Torek, 1. 8. 2006
goran
Transcendentalen hrup ali pa preprosto ambientalna glasba, ki jo ustvarja dvojec Troum, je po njunih besedah le orodje za dosego višjih, oziroma globljih stanj zavesti. Pravzaprav gre za več kot le glasbo, gre za stanje obstoja samega. Ko v to enačbo dodamo enigmatičnega Martyna Batesa, ki ga lahko primerjamo s takšnima ezoterikoma kot sta Scott Walker in David Sylvain, ter povrhu še mistično poezijo nobelovca Williama Butlerja Yeatsa, postane jasno, da bomo ob poslušanju njihovega prvega skupnega albuma 'To a Child Dancing in the Wind', preizkušali zavedanje samega sebe in okolja v katerem se nahajamo. (v celoti!) ...
* Transcendentalen hrup ali pa preprosto ambientalna glasba, ki jo ustvarja dvojec Troum, je po njunih besedah le orodje za dosego višjih oziroma globljih stanj zavesti. Pravzaprav gre za več kot le glasbo, gre za stanje obstoja samega. Ko v to enačbo dodamo enigmatičnega Martyna Batesa, ki ga lahko primerjamo s takšnima ezoterikoma, kot sta Scott Walker in David Sylvain, ter povrhu še mistično poezijo nobelovca Williama Butlerja Yeatsa, postane jasno, da bomo ob poslušanju njihovega prvega skupnega albuma 'To a Child Dancing in the Wind' preizkušali zavedanje samega sebe in okolja, v katerem se nahajamo.
Stefan Knappe in Martin Gitschel, umetnika, ki se skrivata za imenom Troum, glasbeno sodelujeta že od leta 1986, dve leti po začetku pa sta soustanovila tudi svoj prvi nekoliko bolj prepoznaven industrijski ambient kolektiv Maeror Tri. Vplive za njun izraz sta našla v postindustrijski minimalistični drone glasbi, v osmih letih delovanja Troum pa sta izdala že več kot deset albumov in malih plošč. Knappe je leta 1993 ustanovil založbo Drone Records, pri kateri so se specializirali za industrijsko ter mračno ambientalno glasbo, hkrati pa tudi Transgredient Records, ki je založila album 'To a Child Dancing in the Wind'.
Martyn Bates je najširšemu krogu ljudi verjetno najbolj znan kot polovica idiosinkratičnega dvojca Eyeless In Gaza, ki je bil eden zadnjih bendov pri nekdaj prestižni in vplivni britanski založbi 4AD v času, ko je ta bila v svojem najboljšem obdobju. Tam sta delovala v družbi njima podobnih postpunkovskih trubadurjev, kot so Cocteau Twins, The Birthday Party, This Mortal Coil ter Throwing Muses in še nekaterih drugih podobnih, cenjenih kreativcev. Potem ko sta se Bates in Peter Becker, drugi član Eyeless In Gaza, leta 1987 razšla, je Bates svojo glasbeno vizijo razvijal samostojno in na številnih albumih obdelal celo kopico različnih izrazov. Od industrijskega hrupa, pop balad in tradicionalnega britanskega folka pa do zdajšnje mešanice ambientalne in postminimalistične sodobne klasične glasbe. Tudi uporabe poezije se je že posluževal. Tako je na albumu 'Chamber Music Vol.1' uglasbil poezijo Jamesa Joycea, ki jo je le v nekaj skladbah podložil s komaj slišnimi, subtilnimi elektronskimi linijami, večina pa jih je bila posneta zgolj a cappella.
Pobuda za sodelovanje med nemškima dronerjema in zdaj že legendarnim britanskim skladateljem in pevcem je prišla s strani Troumovcev, ki sta že na prvem albumu iz triologije 'Tjukkurpa' eno od skladb posvetila prav Martynu Batesu. 'To a Child Dancing in the Wind' je nastajal v letih 2004 in 2005 preko elektronske pošte. Troum sta Batesu posredovala svoje osnovne linije, ki jih zavoljo bolj poudarjene senzibilnosti vedno posnameta brez računalnikov, sintetizatorjev in samplerjev. Material sta tokrat posnela s kitarami, basom, harmoniko, balalajko, piščalmi in terenskimi posnetki, Bates pa je nato na te podlage dodal vokal. Kot rečeno uvodoma, je tokrat interpretiral poezijo irskega pesnika in dramatika Williama Butlerja Yeatsa, katerega pesmi so v preteklosti že služile kot inspiracija nekaterim drugim glasbenikom, med njimi na primer zasedbama The Smiths in The Cranberries. Ko je bil Bates s svojim prispevkom zadovoljen, je posnetke vrnil nemškima kolegoma. Ta sta album dokončno oblikovala, dodala še nekaj kitarskih linij in vokalov, njun pristop pa je tudi tokrat ostal eksperimentalen, kar je morda še najbolj opazno v nekoliko prikritih harmonijah. Sublimni in teksturno bogati temačni instrumentalni deli so odlična kulisa za Batesov značilen rahločuten, hrepeneč vokal, ki pa v svoji zamaknjeni predirljivosti morda na začetku potrebuje nekaj privajanja.
Čeprav smo pri Knappeju in Gitschelu vajeni, da svoje ideje izražata neverbalno, torej izključno skozi instrumentalno glasbo, ter da je sodelovanje z Batesom zanju gotovo predstavljalo precejšen izziv, pa lahko ugotovimo, da so se vsi trije odlično našli in ustvarili izjemno glasbeno izkušnjo. Izkušnjo, ki nas, če ji pozorno prisluhnemo, lahko pripelje do stanja, ko si bomo pripravljeni seči v skrite in globlje sfere našega uma.
pripravil Goran Kompoš
Komentarji
komentiraj >>