Predstavljajte si, da sedite v velikem salonu znamenite vile, obdane s temnim gozdom. Poleg vas je tam še nekaj deset neznancev. Osebje vam streže z vinom in šampanjcem. V kotu se topi vroča čokolada, v katero namakate slastne jagode. V pričakovanju večera se morda zazdite sami sebi nekaj posebnega. Naenkrat do vas pristopi mična gospodična in vam ponudi repertoar. Izberete. Nato vas povede do skrivnostne sobane, kjer vam zaveže oči. Čakate, ne da bi točno vedli na kaj. Takole zvezanih oči se počutite nekoliko nemočni. Naenkrat se vas dotakne perje in zaslišite mehak ženski glas tik ob svojem ušesu. Morda trznete. Neznanka vas za nameček še priklene in popelje v domišljijski svet pripovedne zgodbe in čutne interakcije. Njene besede so lahko zapeljive in dotiki strastni, lahko pa vam zbujajo strah in telesno napetost Kakorkoli, po desetih minutah iz sobe izstopite vsaj presenečeni. In nedvomno nekoliko vzburjeni.

Ne, to ni uvod v mehko erotično zgodbo, ampak ohlapen opis interaktivne predstave Kurtizanine zgodbe, ki se je prejšnji teden pod okriljem zavoda Aksiome odvila v kavarni vile Bled. Gre za projekt samooklicane kurtizane, ki se pri dolgočasnosti dnevne svetlobe predstavlja za ameriško umetnico Nicole Blackman. A brez naivnosti – v pogovoru z njo ni o dolgčasu ne duha ne sluha. V omenjeni projekt je izlila zajeten ščepec domišljije, združenega v kombinacijo literarnega navdiha ter live performanc-a.

Osnova njenega ustvarjanja je sicer poezija, iz katere Nicole črpa vsebino drugih projektov. V svojo umetnost govorjene besede vpleta nekatere druge oblike izraznosti. Tako je v njenem opusu več primerkov sodelovanja z znanimi glasbenimi ustvarjalci, na primer z Alanom Wilderjem iz Depeche mode, kot različne gledališke uprizoritve, ovite v pridih dark subkulture. Takšna ja bila Bloodwork, kjer se je Nicole krvavih rok spoznavala z občinstvom.

Njen pristop ruši vsa pravila klasične uprizoritve: Distanca odra, dolžina predstave, predvsem pa odnos gledalec-nastopajoči. Tukaj so vloge zamenjane in gledalec ne zasluži več tega naziva, saj je tokrat on opazovan. Poimenoval bi se lahko – občutevalec, ki postane prostovoljna žrtev gledališke slepote. Ta mu tudi omogoča razkrivanje drugih zaznavajočih dimenzij, katerih potencial sicer pozabljeno leži nekje pod lahkotnostjo vizualne interpretacije. Priče smo torej eksperimentu samega sebe, v katerem se vzbujajo nepričakovane reakcije, izsiljene iz naše neposredne, čeprav pasivne prisotnosti. Umetnost, ki gledalca ne samo, da ga ne jemlje več kot samoumevno mirno posedajočega pred odrom, pač ga ima za popolnoma samostojen ter celo osrednji del dogajanja.

Nicole je že poznana slovenskemu občinstvu, predvsem tistemu bolj eksperimentalnemu delu. Sodelovala je namreč na eventu Vision of excess, odvijajoč se pred dobrim letom in pol na gradu Kodeljevo. Tudi tam je pripovedovala skrivnostne zgodbice, le da je v kontekstu celotnega dogodka njena umetnost obstajala na izključno erotični komponenti.

Na koncu še tožba nepotešenega gledalca - slabih deset minut v sobi s kurtizano je vsekakor premalo za kaj več kot le bežen dotik nevidnega in čutnega. Vrata, za katerimi se skriva svet intimnega razpoloženja, se zaprejo ravno, ko začnete uživati.

Zavezanih oči je uživala Alja.