniral. Ob obiskovanju neodvisnih rock koncertov v rodnem Torontu ga je namreč motilo predvsem to, da člani takšnih zasedb ponavadi ne znajo vzpostaviti primerne komunikacije z občinstvom in raje med igranjem opazujejo svoje čevlje, kot da bi brezkompromisno nastopali. Ravno zato si je ob ustanovitvi zasedbe zadal pet osnovnih načel: najprej je treba v bližino odra privabiti vso prisotno žensko populacijo; sledi načelo, da mikrofon ni namenjen mrmranju, temveč predvsem kričanju; njegovo tretje, a pomembno načelo je, da nisi vreden prav nič, če nimaš duše, poleg tega je potrebno na odru dati vse od sebe in se ne skrivati v »backstageu«, ko ljudje od tebe zahtevajo več in končno, s seboj moraš vedno imeti vsaj nekaj kosov privlačnih oblačil. Priznati moramo, da je trio pri izpolnjevanju svojega ideološkega poslanstva izredno uspešen in ortodoksen. (v celoti!) ...
* Pred desetimi leti je v Torontu nastal udarni rockovski trio »Danko Jones«. Ime so si nadeli po precej samozavestnem vokalistu in kitaristu z dodelano ideološko vizijo svojih glasbenih ambicij. Pridružila sta se mu basist John Calabrese in bobnar Damon Richardson. Danko Jones, odločni »frontmen« zasedbe, si je že na začetku zastavil temeljna načela, kako naj bi dober rock bend funkcioniral. Ob obiskovanju neodvisnih rock koncertov v rodnem Torontu ga je namreč motilo predvsem to, da člani takšnih zasedb ponavadi ne znajo vzpostaviti primerne komunikacije z občinstvom in raje med igranjem opazujejo svoje čevlje, kot da bi brezkompromisno nastopali. Ravno zato si je ob ustanovitvi zasedbe zadal pet osnovnih načel: najprej je treba v bližino odra privabiti vso prisotno žensko populacijo; sledi načelo, da mikrofon ni namenjen mrmranju, temveč predvsem kričanju; njegovo tretje, a pomembno načelo je, da nisi vreden prav nič, če nimaš duše, poleg tega je potrebno na odru dati vse od sebe in se ne skrivati v »backstageu«, ko ljudje od tebe zahtevajo več, in končno, s seboj moraš vedno imeti vsaj nekaj kosov privlačnih oblačil. Z vsemi temi načeli sicer ne moremo zajeti glasbene usmerjenosti benda, a kljub temu vsi ti psihosocialni vidiki usmerjajo na področje tako imenovanega »cock-rocka«. Priznati moramo, da je trio pri izpolnjevanju svojega ideološkega poslanstva izredno uspešen in ortodoksen.
Zasedba ima za seboj tri na nek način prepričljive albume in dva EP-ja, ki sta nastala ob koncu devetdesetih. Na slednjih se je glasbena govorica trojice še razvijala. Fantje so pokazali veliko navdušenja nad soulovskim in bluesovskim izrazom, ki so ga uspešno vključili v svojo izhodiščno linijo hardrockovskih kitarskih odprtih akordov. Velikokrat se v različnih primerjavah njihov slog navezuje na legendarne kitarske rife »AC/DC« in glasovne značilnosti »Thin Lizzy«. Seveda je bil Danko Jones tudi velik oboževalec bendov, kot so na primer »New Bomb Turks«, »Make Up« in »Nashville Pussy«. Stereotipno se jim fantje zahvaljujejo na ovitku prvega albuma iz leta 2002 z naslovom »Born a Lion«. Čez dve leti so posneli album »We Sweat Blood« in z njim nakazali tudi veliko navezanost na zvočno izraznost »heavy metala«. Ta album je pomenil dokončen prodor na mednarodno rockovsko sceno, in sicer v obliki številnih koncertov po Nemčiji, severni Evropi in Avstraliji. Zanimanje za njih ni bilo nič manjše v Južni Ameriki, tako da lahko »Danko Jones« pojmujemo v prvi vrsti kot odločen in zelo aktiven koncertni rockovski trio. Fantje se ne trudijo pretirano z izdajanjem svojih zvočnih izdelkov, saj jim veliko več pomeni pristni kontakt s koncertno publiko. Tudi velikim založbam se niso pripravljeni ukloniti, čeprav že v svojih izhodiščih kličejo k odzivu večjih množic. To dokazuje tudi njihov konflikt z velikanko »Universal«, ki jih je zavrnila, ker naj bi imeli v rodni Kanadi premalo koncertov, medtem ko je bend prekrižaril že dobršen del sveta. V ozadju spora naj bi bila tudi javna izjava Danka Jonesa, da se popolnoma strinja z zastonjkarskim kopiranjem glasbe.
Njihov zadnji album, ki ga obravnavamo danes, je skupek desetletne prakse eksperimentiranja z zelo jasno definiranimi in zamejenimi rockovskimi žanri. Temeljna nit izraznosti ostajajo še vedno močni hardrockovski »rifi«, ki so prežeti s soulovskim vokalom osrednje osebnosti tria. Poigravanje s spremljevalnimi vokali je domiselno vključeno v aranžmaje skladb in velikokrat deluje v kontekstu klica in odgovora. Pri skladbi »Invisible« se bendu pridruži tudi vokalist kultnih »stoner rockerjev« »Kyuss«, John Garcia. No, to pravzaprav skladbi ni vlilo nekega posebnega žara, a nič zato, saj je na albumu kar nekaj solidnih in zabavnih rockovskih izletov. Poleg punk-rockovskega naboja se da ob pozornem poslušanju zaslediti v glasbi »Danko Jones« celo vplive garažnega rocka, kar daje celotni plošči pečat raznolikosti. To je hkrati tudi znak, da želi bend zadovoljiti čim širši spekter poslušalstva. Zaradi tega se verjetno znajde na albumu tudi nekaj zgrešenih poskusov, ki si jih trio ne more šteti v čast. Prav gotovo med zgrešene skladbe sodi tudi naslovna »Sleep Is The Enemy«, ki zaradi uniformnega, agresivnega in togega akordnega zaporedja deluje povsem anemično. Težko si je razložiti, zakaj je bend album poimenoval po takšni skladbi. Zaradi izčrpanosti bobnarja Damona Richardsona je tik pred izidom osrednje mesto ritem sekcije prevzel bivši član zasedbe »Damn 13«, Dan Cornelius, in pričakujemo lahko uspešen promocijski pohod po svetovnih odrih.
»Danko Jones« imajo srečo, da so uspeli v svojem žanrskem poigravanju ohraniti dovoljšno mero punk-rockovske neuklonljivosti in nepredvidljivosti, sicer bi se lahko razvili v dokaj povprečen sredinski hardrockovski šus za manj zahtevne, populistično naravnane množice. Ravno kanček omenjene neubogljivosti jih dela drugačne od podobnih sodobnih bendov. Kljub svoji »retro« usmerjenosti uspevajo na »Sleep Is The Enemy« ohraniti izredno originalno zvočno produkcijo, ki ni preveč osvetljena, preglasna ali »preforsirana«. To je namreč dokaj pogost pojav sodobnih produkcijskih zvočnih rešitev. Z velikim občutkom za temnejše zvoke kitar in nebrzdan, suveren ritem se Danko Jones lotevajo večnih tem o razmerju med moškim in žensko.
Čeprav so besedila interpretirana strastno in domiselno, so prav gotovo najšibkejša plat celotne zgodbe kanadskih divjih rockerjev. Že vse od prvega albuma se ne uspejo nikakor rešiti plitkih stereotipnih verzov o ženskah in seksu, tako da jim to štejemo v velik minus. No, na zadnjem albumu so morda vsaj nekoliko izboljšali tehniko svojega šibkega pesniškega izraza, toda nenehno razpredanje o vseh možnih seksualnih in ljubezenskih težavah na trenutke deluje precej butasto in tudi nečastno. Morda je to način, ki skuša realizirati na začetku omenjena načela »Dank-a Jones-a«, vendar smo prepričani, da je ta način izražanja bendu prej v škodo kot v korist. Mačistično in hkrati šovinistično napihovanje takšnih rockerjev v današnjih časih ne deluje nič kaj privlačno, ampak prej naivno.
Ne glede na vse kritične pripombe je album »Sleep Is The Enemy« izredno raznoliko in zvočno zanimivo glasbeno delo. Z njim »Danko Jones« dokazujejo, da spadajo med solidnejše sodobne hardrock bende.

pripravil Bruc


Komentarji
komentiraj >>