Sreda, 13. 9. 2006
tadej
Jackie-o motherfucker je ameriška zasedba, ki s svojim 12 letnim delovanjem sodi že kar med staroste free folk glasbe. V tem obdobju so obdelali praktično vse možne različice tega široko odprtega žanra. Značilni free folk psihadeliji, ki od daleč izgleda kot spotikanje in zaletavanje ob inventar dedkove drvarnice, so dodajali free jazz elemente, jo reducirali in čezjo prepevali suženjske pesmi, se spogledovali z apalaškim folkom, zahajali v bolj indie vode ter seveda s solzo v očeh prepevali, se z dramskimi vložki bližali montrealskemu post rocku ter šumeli in škrebljali z gramofoni. Njihova zadnja izdaja, ki je skupek koncertnih in radijskih posnetkov, je bolj sredinsko naravnana, sliši pa na ime Candyland. In ker so komadi konceptualno sorodni in smiselno urejeni, imamo občutek, da poslušamo neprekinjeni psihadelični jam, ki je nastal tekom enega večera. (v celoti!) ...
* Psihedelija je eden tistih pojmov, ki se zaradi svoje individualne narave prosto pase na oblakih interpretacije. Svoj semantični spekter z razvojem novih tehnologij in oblik izražanja naglo širi, pri tem pa požira vse možne pridevnike, kot so sirasto, nežno, hrupno in mongoloidno. Vendar se pri tem pozablja, da gre v resnici le za konotacijo psihedeličnega. Njena "bit" ostaja zvesta nepredvidljivim silam podzemlja in kar je najvažneje, ima karakter. Vsako neurejeno kokodakanje, pa naj bo mavričasto ali črno, na tem področju preprosto nima kaj iskati. In Jackie-O Motherfucker se tega dobro zavedajo. S svojimi preteklimi izdajami ponosno štrlijo iz morja nesnage, ki se ji danes reče psihedelični free folk. Vprašanje je le, ali so njihove argonavtske sposobnosti še vedno take kot nekoč - odgovor bomo skušali poiskati v novem albumu z naslovom "Candyland".
Osrednji član zasedbe Jackie-O Motherfucker je Tom Greenwood. Začetki delovanja tega benda segajo v leto '94, ko sta skupaj z Nester-jem Bucket-om eksperimentirala v kleti zapuščene "lekarne" v Portlandu. Takrat sta nasnemavala saksofon in kitaro čez razne "cut&paste" (kat'n'pejst) kolaže, s prvo CD izdajo pa je ideja prerasla v kolektiv več glasbenikov, ki se je ob rahlih spremembah v postavi ohranil vse do danes. S svojim 12-letnim delovanjem sodijo med staroste free folk glasbe, v tem obdobju pa so obdelali praktično vse mogoče različice tega široko odprtega žanra. Značilni free folk psihadeliji, ki od daleč izgleda kot spotikanje in zaletavanje ob inventar dedkove drvarnice, so dodajali free jazz elemente, jo reducirali in čeznjo prepevali suženjske pesmi, se spogledovali z apalaškim folkom, zahajali v bolj indie vode in razglašeno prepevali, se z dramskimi vložki bližali montrealskemu post rocku ter šumeli in škrebljali z gramofoni.
Njihova zadnja izdaja, ki je skupek radijskih in koncertnih posnetkov, je bolj sredinsko naravnana. To pa pomeni oddaljitev od tiste značilne "rollercoaster" vožnje, v kateri so bili Jackie-O Motherfucker nenadjebljivi. Namesto dinamičnega prehajanja med med atonalnimi in tonalnimi deli, imamo tu predvsem statiko. Po obetavnem začetku, katerega vzhodnjaški vplivi so vidni že v naslovu "Ancona Raga", nas Jackie popeljejo v nekakšno zasanjano verzijo apatične predzadnje izdaje, plošče "Flags Of The Sacred Harp", nato pa se zadeva stopnjuje v že skoraj slog free folka, ki ga preigrava zasedba ''Fursaxa'', torej nekakšno jamranje v obliki ženskih glasov z dekoracijo cenenega pokanja, spuščenega čez delay v ozadju. Tako je tisti svetlejši del albuma popolnoma brez patosa in zato meglen, s tem pa tudi razvrednoti ostali del plošče, ki pa že sam po sebi zaostaja za boljšimi dosežki benda. Tu imamo v mislih drugo polovico LP-jke, ki je razdeljena v 4 povezane komade, 25-minutno kombinacijo dronov in naključnih zvokov s skupnim nalovom "Falling Light". V tem kosu glasbe zasedba hodi po robu med glasbo in psihiatrijo in spominja na razne "Acid Mother's Temple" ekskurzije. Nekje vmes lahko celo zasledimo temo "Badalamentijevega" "Twin Peaksa", ki je vpeljana na tak način, da poslušalec niti ne ve, ali ima prisluhe ali melodija dejansko obstaja. Poleg tega lahko ob poglobljenem poslušanju odkrijemo še nekaj podobnih biserov, zaradi katerih začne poslušalca hitro zanašati v glasbeni delirij. Vendar kljub temu, da upravičijo sloves psihedeličnih mojstrov, godbi manjka nekaj tistega žmohta, katerega smo bili deležni na zgodnejših izdajah.
Če seštejemo vse skupaj, lahko zaključimo, da albumu "Candyland" manjka predvsem idej. S tem se ta plošča, sicer manj kot prejšnja, šlepa bolj na idejah ostalih gonilnih sil te scene kot pa na svojih preteklih. To bendu odvzame del identitete, hkrati pa pelje v zaključek, da premik v glasbenem ustvarjanju ansambla Jackie-O Motherfucke v tem primeru ne oznanja napredka v glasbenem razvoju, ampak nazadovanje. In zato se še toliko bolj pogreša kakšna na ameriška tla priklenjena "Old Hannah", utesnjeni razgled iz kletke "The Cage", ali pa vsaj sprehod skozi "Beautiful September". Res je, da ne gre za studijski album in da tu improvizacija igra glavno vlogo, vendar pa bi portlandski kolektiv kljub temu lahko v svojem arzenalu posnetkov skrival kaj prepričljivejšega od izbora "Candyland". A kljub temu, da gre za enega slabših izdelkov zasedbe Jackie-O Motherfucke, je zadeva še vseeno vredna pozornega ušesa.
pripravil Tadej Droljc
Komentarji
komentiraj >>