Ponedeljek, 4. 9. 2006
outlaw
Kurt Wagner se vsebin loteva izredno subtilno, tako pretanjeno, da nikoli niso to, kar so tako očitno videti. Zato si moramo tudi deset posnetkov na novem albumu razlagati zelo previdno in se ne zanašati na prvi vtis. Še posebej, ker je album na prvi posluh enak vsem Wagnerjevim albumom doslej, poslušalec pa bi se lahko vprašal, kaj novega sliši. Zares je Damaged tudi zelo enovito, izenaeno, celovito delo, kjer spet težko, če sploh, izpostavimo kako pesem, kako sporočilo ali kako glasbeno rešitev. Petnajst lanska glasbena zasedba plete, kot še osemkrat doslej, prepoznavno zmes zvokov, ki bi jih verjetno prepoznali kot zasedbo Lambchop, še preden zaslišimo zares nezgrešljivi glas Kurta Wagnerja. In spet lahko ponavljam, tudi album Damaged bomo postavili ob bok vsem dosedanjim mojstrovinam Kurta Wagnerja in sodelavcev. Osebne opazke o osebnih stvareh, ki pa imajo svoj odmev in ki so hkrati tudi odmev velikih, zgodovinskih dogodkov. (v celoti!)
* Zasedbo Lambchop smo, če moji podatki držijo, ali natančneje, vsaj kar se mene tiče, v tejle oddaji Tolpa bumov nazadnje obravnavali in poslušali aprila daljnega leta 2002 s takratno ploščo Is A Woman. Ironično je, da sem prav v spremnem besedilu tiste Tolpe bumov govoril o tem, kako Lambchop redno in sproti obravnavamo v tehle oddajah. Namreč, po tistem, do zdajle, nič več. Vmes so Kurt Wagner in njegova številčna zasedba objavili vsaj še tri dela. Prvi dve sta pravzaprav hkrati objavljeni, torej nekakšni sestri dvojčici: Aw C'Mon in No, You C'Mon. Ironija, verjetno, če vemo, da je opus Kurta Wagnerja, kot opus vseh velikih ustvarjalcev, enovit, da so deli tega opusa med seboj povezani, se navezujejo drug na drugega, razlagajo, citirajo ali se kako nanašajo drug na drugega. Spomnimo se tiste zabavne epizode izpred desetih let, namreč albuma How I Quit Smoking, Kako sem prenehal kaditi, pa tudi male plošče Cigaretiquette, ki je sledila, v njej pa je Kurt Wagner ponosno razglašal, da spet kadi. To omenjam tudi zato, da kdo od vas, spoštovane poslušalke in poslušalci, ki šele vsto-pate v vzporedni svet Lambchop, po poslušanju pričujoče plošče Damaged ne bi pomislil, da gre za kako zamorjeno skupino samo pomilujočih se duš. No, Aw, C'Mon in No, You C'Mon je bila torej dvojica iz februarja 2004, ki je že nismo obravnavali v tejle oddaji. Vmes je izšlo še nekaj Epjev, koncertnih posnetkov in še par samostojnih plošč posameznih članov zasedbe Lambchop. Lani je sledila zbirka, ki že ima neko zvezo s pričujočim albumom Damaged, namreč v naslovu: The Decline of Country & Western Civilization, Part Two, The Woodwind Years. Propad country in western civilizacije, drugi del: Leta Woodwinda. Zaključna skladba na pričujočem, nedavno objavljenem, devetem albumu Kurta Wagnerja in zasedbe Lambchop ima namreč naslov The Decline of Country and Western Civilization. Tu je treba povedati še par stvari, ki so sicer privrženki ali privržencu zasedbe Lambchop že znane: Kurt Wagner in njegovi se namreč že vseskozi ukvarjajo z razgradnjo nekaterih izraznih ali ustvarjalnih oblik ameriške glasbe. Ena od njih je vsekakor tista, ki ji rečemo country, natančneje segmenti countryja iz petdesetih in šestdesetih, western swing, spomin seže do Boba Willsa in njegovih Teksaških playboyev. Ob tem so vsaj enako pomembne sestavine, pobrane iz jazza, soula in še od kod, skratka americana, ameriška glasba vseh barv in datumov. Tudi zato verjetno neka-teri primerjajo Kurta Wagnerja z Randyjem Newmanom. Hkrati je treba reči, da Kurt Wagner in njegovi ne zgolj razgrajujejo te zvoke, temveč iz njih ustvarjajo zvočno paleto za uzvočitev lastnih vsebin. Namerno uporabljam izraz paleta, saj dobesedno slikajo zvoke, jih zlivajo v glasbeni tok, ki je en in isti od njihove prve plošče I Hope You're Sitting Down (AKA Jack's Tulips) iz 1994. leta dalje, hkrati pa nikoli ni enak. Tako bi spet lahko uporabil kup opisnih izrazov, ki jih pogosto uporabljamo v zvezi z zasedbo Lambchop. Namreč, da Kurt Wagner bolj recitira, kot poje, kar seveda opazi vsaka poslušalka in poslušalec, da pa se to recitiranje, z besedili vred, zliva v glasbo in le kdaj pa kdaj izstopi kot reliefna podoba. Hkrati lahko ponovno poudarim, da se Kurt Wagner vsebin loteva izredno subtilno, tako pretanjeno, da nikoli niso to, kar so tako očitno videti. Eni od plošč, pravzaprav Epjev skupine Lambchop, je recimo naslov Hank, vendar ne gre za tistega Hanka, torej Hanka Williamsa, temveč za neke-ga Wagnerjevega prijatelja, snemalca Hanka Tilburyja. Njihov album iz leta 2002 ima naslov Nixon, konceptualna plošča, očitno posvečena tistemu mračnemu republikanskemu predsed-niku, vendar recimo neposredne zveze z njim na albumu ne zasledimo. In tako naprej. Tako si lahko tudi deset posnetkov na novem albumu razlagamo zelo previdno in se ne zanašamo na prvi vtis. Še posebej, ker je album na prvi posluh enak vsem Wagnerjevim albumom doslej, poslušalec pa bi se lahko vprašal, kaj novega sliši. Zares je Damaged tudi zelo enovito, izena-čeno, da ne rečem celovito delo, kjer spet težko, če sploh, izpostavimo kako pesem, kako spo-ročilo ali kako glasbeno rešitev. Petnajst članska glasbena zasedba plete, kot že osemkrat dos-lej, prepoznavno zmes zvokov, ki bi jih verjetno prepoznali kot zasedbo Lambchop, še preden zaslišimo zares nezgrešljivi glas Kurta Wagnerja. In spet lahko ponavljam, tudi album Dama-ged bomo postavili ob bok vsem dosedanjim mojstrovinam Kurta Wagnerja in sodelavcev. Osebne opazke o osebnih stvareh, ki pa imajo svoj odmev in ki so hkrati tudi odmev velikih, zgodovinskih dogodkov.
pripravil Milko Poštrak
Komentarji
komentiraj >>