Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Torek, 18. 7. ´06 ob 19.00 (ponovitev 25. 7. ´06 ob 10.00) UUSITALO: Tulenkantaja (Huume, 2006) (2319 bralcev)
Torek, 18. 7. 2006
juREm



UUSITALO: Tulenkantaja

Sasu Ripatti je svoje najbolj plodno obdobje koncem devetdesetih let zaznamoval s celo vrsto brezčasnih albumov, ki so vsak po svoje na novo definirali posamezne glasbene žanre, v katere smo jih tisti čas uvrščali, pa naj gre za dubovski techno založbe Chain Reaction, ambientalne godbe, ki jih je izdal pri Mille Plateaux ali house muziko, ki jo je finskemu zvezdniku izdala založba Force Inc. Pod sinomini Vladislav Delay, Uusitalo in Luomo je v relativno kratkem obdobju dveh ali treh let posnel prelomne plošče kot so Multuila, Entain in Vocalcity ter se dokazal kot eden od najbolj naprednih elektroničarjev zadnjega časa. (v celoti!) ...
* Sasu Ripatti je svoje najbolj plodno obdobje koncem devetdesetih let zaznamoval s celo vrsto brezčasnih albumov, ki so vsak po svoje na novo definirali posamezne glasbene žanre, v katere smo jih tisti čas uvrščali, pa naj gre za dubovski techno založbe Chain Reaction, ambientalne godbe, ki jih je izdal pri Mille Plateaux, ali house muziko, ki jo je finskemu zvezdniku izdala založba Force Inc. Pod sinonimi Vladislav Delay, Uusitalo in Luomo je v relativno kratkem obdobju dveh ali treh let posnel prelomne plošče, kot so Multuila, Entain in Vocalcity, ter se dokazal kot eden od najbolj naprednih elektroničarjev zadnjega časa.

Naslednjih nekaj let je za finskega producenta iz okolja multimedijskega umetniškega kolektiva prineslo kreativno zatišje, ki mu je sledil skorajda neposlušljiv album Demon Tracks in pa ponovna oživitev njegove lastne založbe Huume, pri kateri je že leta 1997 objavil svoje najzgodnejše kompozicije. Ripatti je poskrbel za nekaj ponovnih izdaj, predvsem njegovega najbolj odmevnega projekta Luomo, ki ga zaradi bankrota založbe Mille Plateaux ni bilo več mogoče dobiti v trgovinah, ter za serijo novih plošč, ki se od neposlušljive prve konstantno bližajo njegovemu prvotnemu zvoku. Prva, Four Quarters, je bila sodelovanje z njegovo življenjsko sopotnico Antye Greie Fuchs, pri projektu The Dolls se jima je potem pridružil še skladatelj Craig Armstrong, med Ripattijeve zadnje podvige pa sodi tudi revitalizavija projekta Uusitalo. S tem imenom je pred časom že izdal ploščo Vapaa Muurari Live, tokrat pa se je stilno precej oddaljil od svojega originalnega zvoka, porazdeljenega med številnimi sinonimi, in se podal v smeri malce bolj eklektične diskotečne muzike, ki jo lahko uvrstimo nekam vmes med njegove projekte Vladislav Delay in Luomo.
Uusitalo je verjetno Ripattijev najmanj odmevni sinonim, saj so njegovo edino ploščo pod tem imenom nekako zasenčili njegovi epski albumi pod sinonimom Vladislav Delay in pa maratonska diskotečna razgibavanja, ki jih je obelodanjal pod umetniškim imenom Luomo. Prav zato ponovne oživitve tega malce odmaknjenega projekta nismo ravno pričakovali, čeprav je res, da s seboj prinaša svojevrstno estetiko, ki tudi pri Ripattiju sodi nekam v zlato sredino. Ploščo Tulpenkantaja, ki jo poslušamo danes, nedvomno zaznamuje malce ostrejši odnos do konstruiranja ritmov, ki preseka z milejšimi zvoki njegovega sodelovanja z Antje Greye in Craigom Armstrongom in se na momente poda v zvoke, ki jih sicer slišimo v malce bolj pocestnih žanrih, kot je dubstep. Ampak to velja le za nekaj posameznih kompozicij, ki se lahko kaj kmalu spremenijo v diskotečne hitiče s precej kičasto uporabo synthesizerjev in za Ripattija dokaj nenavadnimi bas linijami, ki v tem primeru še zdaleč niso tako »funky« kot na ploščah, ki jih je delal pod imenom Luomo. Ampak to na noben način ni slabo, saj nakazuje spremembe v njegovi estetiki, ki mogoče ni več tako priljudna kot v preteklosti, zato pa je bolj ostra, mogoče celo bolj zaletava, kar pa ob tako številnih izdajah niti ni čudno. Sicer pa je Ripatti ploščo poimenoval po radikalni finski literarni skupini iz štiridesetih let prejšnjega stoletja, v kateri je delovala tudi njegova babica, kar daje celemu albumu nekakšen konceptualni pridih. Menda so vsi komadi narejeni v povezavi z določeno literarno predlogo, kar bi znalo pojasniti tako različne kompozicijske pristope in žanrska preletavanja, ki so nanizana tekom plošče.

Če torej zaključimo: Sasu Ripatti je svoja zvočna prepričanja v osnovi obdržal in jih na nek način le podvrgel remiksarskemu tretmaju, ki pa nakazuje marsikateri sveži pristop. Tulenkantaja je sedaj že tretji korak njegove druge umetniške faze, ki pa kaže odlične obete.

pripravil Jure Matičič


Komentarji
komentiraj >>