V okviru Festivala Ljubljana je bila 30. avgusta v ljubljanskih Križankah slovenskemu občinstvu odigrana uprizoritev Tesla Electric Company v režiji Tomaža Pandurja in izvedbi Pandur.Theaters. Skromnost, samotnost, redkobesednost in nedoumljiva genialnost prepogosto prezrtega in pozabljenega Nikole Tesle so se v poldrugo uro trajajoči predstavi inscenirale ob udarni ter v živo izvajani glasbi skupine Silence. K t. i. hektičnosti pa sta pripomogla tudi mimetično-koreografsko gibanje in mehanična dinamika odrske scenerije. Ostri ter sunkoviti svetlobni efekti in spremljajoče besedilo Darka Lukića pa so v “kratek stik” speljali Teslov razcep med nenavadno intimnostjo in njemu nadvse neljubo, a neizogibno, javno izpostavljenostjo. “Vi meni samoto, jaz vam vse ostalo.”

V okviru Festivala Ljubljana je bila 30. avgusta v ljubljanskih Križankah slovenskemu občinstvu odigrana uprizoritev Tesla Electric Company v režiji Tomaža Pandurja in izvedbi Pandur.Theaters. Skromnost, samotnost, redkobesednost in nedoumljiva genialnost prepogosto prezrtega in pozabljenega Nikole Tesle so se v poldrugo uro trajajoči predstavi inscenirale ob udarni ter v živo izvajani glasbi skupine Silence. K t. i. hektičnosti pa sta pripomogla tudi mimetično-koreografsko gibanje in mehanična dinamika odrske scenerije. Ostri ter sunkoviti svetlobni efekti in spremljajoče besedilo Darka Lukića pa so v “kratek stik” speljali Teslov razcep med nenavadno intimnostjo in njemu nadvse neljubo, a neizogibno, javno izpostavljenostjo. “Vi meni samoto, jaz vam vse ostalo.”

Pandur se je z Nikolo Teslo prvič lotil obravnave konkretne, nekoč dejansko živeče osebnosti (ikone), ki je zaživela in se v režiserjevi prepoznavni poetiki manifestirala na odru. Tesla kot miselni revolucionar je pač nedvomno navdihujoč iz-vir raziskovanja in interpretiranja. Verjel je v razpolovitev Zemlje, v obstoj življenja na drugih planetih, imel vizije o »projektorju misli«. S svojo radikalno eksistencialno izolacijo, obsedenostjo z golobi, absolutno in trajno seksualno abstinenco, obsesivnim preračunavanjem prostornine prav vsake hrane, ki jo je zaužije, bojda zgolj dve urnem vsakodnevnem spanju, neskončnim oboževanjem mleka, nepremišljeni razsipnosti in še s čim vsekakor ponuja atraktivne ustvarjalne vzgibe.

Lik Nikole Tesle se je tokrat razdrobil na več manjših integralnih delov. Občutljiva, obscena, nedotakljiva in "razgaljena" plat je bila v večji meri podana v interpretaciji Livia Badurine. Medtem ko so racionalne plati Tesle, njegove socialne utesnjenosti, nezmožnosti družbene interakcije in fenomen uma, oblikovali Felix Ströbel, Branko Jordan, Gregor Gruden, Primož Ekart in Mijo Jurišić. Pevsko-glasbena spremljava pa je bila izjemno interpretativno podana v izvedbi Primoža Hladnika in Borisa Benka. Kot edini ženski lik je nastopila Hristina Popović Mijin, ki je med drugim kot zapeljiva dama pohujšljivo, a zaman poskušala aktivirati Teslove že zdavnaj izklopljene erotomanske impulze.

Klasičen dramski pristop igralcev ob vsem spremljevalnem »rompompomu« ostaja zgolj postranska zadeva. Fragmentarnega Teslo obsipanega z nebesnimi odjeki in slepilnimi snopi svetlobe odrska postavitev vsrka s svojo turbulenco. Nad odrom grmi, tla se tresejo pod trdimi zvoki, oder pa se lušči in nazaj lepi ob drsenju ogromnih scenskih svodov. Tesla s pomočjo svojih patentiranih neonskih žarnic strmi v občinstvo in ostaja brezkompromisno misteriozen ter vdan zasebnemu svetovju enačb in eksperimentov. Sam, a ne osamljen.

Hrupna, a skozi igralce intimno projicirana uprizoritev retrospektivno naniza ključne izseke iz izumiteljevega življenja. Potovanje skozi Teslove ustvarjalne prostore na Hrvaškem, v Srbiji, Budimpešti, Gradcu, Parizu in navsezadnje razvpiti ter »ustaljeni« Ameriki se ob prepletu različnih jezikov razvije v (ne)pritajeno svetovljanstvo. Ta pa je v primerjavi z izumiteljevim mogočnim duhom zgolj njegova občasna gesta »v prostem času«.

Poleg raziskovanja razsežnosti genialnega uma pa predstava družbeno-kritično izpostavlja tudi, včasih že kar zoprno in naporno, pričakovanost javnosti po »družabnosti« uveljavljene osebnosti. Vse to je bilo za Teslo skrajno nesprejemljivo, hlepel je le po samotnosti. Za dobrobit človeštva se je odrekel nekaterim temeljim človeškim na-gonom in odmislil samega sebe kot instinktivnega človeka. Tako kot se je gledalec tokrat utegnil počutiti bombandiranega z vizualno-zvočnimi efekti, takšen in še veliko bolj neznosen ropot je morda nekoč Tesli predstavljala nikoli mirujoča okolica.

Predstava Tesla Electric Company pelje svoj ambivalenten tempo, tu in tam prebije rampo in se po sili sestavi v mozaično uprizoritveno podobo. Res pa je, da je nekajkrat za obstoj bistvenega ritma zaslužna predvsem »mravljinčasta« glasba skupine Silence, ki lahko povsem avtonomno zabode globoko v čute gledalca. In ji na trenutke ves »teater na odru« predstavlja zgolj vizualni dodatek. Nekaj med »koncertom in spektaklom« torej?

»Tokrat za spremembo vsi VKLOPITE mobilne telefone. So namreč vizionarska pogruntavščina Nikole Tesle.« Slava mu za to? No, ja … Stvar razprave.


V lov za izmeničnim tokom se je podala Zala Dobovšek.