Petek, 15. 9. 2006
Borja
Zadnji izmed samostojnih projektov hiperaktivnega kalifornijskega hiphop producenta Madliba se imenuje The Beat Konducta. Gre za rahlo shizofreno kompilacijo 35 inštrumentalov, ki so povprečno dolgi slabi dve minuti (Madlib je tudi sicer znan po kratkih posnetkih). Nekateri komadi so komaj več kot skice, nametani so precej grobo in tako je dramaturgija albuma precej nelinearna. Večina beatov je izjemnih, Madlib nadaljuje z eksperimentiranjem z raznimi produkcijskimi stili, čeprav je še vedno najpojavnejša tehnika rezanje in lepljenje zvočnih segmentov, ki jih večinoma črpa iz afroameriške glasbene dediščine sedemdesetih let.
(v celoti!) ...
* Ameriški »underground« producent Otis Jackson Jr., bolj znan kot Madlib, prihaja z Zahodne obale ZDA in je nedvomno eden najbolj dejavnih in najopaznejših posameznikov na svetovni hiphop sceni. Njegove produkcije pod številnimi psevdonimi se vrstijo skoraj s svetlobno hitrostjo. Na sceni se je pojavil že leta 1993, takrat kot član kalifornijske zasedbe Lootpack (skupaj z Wildchildom in Dj Romesom), ki je nekaj let kasneje izdala kvalitetno ploščo Soundpieces:Da Antidote. Samostojni prvenec je izdal pod psevdonimom Quasimoto, ki je njegov alter ego s »helijasto« piskajočim glasom – naslov plošče je The Unseen. Pri tem albumu je pomembno tudi to, da se z njim začne Madlibovo plodno sodelovanje z založbo Stones Throw, ki jo vodi še ena ikona »bay area« hiphopa Peanut Butter Wolf. V zadnjih letih je Otis navdušil s projekti, kot so Jaylib (kjer je sodeloval s še eno legendo, v Detroitu rojenim in prezgodaj preminulim Jayom Deejem), Madvillain (v navezi z MF Doomom) in Lootpack, pa s samostojnimi albumi, včasih posnetimi pod raznimi psevdonimi (Dj Rels, Quasimoto ...). Pred dvema letoma je za založbo Blue Note posnel nekakšen »tribute« album Shades of Blue z remiksi in živimi interpretacijami njihovih klasik. Anekdota pravi, da je imel za ta projekt neomejen dostop do arhivov te jazzerske inštitucije, kar se ne zgodi ravno pogosto. Poleg tega je izdal še dve plošči pod psevdonimom Yesterday's New Quintet. Gre za živo odigrana albuma, kjer pa je večino inštrumentov Madlib odigral kar sam. V tem kratkem opisu je vidno, da je delo Otisa Jacksona Jr. izjemno pestro, saj gre za izjemnega producenta, didžeja in nenazadnje multiinštrumentalista; od raznih inštrumentov, ki jih igra, je najbolj vešč na bobnih.
Zadnji izmed samostojnih projektov hiperaktivnega hiphop producenta Madliba se imenuje The Beat Konducta. Pri plošči Movie Scenes volumes 1, 2 gre za rahlo shizofreno kompilacijo 35 inštrumentalov, ki je prvič izšla lani kot dve ločeni, le na vinilu dostopni izdaji. Sedaj so ju skupaj izdali še na CD-ju. V skladu s tradicijo soundtrackov, filmskih tém, so posnetki precej kratki. Komadi so povprečno dolgi slabi dve minuti, lepo število se jih konča že pri okrogli minuti. Madlib je tudi sicer znan po kratkih posnetkih.
Nekateri komadi so predvsem zaradi svoje dolžine komaj več kot skice, aranžmaji so pogosto povsem preprosti, z nekim uvodom in potem loopom, ki se ponavlja. Ko stvar postane monotona, se ne spremeni, ampak konča. Posnetki so nametani precej grobo in tako je dramaturgija albuma precej nelinearna. Večina beatov je izjemnih. Madlib nadaljuje z eksperimentiranjem z raznimi produkcijskimi stili, čeprav je še vedno “najpojavnejša” tehnika rezanje in lepljenje zvočnih segmentov, ki jih večinoma črpa iz afroameriške glasbene dediščine sedemdesetih let.
Nemogoče je spregledati analogije s ploščo Donuts, ki jo je za isto založbo dva meseca pred izidom Movie Scenes izdal J Dilla. Podobnosti so tako tehnične kot tudi zvočne. Oba albuma sta sestavljena iz več kot tridesetih inštrumentalov, ki so večinoma precej kratki. Produkcija je podobna, torej surova, nespolirana. V bistvu gre pri obeh ploščah za gosto lepljenko ogromnega števila semplov, ki je večinoma nastala z igračkanjem na MPC-ju, semplerju znamke Akai. Obema, J Dilli in Madlibu, uspe, da komadi, ki so z aranžerskega stališča povsem preprosti, vseeno delujejo. Še več, nekateri so prave mojstrovine. Njun pristop do vokalnih vložkov je tak, da semplane vokale razrežeta in jih v produkcijo vključujeta na isti način kot inštrumentalne semple. Seveda pa obstajajo tudi razlike med omenjenima albumoma. Najprej najbolj očitna, plošča Donuts J Dilla je zmiksana, torej gre za neprekinjen kos muzike; medtem ko Madlibova plošča Movie Scenes niza posnetke precej zmedeno, jih Otis meče “iz rokava” oziroma iz svojega semplerja. Prav tako se razlikujeta pri izbiri semplov. Dilla ostaja nekoliko bolj v stiku s hiphopersko tradicijo vzorčenja, saj na plošči Donuts prevladujejo soul in funk zvoki. Prav soul je nekakšna rdeča nit (ki jo je sicer precej težko najti) cele plošče. Madlibov arhiv muzike, iz katerega črpa zvočne koščke, bobne in zanke, pa je večzvrsten in prav tako izvrsten. Otis je tudi sicer znan kot lucidni “beatdigger”, ki pri izboru semplov ne diskriminira, torej, nič se mu ne zdi prebizarno ali pa premalo hiphopersko, da bi to uporabil. Če se mu zdi, da stvar funkcionira, pač funkcionira. Ta pristop je tudi eden od razlogov, zakaj je Madlibu uspel tak preboj nad množico veščih ameriških in svetovnih producentov beatov. Rezultat je, za razliko od Donuts, ki zveni precej “laid back”, da so nekateri Madlibovi zvočni kosi precej bizarni, mračni in celo jezni.
Še ena razlika med omenjenima ploščama se nanaša na produkcijske tehnike. Če je Donuts slišati, kot da je v celoti nastala na MPC-ju (in verjetno tudi je), Madlib uporablja tudi druge kose opreme. V ritmične podlage pogosto vključuje sintetične bobne ritemmašin, kot detajle v posnetkih včasih dodaja sintetizatorske efekte (najbolj očiten primer je posnetek “Open (Space)”, ki je nekakšen remake “Planet Rocka” Afrike Bambaate). Tako nikakor ne smemo prezreti kompozicije organskih semplov in sintetičnih zvokov mašin.
Seveda pa je Madlib tudi prebrisan. Ve, da so njegove produkcije trenutno izjemno iskane in verjetno mu ni težko naprej prodati kakšnega komada, ki ga je sam že uporabil. Tako je določene beate iz Movie Scenes uporabil tudi za druge projekte. »Third Ear (More)« se je znašel tudi na B-strani enega zadnjih singlov Princa Po-ja (sicer Mc-ja zasedbe Organized Konfusion), ki se imenuje »Mecheti the Lightspeed«. Drug tak primer je »Outerlimit (Space Ho)« , ki je bil pred kratkim izdan kot remiks komada »Space Ho's« na EP-ju Occult Hymn, ki napoveduje novo ploščo dinamičnega dua Dangerdoom.
Trenutno je Madlib inštitucija, ki po tekočem traku štanca beate. Neverjetno je, da je kljub temu še zmeraj zmožen domiselnosti, inovativnosti, njegove produkcije so večinoma še zmeraj na zavidljivi ravni. Movie Scenes vol. 1, 2 je nekakšen prelet njegove produkcije inštrumentalnih beatov, v čemer je več kot očitno precej vešč. Sam pravi, da naredi deset beatov na dan. Sicer so verjetno nekateri povsem neuporabni, vendar pa mu na besedo verjamemo, saj pri njegovi muziki ne gre toliko za bogatost ali pa izpiljenost zvoka, kot za posebnost in posrečenost njegovih produkcij, ki so delane na izjemno »lo-fi« način, s precej poceni opremo in brez uporabe računalnika, saj Madlib delo na njem v celoti zavrača. V času, ko so diskurzi v zvezi z glasbeno produkcijo postali neverjetno fetišistični, tehnični in pikolovski in v času, ko se najbolje prodaja hiphop muzika, v kateri ni nobene napake in ki je bila narejena v milijonskih studiih, so vse pobude, ki grejo proti temu toku, dobrodošle. Sploh pa če so tako kvalitetne in svetovno uspešne, kot je muzika, ki prihaja izpod prstov Otisa Jacksona Juniorja – Madliba.
pripravil Borja Močnik
Komentarji
komentiraj >>