Sobotno divjanje do zob oboroženih pripadnikov intervencijskih enot slovenske policije, ki so se pred zgolj na videz silnimi žičnatimi ograjami Centra za tujce v Velikem otoku pri Postojni v polni bojni opremi na ne ve se še natančno čigav ukaz z vso silo znesli nad dobro stotnijo protestnikov in tudi peščico tam po službeni dolžnosti nahajajočih se posameznikov in posameznic, je presenetilo zgolj in samo v eni sami stvari. In ta je, da je slovenska policija prvič v poosamosvojitveni zgodovini očitno dobila ukaz, da z vso silo udari po političnih protestnikih. Toda med žrtvami na terenu so bili pomešani tudi po službeni dolžnosti novinarsko delujoči, ki naj bi v normalnih demokratičnih družbah s svojim delovanjem v prid javnosti, torej opozarjanjem na konkretne zlorabe poklicnih nosilcev politične moči in na njihove zgrešene politične odločitve, vsaj po demokratični teoriji predstavljali pse, ki lajajo. In če že po ljudski modrosti velja, da pes, ki laja, pač ne grize, je pač jasno, da potemtakem v to konkretno prekoračitev pooblastil vpletene domače policiste ne moremo označiti za nič drugega kot za pse, ki na ukaz grizejo, oziroma še bolj konkretno, tepejo.
Sobotno divjanje do zob oboroženih pripadnikov intervencijskih enot slovenske policije, ki so se pred zgolj na videz silnimi žičnatimi ograjami Centra za tujce v Velikem otoku pri Postojni v polni bojni opremi na ne ve se še natančno čigav ukaz z vso silo znesli nad dobro stotnijo protestnikov in tudi peščico tam po službeni dolžnosti nahajajočih se posameznikov in posameznic, je presenetilo zgolj in samo v eni sami stvari. In ta je, da je slovenska policija prvič v poosamosvojitveni zgodovini očitno dobila ukaz, da z vso silo udari po političnih protestnikih. Toda med žrtvami na terenu so bili pomešani tudi po službeni dolžnosti novinarsko delujoči, ki naj bi v normalnih demokratičnih družbah s svojim delovanjem v prid javnosti, torej opozarjanjem na konkretne zlorabe poklicnih nosilcev politične moči in na njihove zgrešene politične odločitve, vsaj po demokratični teoriji predstavljali pse, ki lajajo. In če že po ljudski modrosti velja, da pes, ki laja, pač ne grize, je pač jasno, da potemtakem v to konkretno prekoračitev pooblastil vpletene domače policiste ne moremo označiti za nič drugega kot za pse, ki na ukaz grizejo, oziroma še bolj konkretno, tepejo.
Sama akcija pred Centrom za tujce v Velikem otoku pri Postojni je bila zaradi dokazljivih grozljivih bivanjskih razmer in nečloveškega ravnanja s tam priprtimi ilegalnimi migranti, na katere že zadnjih nekaj mesecev opozarja Mreža za stalni obisk, sicer povsem konkretno politična. Njen cilj pa zaprtje vseh teh centrov, ki so dokaz, da je duh in praksa koncentracijskih taborišč, kot so si jih že prejšnjem stoletju osmislili bolani nacistični in fašistični umi, še vedno kako živa tudi v 21. stoletju. A hkrati tudi povsem evropsko normalna in sprejemljiva. No borders gibanje, ki pa ji v imenu človečnosti in zveličanih človekovih pravic, na katerih bi naj bila utemeljena ta naša velika evropska družina, nasprotuje, pa to počne predvsem z organizacijo posameznih noborders campov in posameznih konkretnih direktnih političnih akcij proti tovrstnim dehumanizacijskim ustanovam za nebodi-ga-treba neevropskega človeka. Večina udeležencev protesta pred osrednjim Centrom za tujce je tako tam prispela iz Noborderscampa, ki je potekal na oni strani meje v stari Gorici.
O tem Noborderscampu, na katerem je bila tudi močna udeležbo iz domovine, ne bi v domačih medijskih trobilih državotvornega diskurza najverjetneje slišali ničesar. Zadeva se je v ospredje domače javne pozornosti prebila šele po tem, ko je tudi dejansko prišlo do konkretnega policijskega nasilja. Da je pripadnike intervencijske enote Policijske uprave Postojna res nekdo dobesedno spustil iz ketne, povsem očitno priča tudi suhoparno sporočilo, da incidenta z novinarji sploh niso zabeležili. Policijsko nasilje nad novinarsko delujočimi, ki se tako kot sodrugi iz mariborskega radia študent in fortoreporter Dnevnika na podobnih manifestacijah izkazujejo z veljavnimi in uradnimi novinarskimi izkaznicami, je sicer precej pogosto. A doslej je šlo predvsem za provokacije in posamična odrivanja, toda brez takoimenovanih strokovnih prijemov. Pravzaprav res ni pomembno, ali je šlo za izkušnje ali za srečno naključje, toda tam navzoči novinar radia, ki ga pravkar poslušate, se je pred policijskimi palicami pač pravočasno umaknil.
Da pa je slovenska policija očitno dobila ukaz, da z vso na davkoplačevalske stroške natrenirano in dolsej predvsem na nogometnih navijačih v praksi preizkušano silo udari po političnih manifestantih, pa povsem neposredno potrjuje tudi izjava s strani aktualne oblasti nastavljenega generalnega direktorja slovenske policije Jožeta Romška. Mnenje prvega človeka notranjemu ministru Dragutinu Mateju podrejene domače policije je, da je policija v takoimenovanem postojnskem primeru ravnala strokovno in korektno. Za predsedniku vlade Janezu Janši podrejenemu notranjemu ministru bo domača policija o tepežu s policijskimi palicami, ki je bil nemara res strokoven, že samo glede na to, da pa so jo skupili tudi tam po službeni dolžnosti navzoči, pa vsekakor ne tudi korekten, pač pa povsem konkreten, pripravila tudi posebno poročilo.
Nobenega dvoma sicer ni, da bo policijsko poročilo o sobotnem dogajanju pred Centrom za tujce v Velikem otoku pri Postojni zgolj potrdilo za lase privlečeno brezmadežnost in upravičenost policijskega divjanja. Nenazadnje ga bodo za svoje politične gospodarje, pripravili policijski psi iz Generalne uprave. Pes, ki laja, pač ne grize, pa tudi uboga ne prav rad. Pes, ki grize, tepe, psuje in celo zaničuje na ukaz, pa čeprav s tem pohodi prav vse domnevno dosežene civilizacijske norme, pa dokazuje, kako zelo malo se je v samih represivnih strukturah in sami represivni naravi države spremenilo. Policijski psi namreč ostajajo slepo zvesti svojim političnim gospodarjem. In tudi o tem lahko novinarsko delujoči tudi na Slovenskem zaenkrat še vedno samo lajamo. Toda ker nasilje vedno porodi le še več nasilja, ne bodite presenečeni, če bo tudi v domovini vsakodnevno nasilje nad policisti kmalu nekaj povsem normalnega. Tako to gre.
Tudi tokratni N-euro moment sem z domačimi policijskimi psi, ki na ukaz tudi tepejo, v zobeh prispeval Tomaž Z.
Komentarji
komentiraj >>