Minuli teden smo v dve glavni mesti naše deželice družno zakorakali lezbijke in geji ter opozarjali, da smo ponosni na to kar smo, ter da zahtevamo še več pravic kot jih že imamo. A žal ostaja grenak priokus naših zahtev, saj nekdo še vedno misli, da zahtevamo preveč. Nekdo žal še vedno misli, da moramo nazaj med štiri stene. Nekdo se zopet oglaša in grozi. Vprašanje je, kdo komu in zakaj?

V petek, zadnjega junija so mariborski aktivisti že tretjič z akcijo strpnosti opozorili nase ter informirali širšo družbo o nerešenih vprašanjih in položaju gejev in lezbijk pri nas. Delili so razne praške in čistila z namenom, da bi počistili predsodke. A žal čistila niso delovala dovolj globinsko. Po dveh urah akcije v centru mesta je z ene strani uletela skupina Viol in v parih sekundah zrušila stojnici ter poteptala material. Grozili so z noži in vzklikali:

Gesta je bila očitna. V Mariboru naj vlada heteronormativnost. In to so povedali z organiziranim nasiljem. Odzval se je samo eden izmed mimoidočih.

Policaji so se ob odhodu nasmihali. Maribor še ni pripravljen na outirane lezbijke in geje. Toda mariborski aktivisti še zdaleč ne mislijo tako. Takoj po incidentu smo s ponosom in s še večjim zagonom razprostrli ogromno mavrično zastavo ter zavzeli prostor na trgu. Z dvignjeno glavo smo se uprli statusu žrtve ter okolici jasno pokazali, da ne gremo nazaj med štiri stene. Že naslednji dan smo zakorakali po ljubljanskih ulicah.

Na že šesto parado ponosa je prišlo nekoliko manj ljudi kot lansko leto in še manj kot leta 2002, ko smo s štirimi tovornjaki in okoli 500 udeleženci praznovali prelomnico v razvoju gibanja za pravice lezbijk in gejev. Zadnji dve leti pa zopet nastavljamo lica, ki jih odgovorni na položajih vztrajno »kloftajo«. Toda, 23.julija letos bo po enoletnem usklajevanju prišel v veljavo zakon o registraciji istospolnih partnerstev. Tako slabo pa nam vendarle ne gre.

Ali pač. Omenjena registracija se bo dogajala na upravnih enotah v času uradnih ur in kar pozabimo lahko na protokol, ki ga z rižem posipavajo raznospolni pari ob sobotah. Pozabimo lahko tudi na socialne pravice pridobljene po svojcu, ki jih, z razliko od nas, uživajo poročeni raznospolni pari. Zakon o registraciji ureja le področje dedovanja. Kdo si ob tem še želi integracije v heteronormativno družbo? Toda, gre za pravico, ki mora biti ponujena na izbiro. Gre za izbiro, ki ne sme biti diskriminirana in kakorkoli prikrajšati kateregakoli državljana republike Slovenije. Spremeniti se morajo le normativi, iz katerih izvira nasilje.

Dejstvo je, da se v slovenskem parlamentu že dve leti pojavlja nesankcioniran sovražni govor, država pa o tem molči. Tudi ta gesta je očitna in sproža marsikatere nacionalistične vzgibe, ki iz države meče Rome, izbrisane, azilante, lezbijke, geje ter ostale, ki ne spadajo v slovenske normative. Pozdravlja vojsko, plinske terminale ter skrbi za ugled države v Evropi. Vse to pa nakazuje na smrad po nacističnih konceptih. Ljubljanska županja pa ostaja.

Toda županja ostaja zvezanih rok. Njena podpora nam na pravnem področju ne pomaga nič. Vsekakor pa mestna občina Ljubljana ostaja skorajda edina svetla točka v dodeljevanju financ lezbičnim in gejevskim dogodkom, ki se odvijajo v Ljubljani. Poleg tega že dve leti pred parado ponosa z vrha grajskega stolpa zaplapola mavrična zastava. Vzpodbudne besede pa žal ne sežejo dlje od praga mestne hiše.

Porastu nasilja se ob bok postavlja tudi znižanje finančne podpore s strani države. Ukinjena je bila donacija reviji Lesbo. Nataši Velikonja je lani prenehal status kulturnice, letos se odisejada nadaljuje. Finančne podpore ni dobil projekt Galfon. Dejstvo je, da je bilo pometanje z gejevskimi in lezbičnimi organizacijami vseskozi prisotno, toda pod prejšnjo vlado je to potekalo bolj na diplomatski način. Sedaj pa vlada uporablja nekoliko bolj direktne prijeme.

Pa vendarle. Žrtve se seštevajo, država pa si, kot že rečeno, zatiska oči. Kakor je jasno sporočilo napadalcev, je jasno tudi sporočilo vlade, ki ne ukrene nič. Prvi, ki so ostro obsodili napade so bili Nizozemci, pridružila sta se jim mariborski župan in ljubljanska županja. Ukrepala sta tudi Matjaž Hanžek in predsednik države, nenazadnje tudi direktor ZRC SAZU-ja. Še vedno pa niti besedice od predsednika vlade. Upanje na korenit poseg v homofobno nasilje še vedno ostaja v zraku. Ali so morda potrebne večje žrtve? Mogoče pa mora nasilje priti do točke, ko bo cela Evropa s prstom kazala na nas ter bodo slovenceljni zaradi tega skesano poostrili nadzor nad homofobno usmerjenimi skupinami.

Z dobro mero grenkega priokusa iz vladnih loncev sem z dvignjeno glavo na šesti Paradi ponosa paradirala Vesna Vravnik.