Visoke temperature gibalnih umetnikov še niso ustavile pri njihovem ustvarjanju. V vroči dvorani Plesnega teatra v Ljubljani se je predstavila Yasmine Hugonnet, plesalka in koreografinja italijansko švicarskega rodu. V Slovenijo jo je pripeljal izbor organizacije Pépiničres européenes za mlade umetnike, ki spodbuja mednarodno integracijo ustvarjalcev in v sodelovanju s Programom Kultura 2000 Evropske Komisije financira različne umetniške projekte.
Tri plesalke izmenično izstopajo iz gole anonimnosti v nastopaško vlogo glavnega akterja. Njihova morebitna individualnost se za trenutek izgubi s preobrazbo v odrskega klona, saj si med svojimi solo točkami vsaka plesalka deli kostum s svojo predhodnico in se poskuša približati rdeči niti njenega giba. Naslednji krog se začne in konča na podoben način, čeprav gre tokrat za popolnoma drugo idejo giba. V nekem trenutku pa iz treh enot nastane trojica - eno telo, ki se razteza in krči nazaj vase in ki ne dopušča nobenih odstopanj. Troglava Meduza bi torej lahko požrla svoje lovke raznolike kreativnosti in se prepustila omami podrejanja. Avtorica pa v tem procesu vidi idejo nadgraditve posameznikove identitete z utelešanjem skozi nekoga drugega, čigar izkušnja lahko vpliva na lastno spoznanje o samemu sebi.
Predstavo spremlja nenehna tišina, ki poudarja intimno vzdušje med plesalkami in gledalci. Vsak šum premikajočih se teles, še vsak vzdihljaj postaja glasen v popolni nekonkurenčnosti drugih zvokov. Kako umetno lahko deluje tišina gledalčevemu ušesu, navajenemu vsakdanjega hrupa – slednji se tako v tem pričaranem okolju ne počuti domače in ne želi posegati vanj niti takrat, ko plesalke izzivalno strmijo vanj in ga nemo silijo v delovanje. Ploskati ali ne, se je v takem kritičnem trenutku postavilo vprašanje in nekaj nadobudnežev se je odločilo za DA. Očitno je bila poteza pričakovana, saj je sprožila naslednji gibalni proces, morebitni konec predstave pa se je za še za nekaj časa razblinil v prihodnost.
V nekem trenutku organsko preprostost giba preseka prisotnost digitalnih medijev, ki perspektivo širijo na nove in nove, hitro se menjajoče dimenzije. Kamera, projektor in bel karton v rokah plesalk razvijejo novo funkcionalnost svoje soodvisnosti in v predstavo vnašajo dodaten element mešanja identitet in prepoznavnosti. Na odru se hkrati odvijata dve realnosti, fizična in digitalna. Obe sta prisotni tukaj in zdaj, a ravno njun preplet ustvarja občutek nedoločene konfuzije. Preprosto, a zelo učinkovito.
Gledalec se zaradi neposrednih pogledov plesalk, ki vanj strmijo celo iz improviziranega platna, utegne vprašati o svoji vlogi. Kje je meja med aktivnim in pasivnim, med interakcijo in klasično scensko uprizoritvijo? Ali si gledalec lahko drzne odgovoriti na provokacijo in se s konkretnimi dejanji vmešati v dogajanje na odru ali pa je vedno obsojen na svojo predvidljivo vlogo opazovalca?
S iskanjem svoje identitete se je soočala Alja.