Art - Area ponovno naseljuje svoj redni termin. Njeni sodelavci pa se iz delovnih počitnic vračamo vanjo, polni novih moči. Miha se je pogovarjal z vodjo letošnjega 4. festivala Metamorfoze, Gajo Zornada. Predstavili vam bomo tudi zvočni dokument ene izmed začasnih urbanih intervencij, nastalih znotraj festivala, ki je svoje mesto našla na avtobusni postaji lpp. št. 6 , nasproti Filozofske fakultete. Njen naslov je "Na sončni strani alp" in je delo skupine "trie". Petja se je na festivalu Mladi levi poistovetila z zgodbami balkanskih kamionarjev v mobilni predstavi Stefana Kaegija, z naslovom Cargo Sofia.Območje Arterije ponovno odpira svoja vrata in tako nam kot tudi vam nudi zatočišče, znotraj katerega si lahko dovolimo odprto razmišljati in razvijati kritične misli o sodobni umetnosti. Zato se njeni sodelavci kljub bolj ali manj delovnim počitnicam rade volje zopet naseljujemo vanj. Za prvo popoletno in zadnjo avgustovsko oddajo se je Miha pogovarjal z Gajo Zornada, vodjo 4. mednarodnega festivala študentske forma vive, ki je tokrat nosil naslov Metamorfoze zgodovinskega spomina, znotraj katerega so se njegovi udeleženci ukvarjali predvsem z začasnostjo javnega prostora. Predvajali vam bomo zvočni dokument instalacije, ki se je začasno naselila na postajo javnega prometa lpp številka 6 nasproti Filozofske fakultete. Oblikovala ga je skupina z imenom Trie in nosi poetičen naslov Na Sončni strani alp. Petja pa se je znotraj festivala Mladi levi zapeljala po poti zgodb balkanskih tovornjakarjev na podlagi konceptualne zasnove švicarskega umetnika Stefana Kaegija. Vstopimo torej v območje Arterije in poslušajmo nove prigode njenih sodelavcev.
Ljubljana Izola in Nova Gorica so bila prizorišča letošnjega četrtega festivala Metamorfoze, ki je začel udejanjati svoj bogat program v začetku poletja. Festival, na katerem sodelujejo večinoma mladi ustvarjalci, se vsebinsko iz leta v leto širi in dobiva poleg še vedno zelo aktualne skulpture vedno nove dimenzije poseganja v javni prostor. Od začetka junija je bilo moč na različnih lokacijah omenjenih mest videti ali se udeležiti najrazličnejših projektov, vezanih na problematiko počasi, a vztrajno izginjajočega javnega urbanega prostora. Vrstila so se predavanja referenčnih domačih in tujih strokovnjakov, delavnice, ki so združevale
tekstopisce in ustvarjalce kiparje v ploden dialog in za seboj pustile trajne sledi, ki si jih naključni mimoidoči lahko ogledajo v parku Tivoli pri Čolnarni. Intervencije v mestno tkivo so se udejanile tudi na postajališčih mestnega prometa, proga številka 6, ter na nekaterih drugih strateških mestnih točkah, ponovno pa je bilo aktualno delovišče mozaika v preddverju RTV Slovenija.
Da prispevek ne bo zgolj informativnega značaja, bo o samem festivalu, dogajanju na njem, organizacijskih tegobah in javni umetnosti povedala vodja projekta Metamorfoze, Gaja Zornada.
///////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////
INTERVJU Z GAJO ZORNADA
////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////
Za nameček pa bomo za zaključek prve popoletne oddaje prisluhnili enemu od projektov letošnjega festivala Metamorfoze, ki je bil prvotno predstavljen v parku za Filozofsko fakulteto. To je avdio projekt umetniške skupine Trie z naslovom »Na sončni strani Alp«.
////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////
AUDIO DOKUMENT SKUPINE TRIE: «NA SONČNI STRANI ALP«
////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////
Projekt Cargo Sofia-Ljubljana je prejšnji teden med ponedeljkom in četrtkom v Ljubljani gostoval v okviru festivala Mladi levi. Ena od ključnih tem festivala, ki jo je Cargo Sofia-Ljubljana predstavil v najboljši možni luči, teoretsko pa sta jo razširili še okrogli mizi v Tovarni Rog, je mobilnost umetnikov v sodobnem času. A ne potujejo le umetniki. Potuje tudi umetnost. V projektu Cargo na prav poseben način. Premikajo se tudi meje med umetnostnimi zvrstmi in v tem okviru Arterija-oddaja o vizualnih umetnostih najde vzrok, da vam v naslednjih minutah predstavi projekt Cargo Sofia –Ljubljana, projekt na meji med sodobnim gledališčem, performansom in videodelom.
Cargo Sofia-Ljubljana je konceptualno zasnoval Švicar Stefan Kaegi. Rojen leta 1972 je v
Zürichu študiral vizualno umetnost, kasneje pa se je podal v Nemčijo in zagrizel v študij
performansa. O mobilnosti lahko pričnemo razmišljati že v okviru njegove umetniške poti, saj je z lokalnimi performerji sodeloval v urbanih okoljih Argentine, Brazilije, Avstrije in Poljske. Njegovo delo gledališče oddaljuje od klasičnega odrskega prostora in ga seli v vsakdanje prostore družbe.
Kot nekakšni ready-mades se v polju umetnosti znajdejo družbene dejavnosti. A Kaegi se ne ustavi tu, ampak življenje preneseno v umetnost estetizira, oblikuje, spreminja, pa
vendar mu ves čas ostaja zvest in je umetnost tako včasih bolj resnična od življenja samega. V Cargo Sofia-Ljubljana se ves čas gibljemo med realnim in fiktivnim. Iz realnosti v umetniško domišljijo in spet nazaj preskakujeta igralca, realna in hkrati
domišljijska je scena, pa tudi zgodba sama. Neprestano nas premetava iz resničnega do absurdno umetelnega, pravzaprav pa v nobenem trenutku ne zmoremo z gotovostjo zatrditi, kaj je v predstavo vnešeno kot pristni ready-made in kaj ji je zgolj dodano.
Cargo obiskovalca ne prenese v namišljeno resničnost odra, ampak oder postane življenje. Gledalci, poslušalci, pravzaprav pa pokuševalci novega doživetja – življenja avtoprevoznika –
so se v Ljubljani, kakor že prej v Baslu, Avignonu ali Berlinu po stopnicah povzpeli v kamion, veliki šleper z zastekljeno vzdolžno stranico. Notranjščina, v kateri so morda včasih prevažali obleke, poljsko zelenjavo ali bolgarski čaj, je še pričala o svoji preteklosti; a tokrat se je spremenila v tisto polovico italijanske gledališke škatle, ki je namenjena občinstvu. Kamion se je napolnil z živim tovorom – obiskovalci mobilne predstave.
Po uvodnih besedah obeh kamionarjev – bolgarskih šoferjev, ki sta nas iz Ljubljane v trenutku preselila v bolgarski vozni park – se je gledališče premaknilo. Pričelo se je potovanje prek državnih meja, avtocestnih postajališč in parkirišč za tovornjake. V nepolnih dveh urah smo prepotovali Bolgarijo, Madžarsko, Avstrijo, Nemčijo, Švico in Italijo ter se izkrcali v Sloveniji. Pravzaprav pa nas je Cargo uspešno vodil po neznani Ljubljani – od ene do druge postaje prevoznikov tovora.
Če je kot uvod v dogodivščino služil video, ki se je predvajal na s platnom zakriti stranici šleperja, se je platno po prvi postaji dvignilo in razkrilo hitro bežeče asfaltne poti. Vozniki iz
avtomobilov so z zanimanjem zrli v stekleno stranico kamiona, a njihovi pogledi niso predrli v njegovo notranjost. Zato pa je v kamionu vrelo od navdušenja. Ob izbrani glasbi je približno trideset potnikov opazovalo začudene obraze v avtomobilih. Predstava je stekla z vseskozi prisotno humorno noto, ki je niso izničili niti na trenutke srhljivi podatki o življenju tovornjakarjev.
Oder je bil zunaj, včasih resničen, spet drugič prignan do absurdnosti z vpeljavo igralskih nastopov na določenih mestnih točkah. V središču cvetlične gredice v krožnem prometu, tam nekje pri Leclercu nas je prvič pričakala živa pesem. Medtem, ko je kamion krožil po križišču, je posebej za nas pevka po nevidni povezavi med mikrofonom v cvetlični gredi in zvočniki v kamionu, pela etno-hite. Vzdušje med obiskovalci Carga je postajalo vse bolj evforično.
S humorjem, včasih pa poetično otožno lepoto, h kateri je ob torkovem performansu gotovo pripomoglo tudi od dežja pravkar umito ozračje, je življenje postajalo umetnost. Realnost prevoznikov se sama po sebi ne kaže kot posebej poetičen dogodek. Ves čas na poti. Iz države v državo. Utrujajoči predolgi postanki na mejnih prehodih in carinskih postajah. Noči brez spanja. Treba je dohiteti normo. Ure in ure in ure za volanom. Kratki postanki. Mobilnost, a prav nič umetniška. Raznolike države, ki se med seboj razlikujejo po barvi asfalta, ponudbi na bencinskih črpalkah in spremenjenih cestno-prometnih predpisih.
Kamionarji poleg vsega tega živijo še nevarno življenje. Po podatkih, ki so jih
predstavili Mladi levi, jih kar 350 na leto doživi prometno nesrečo, 20 pa jih povprečno umre na nemških avtocestah. Nesreč bo še več, saj se bo tovorni promet na stari celini do leta 2015 menda povečal kar za 60 odstotkov.
Vse to smo izvedeli v dveh urah dokumentarnega teatra, ki ga je odlično zrežiral Stefan Kaegi. Natančno dodelani scenarij, nas kljub temu, da smo pravzaprav ves čas bivali v nepredvidljivi realnosti, ni niti za trenutek izpustil iz zgodbe Razmislek o vseh tajmingih,
dovoljenjih za uporabo prostorov in neprekosljivi izvedbi, priča o veličastju projekta Cargo, tokrat Sofia-Ljubljana
Cargo je torej mobilni performans, ki je posebej prirejen za vsak kraj, v katerem se predstavi. S pomočjo številnih pripovednih tehnik pa je vendarle predstavnik ene najbolj osnovnih človeških dejavnosti – pripovedovanja zgodbe. Nomadski in mobilen je na več frontah. Prva mobilnost izhaja iz njegove tematike – prevozniki so namreč sodobni nomadi, ki svojo mobilnost doživljajo drugače od ostalih popotnikov. Mobilen je projekt sam, saj v času predstave prepotuje kar nekaj kilometrov. Pa tudi režiser Kagei je eden izmed najmobilnejših sodobnih umetnikov. Veljal bi lahko za personifikacijo sodobnega umetnostnega nomada. Pred petimi leti je namreč prodal vse imetje in od takrat z minimalno prtljago krmari od projekta do projekta.
Projektov se je v njegovi karieri nabralo že lepo število. Leta 2000 je skupaj s Helgardom
Haugom in Danielom Wetzlom v Frankfurtu ustanovil umetniški kolektiv Rimini protokol.
Skupaj so ustvarili številne projekte, med njimi dokumentarno delo Kreuzworträtsel Boxenstopp v katerem so osemdesetletne gospel soočili s hitrostjo Formule 1. V Lucernu je nastal Shooting Bourbaki, zgodba o štirinajstletnikih in strelnem orožju. V Hamburgu so sestavili ekipo pogrebnikov, muzikantov, ki igrajo na pogrebih, študentov medicine in ustvarjalcev nagrobnih spomenikov in jih združili v projektu Deadline.
Za project "Call Cutta" so v Kalkuti ustanovili telefonski center in ga s pomočjo mobilnih telefonov povezali z Berlinskim občinstvom. V letošnjem letu pa se poleg Carga predstavlja tudi Blaiberg and sweetheart 19 v katerem so nastopajoči sestavljeni iz specialistov za transplantacije srca in “hitro flirtanje”.
Kaegijeve projekte res lahko imenujemo dokumentarno gledališče. Za njihovo pripravo je
nujno raziskovanje posameznih človeških dejavnosti, njihovega delovanja in razmišljanja. Potrebno je druženje z ljudmi in poslušanje. Toda Kaegijevi projekti ne ostanejo na ravni realnega, ne trudijo se postati dokazi - realni prikazi določenih družbenih dejavnosti. S prenosom v polje umetnosti, režijo in estetskimi dodatki postanejo mnogo več od tega. Poleg tega, da ob Cargu še vedno slutimo neprespane noči in kilometre avtocest, ki jih trejo kolesa, nam predstava ponudi še enkratno estetsko doživetje, ki prav s preskoki med banalnim in ekstravagantnim presega večino umetniških del, ki jih je Ljubljana ponudila v letošnjem letu.
Pridružite se nam zopet zadnjo sredo meseca septembra v znova drugačnem, a kot vedno domačnem območju Arterije.
Več o festivalu Metamorfoze zgodovinskega spomina poiščite na strani www.meta-morfoze.net
Komentarji
komentiraj >>