Pred več kot desetimi leti smo pred Galerijo Kapelica v Ljubljani po končanih literarnih dogodkih, spomnimo se literarnih dvojcev, ki jih je vodil Mitja Čander, okušali vina z domačije Klinec iz Goriških brd. Naveza danes poznanih Beletrininih mož oz. imen Študentske založbe iz Ljubljane in medanskega vinarja Aleksa Klinca je tedaj prisluhnila tako rekoč norosti mladega nadebudnega vinarja z roba zahodne meje. Ta norost je kmalu prerasla v festival Dnevi poezije in vina, ki so se letos v precej spremenjeni Medani zgodili desetič: leta 1996 je bila Medana prvič v atmosferi, počivala je le leta 2000, ko se je zgodil Vlak literature. Letos torej upravičeno z veliko mero nostalgije in spominjanja teh desetih let.

Intimen nepozabni festival, ki se je rodil po dolgournih prepričevanjih in spodbujanjih lokalnih veljakov s strani zanesenjakov Aleksa Klinca, Aleša Štegra, Saše Jovanoviča, Dušana Šarotarja in verjetno še koga, je prvo leto Sloveniji in svetu predstavil močna slovenska imena, kot so Debeljak, Ihan, Komelj, Kramberger, Pikalo, Semolič, Maja Vidmar, Uroš Zupan, in še dvanajst tujih pesnikov je bralo svoje verze maloštevilnemu občinstvu. Danes je festival povečal obseg, tako po dogodkih kot po dolžini in po številu obiskovalcev. Temu ustrezno se je tudi zastonjskost gostoljubja z degustacijami in pokušinami prelevila v vse manj pesniški in vse bolj kulturni festival, prijetno druženje. Festival Medana prvi dan obiskovalce pogosti, zadnji dan, s celodnevnim kulturnim dogajanjem, pa je edini, ko se za udeležbo plača. Še vedno zelo darežljivo.

Organizacijsko je treba Dneve poezije in vina nedvomno pohvaliti. Letno se udeleži festivala okrog dvajset pesnikov z različnih koncev sveta, zadnja leta se jim pridruži vedno več urednikov in drugih kreatorjev kulturne scene iz tujine, nekateri se kot obiskovalci celo vračajo. Medijsko tako doma kot v tujini je festival Medana tudi vse bolj podprt. Tako da je za promocijo Slovenije, navsezadnje Medane in Brd, dobro poskrbljeno; in prav preseneča okornost pregovorne slovenske zavisti – v Brdih je ni nič manj –, da se še vedno občasno kaj zalomi. Tako je letos izpadel prvi večer performiranja Američanke Nicole Blackman, ker so vrata Mladinske sobe v Medani ostala za festival zaprta.

Zelo razumljivo je, da je ustvarjanje minimundusa v nekem podeželskem prostoru, ki živi čez leto varen v svojem zavetju utečenosti in s svojimi pravili, predvsem delavnosti, pridnosti in celo garaškosti, kot je poudaril briški župan Mužič, tvegano dejanje. Še bolj razumljivo je, da gre marsikomu od domačinov festival v nos, saj je te dni vas gotovo veliko bolj obiskana, živa in zato hrupna. Navsezadnje je jasno, da poezija ni ravno za vsakogar. A kljub temu me preseneča, da se Brici ne zavedajo posrednih in neposrednih doprinosov festivala, ki se sicer res programsko posveča recimo poeziji, ali bolje, vse bolj kulturi na sploh, v formalnem in neformalnem druženju tako gostov kot udeležencev pa se razvija in raste kultura pitja in okušanja vin ter prepoznavanje zahodnega koščka slovenske zemlje, od koder se s prestopom meje slovenstvo skriva le še v italijanskem delu Brd in v Benečiji.

Organizatorjema Študentski založbi iz Ljubljane in KUD-u Opoka iz Brd je finančno poleg drugih pokroviteljev spet pomagal glavni pokrovitelj Si.mobil – Vodafone, tako da smo poleg pesniških branj ob večerih pod Gradnikovo murvo prisluhnili še koncertom in si ogledali predizvedbo gledališke predstave, rekonstrukcije iz leta 1969 z naslovom Pupilija papa Pupilo pa Pupilčki, tokrat v režiji Emila Hrvatina. Na ogled so dali še: videodnevnik, nekatere slovenske filme, videe, performans Marka A. Kovačiča, filmski performans pesnika Esada Babića Vsak otrok je lep, ko se rodi ter Festival Zebra: Poetry Film Award, projekcijo kratkih poetičnih filmov iz Berlina, in še Sonorio, zvočno-svetlobno instalacijo Hanne Preuss, literarno-senzualni performans Kurtizanine zgodbe Nicole Blackman ter fotografski razstavi Boruta Krajnca in Tanje Verlak. In še bi lahko našteli, tudi letos je bilo s kulturnim programom in delavnicami poskrbljeno tudi za otroke.

Poleg nogometnega turnirja je v duhu glavnega pokrovitelja potekal tudi natečaj za najboljšo sms-pesem. Od tretjenagrajene, ki govori o Gradniku, mimo literarnoteoretsko navdahnjene druge si je prvo mesto od desetih, ki jih je med petstotimi izbrala strokovna žirija, s pomočjo sms-glasovanja izborila sms-pesem, kot nam jo je povedal že naslov tega prispevka: »Ne sekiraj se, če ti uide norost, saj pride druga!«

In že ko smo pri poeziji – pri njej bi morali biti več, a kaj ko tako gre na Medani – pa sklenimo primerjaje s prvim letom. Če je bilo prvo leto pesniško močno, je deseto pesniško tako zelo šibko, da gre programskemu svetu, v sestavi (seveda za vse umetniške zvrsti, ne le za poezijo) Dražen Dragojević, Petja Grafenauer Krnc, Mojca Kumerdej, Gregor Podlogar, Lucija Stupica, Aleš Šteger, Gorazd Trušnovec in Mojca Zupanič, zastaviti vprašanje, kdo stoji za izborom pesniških imen, kakšni so kriteriji, koliko se zavedajo, da promovirajo v svet za slovensko poezijo pesmi oz. pesnike, ki ne dosegajo nobene zavidljive ravni niti v Sloveniji in so zato ne ravno dobra reklama. Treba je priznati, nastavki za ta zdrs vseh kriterijev in samokritičnosti segajo v preteklost. Slovenija ne rodi, pa tudi ne naredi, vsako leto npr. pet dobrih pesniških imen, in ker so bili prej bolj razsipni, jim je, kar je predvidljivo, zmanjkalo imen. Slovensko zastavo so predstavljali Gal Gjurin, ki že leta prebira iste zapiske, tako imenovane pesmi iz prvenca Mesto, bolj poznan kot glasbenik. Drugi je bil Dušan Šarotar, človek, ki je ogromno prispeval za Medano, bolj poznan tudi kot prozaist in popolnoma nepoznan kot pesnik, čeravno je objavil poetično-lirske skice, neposredno navdahnjene od prekmurske starožitnosti, v knjigi Občutek za veter, ki jo je pripravil s Ferijem Lainščkom in ki učinkuje zelo nostalgično, čustveno preobilno, ki stavi na percepcijsko doživljanje, in na žalost estetsko zelo prazno.

Lanska nagrajenka za prvenec Stanka Hrastelj s prebiranjem novejših tekstov ni prav nič oprala slabega okusa v ustih od Nizkih tonov. Še več, razvlečen nastop in teatralno branje niso verzom mogli dati vsega tistega, kar jim manjka. Skratka, Slovenija nas ni dvignila s tal. Poleg čričkov, škržatov, verzov udeležencev desetih Medan, ki so natisnjeni na različnih kosih oblačil plapolali ob cesti od domačije Klinec do Gradnikove domačije, odlične pogostitve in vodenih pokušenj najrazličnejših vrhunskih vin, nespodletele organizacije, prijetnega druženja s prijatelji in ljubitelji literature, kulture in pijače bogov, torej poleg vzdušja festivala, ki mu res ni oporekati, pa nas ob slovenskih tudi verzi tujih zastav niso zacoprali. Vsako leto se najdejo pesniki, ki ostanejo v spominu večine udeležencev zaradi svoje ekscentričnosti, eni performirajo, drugi so glasni, tretji se ga napijejo ... vsak na svoj način bildajo svoj ego, a zato še niso dobri pesniki. Tudi to leto ni bilo izjema v tem.

Ne vem kolikerič že zapisujem to misel: slabih verzov ne reši nastop. Dobri pa niti ne rabijo teatra. Hecno, letos je Medana gostila Avstralca in Italijana iz Gorice. Tako rekoč pred nosom rastejo zgledni verzi, ne vem pa, kaj bi razen recipročnosti festivalskih povabil, ugodnih naključij ali česa zelo dobičkonosnega za selektorje upravičilo gostovanje mnogih tujih pesnikov, navsezadnje tudi od tako zelo daleč prispelega Avstralca. To ostaja vprašanje ... Ker namreč, Medana 2006 je ravno ušla, in če verjamemo nagrajencu sms-pesmi, se ne sekirajmo, saj pride druga. In upajmo, da z dobrimi verzi.

Medano 2006 v atmosferi s prijetnim druženjem, a žal slabimi verzi, je za RŠ beležila Petra Koršič.