Sobota, 15. 7. 2006
bruc
Po dobrih 25-ih letih se s studijskim fonotečnim izdelkom vračajo legendarni »Radio Birdman«. Verjetno nihče ne bi po dolgi dobi hibernacije od njih pričakoval kaj pretirano inovativnega, vendar »Zeno Beach« je rokavica v obraz vsem tistim, ki so jih zadnja leta, od obujanja sredi devetdesetih, kritizirali in jih obtoževali ponovne združitve zaradi finančnih interesov. Reinkarnacija starih zasedb je pogosto posledica takšnih vzgibov, vendar ne v primeru vztrajnih in še kako živih avstralskih rockerjev. Njihova popolna neodvisnost pri kreiranju obravnavanega albuma je rezultat izrazite želje po avtorski svobodi in kreativnem glasbenem izražanju. »Zeno Beach« so v skladu s svojimi načeli izdali pri lastni založbi, brez kančka sofinanciranja zunanjih interesentov. Gospodje so zakoračili v zrela petdeseta leta svojega življenja, a to jih prav nič ne moti pri njihovem brezkompromisnem visoko energetskem rock'n'rollu (v celoti!) ...
* Po dobrih 25-ih letih se s studijskim fonotečnim izdelkom vračajo legendarni »Radio Birdman«. Verjetno nihče ne bi po dolgi dobi hibernacije od njih pričakoval kaj pretirano inovativnega, vendar »Zeno Beach« je rokavica v obraz vsem tistim, ki so jih zadnja leta, od obujanja sredi devetdesetih, kritizirali in jih obtoževali ponovne združitve zaradi finančnih interesov. Reinkarnacija starih zasedb je pogosto posledica takšnih vzgibov, vendar ne v primeru vztrajnih in še kako živih avstralskih rockerjev.
Njihova popolna neodvisnost pri kreiranju obravnavanega albuma je rezultat izrazite želje po avtorski svobodi in kreativnem glasbenem izražanju. »Zeno Beach« so v skladu s svojimi načeli izdali pri lastni založbi, brez kančka sofinanciranja zunanjih interesentov. Gospodje so zakoračili v zrela petdeseta leta svojega življenja, a to jih prav nič ne moti pri njihovem brezkompromisnem visoko energetskem rock'n'rollu. Nesporne avtoritete neodvisnega avstralskega rocka popolnoma samostojno načrtujejo predstavitveno turnejo svojega novega glasbenega izdelka, ki se ravno v tem mesecu pričenja v avstralskih mestih. Na posameznih koncertih se jim bodo kot spremljevalna zasedba pridružili tudi odlični »soul« rockerji »The Bellrays«. Že na ravni zadnjih posnetkov obeh bendov bi lahko povzeli številne diametralne primerjave. Ker danes ne bo dovolj časa, omenimo le, da s tem ciljamo predvsem na izrazito bogato in kompleksno izrazno raven obeh glasbenih konceptov, ki imata idejno počelo zasidrano sredi »sonične« eksplozije detroitskega rocka šestdesetih let.
»Radio Birdman« so ponovno dokazali, da pogumno stopajo pred rockovskimi soborci iz prostrane celine. Medtem ko se številni sodobni avstralski bendi soočajo z raziskovanjem zamejenih punk rockovskih in hard rockovskih smernic, »Radio Birdman« ponovno redefinirajo svoj absoluten avtorski slog. Tega so sicer razvili že v svojih začetkih, sredi sedemdesetih, in tako močno vplivali na razvoj neodvisnega avstralskega rockovskega dogajanja, vendar »Zeno Beach« predstavlja ponoven preobrat v njihovem delovanju. Če so se po prvencu »Radios Appear« precej elegantno odpovedali socialni punk-rockovski angažiranosti in so z »Living Eyes« nakazali temeljne smernice visoko energetskega rock'n'rolla, kot so ga sami poimenovali, potem so v tem trenutku z izrazito čutno senzibilnostjo, dolgoletnimi glasbenimi izkušnjami in občutkom za sodobna dogajanja v globalnem popularno glasbenemu kotlu slednjemu ponovno pokazali sredinec.
Kaj se je torej spremenilo po vseh teh letih v zvočnosti zasedbe »Radio Birdman«? Predvsem izžareva veliko mero odraslosti. To se kaže že na ravni avtorskega podpisovanja pod posameznimi skladbami, še bolj pa na ravni tehnične in produkcijske izvedbe. Če se je na prvih dveh albumih pod številne skladbe podpisal kitarist Deniz Tek in mu je pri tem v manjši meri pomagal drugi kitarist Chris Masuak, se je na zadnjem albumu avtorski pečat kovanja rockovskih akordov razporedil skoraj med vse člane zasedbe.
Druga še bolj pomembna sprememba je zamenjava ritem sekcije. Bobnarja Rona Keeleya je zamenjal Russell Hopkins, bivši član še enega kreativnega avstralskega benda »You Am I«. Basovske linije že od leta 2000 naprej plete dolgoletni prijatelj »Birdmanov« Jim Dickson, ki je nadomestil duhovitega melodika Warwicka Gilberta. Godba s temi spremembami ni zgubila »fluidnega« žara prvotne ritem sekcije, temveč je morda še pridobila na notranji napetosti. Russell Hopkins ima v primerjavi z Ronom odločnejši in globji udarec, kar daje zvočni celoti še mogočnejšo ritmično ostrino, v primerjavi z bolj tekočim, svetlejšim pristopom iz preteklosti. Prav tako je globina prišla do izraza na mestu basista. Jim namreč goji značilen, »doneč« slog igranja, ki je sicer v primerjavi z Warwickom manj usmerjen v melodične, skoraj že kitarske linije ter virtuozne prehode. S svojim bolj enostavnim, tipično basovskim pristopom skrbi za napetost med bobnom in dvema izredno dopolnjujočima, uigranima kitarama. Govorimo namreč o eni od najizvirnejših in domiselnih kitarskih dvojic v zgodovini rockovskih godb, ki se imenuje »Tek-Masuak«. Dolgoletno eksperimentiranje z zvokom »vintage« kitar »Epiphone«, »Gibson«, »Fender« in »Rickenbaker« ter z zvokom efektov »Cry Baby Wah«, »Vox Wah«, »Roland Space Echo« in »Fender Fuzz Wah« ostaja še vedno njuna osrednja značilnost, ki rezultira v suverenem rockovskem zvoku, v izredni melodični medigri, solistični dinamiki in mojstrskih tehnikah igranja. Ti sta sicer skromno zadržani in ne pretirano narcisoidni. Vsi solistični vložki, ki si jih podajata »Deniz« in »Chris« so skrbno odmerjeni, ne pretirano razvlečeni in celovito zvočno zaokroženi.
Še ena sprememba je v primerjavi s preteklostjo očitno prisotna v celotni zvočni podobi »Zeno Beach«: klaviaturist Pip Hoyle se je zvočno kar močno prebil v ospredje in prispeval tudi dve avtorski skladbi. Prva, »The Brotherhood of Al Wazah«, je po besedah samega Deniza Teka ena od zahtevnejših skladb na albumu in ji je vredno prisluhniti še posebej pozorno. Druga in naslovna »Zeno Beach« je pravo presenečenje za klasično navdahnjenega Pipa Hoylea. Napisal je namreč tipično »Birdman« skladbo, usmerjeno v surfovski melos s precejšnjim priokusom popa. Prav gotovo ena od zabavnejših prvin sicer dokaj temačnega albuma. Za prepričljivo produkcijo glasbenega izdelka sta poskrbela Deniz Tek in Greg Wales. Že ovitek, ki si ga je omislil umetnik Adrian Robert Turner, nakazuje na dokaj mrakobno vzdušje, saj je sončni zahod v črno beli tehniki pospremljen z veliko mero črnine. Turner svoj navdih išče v oceanu in to je zelo primerna asociacija za glasbeni izraz »Radio Birdman«, saj na trenutke posredno napeljuje k svobodnim morskim surferskim užitkom, vendar kar nekaj skladb na albumu se oddaljuje od lahkotnosti, ki je bila značilna za drugi album »Living Eyes«.
Rob Younger je osrednji avtor besedil in se loteva zahtevnih tem odnosa med žensko in moškim, med življenjem in smrtjo. Morda se to zdi stereotipno, vendar to niso preproste pesmice o mladostni zaljubljenosti, temveč refleksije izgube, zapuščenosti, smrti, zagrenjenosti in osamljenosti izkušenega človeka. V skladbi »Hungry Cannibals« na primer zelo hipnotično deluje verz: »Življenje je le življenje, vendar smrt je oddaljena le za udarec bobna«. Ti teksti ob izredni Robovi interpretaciji, ki je mimogrede precej bolj tehnično dovršena kot v preteklosti, pridobijo izrazit biografski pečat. Njegov glas je postal v primerjavi s preteklostjo zaradi izdelane melodične dinamike še veliko bolj prepojen z inštrumentalno celoto.
Nasploh je pri celotnem delu moč čutiti velik vpliv Roba Youngerja, saj pri površnem poslušanju skorajda dobimo vtis, kot da bi si predvajali album benda »New Christs«. Primerjave z njihovim albumom »Distemper« morda ne bi bile neizbežne. »New Christs« so bili namreč eden od »Youngerjevih« projektov po razpadu »Radio Birdman« in tudi pri njih je bila prisotna izrazita mrakobnost, čeprav so v glasbenem smislu v prvi vrsti gojili povsem veseljaški rock'n'roll princip. Skratka na »Zeno Beach« se srečujemo z nenehno napetostjo: med svetlobo in temo, med veseljem in žalostjo in končno med pozitivnim in negativnim. Spopad med dvema diametralnima poloma je osnovno vodilo celotnega albuma.
Ortodoksno žanrsko zamejeni »fan« neodvisnih »dratarskih« godb se bo ob prvem poslušanju »Zeno Beach« verjetno zmrdoval in bentil o razprodanosti konglomerata »Birdman« in le upamo lahko, da bo vsaj nekajkrat pozorno preposlušal zadnji rock'n'roll izstrelek avstralske šesterice, kajti le to je prava pot do novih mikro zvočnih odkritij. Pri tem početju v skladu z Denizom Tekom svetujemo tudi uporabo slušalk.
pripravil Bruc
Komentarji
komentiraj >>