Končno se je zgodilo. V mesto je z velikim pompom prišla verjetno najbolje oglaševana razstava, kar smo jih imeli do sedaj priložnost videti v polju sodobne umetnosti pri nas. Velika Pliva, ki se postavlja kot radodarni umetnostni mecen, je napovedovala prihod svoje zbirke sodobne ustvarjalnosti evropskega juga in vzhoda, prostora, ki je bil vrsto let kruto odrinjen iz svetovnega umetnostnega zemljevida. Napovedovala se je odlična razstava z zvenečimi imeni in velika otvoritev, saj naj bi Moderna galerija gostila prvo resnejšo korporativno zbirko iz področja bivše Jugoslavije. A zgodilo se ni prav nič od tega.

Najprej beseda o zbirkah: Korporacijske zbirke so finančne naložbe podjetij, ki odkupijo umetniška dela in tako pomagajo umetnikom živeti in ustvarjati. Korporacije si s tem dvigujejo točke in ustvarjajo všečno zunanjo podobo v sferi kulturnega javnega življenja ter obenem investirajo v prihodnost, saj nemalokrat avtorjem cene z leti narastejo. V Sloveniji na tem principu sicer funkcionirajo redke zbirke uspešnih podjetij, ki pa se s sodobno produkcijo v pravem pomenu besede ne ukvarjajo. Najbližji in najbolj aktualen primer v tujini je verjetno dunajska Erste Bank, ki je najela referenčne kuratorje in odkupila množico del prestižnih imen vzhodnoevropske konceptualne umetnosti.

Potujoča razstava »Esenca življenja umetnosti« pa menda ni zbirka v pravem pomenu besede, ampak so to zgolj sposojena dela, s katerimi se to farmacevtsko podjetje šopiri kot dober partner umetnosti.

Prav takšna je bila tudi otvoritev težko pričakovanega dogodka. Pliva si je s šotorom poleg Moderne galerije naredila neprecenljivo propagando, vendar prisotni ljubitelji umetnosti nismo imeli prav ničesar od tega, kot tudi umetniki nimajo neke velike koristi od sodelovanja na razstavi. Trume s široko propagando privabljenih obiskovalcev so začudene ugotavljale, da v galeriji razen postavitve in gneče ni prav ničesar, da ni mogoče kupiti niti kapljice tekočine, kaj šele jo dobiti, kot je to menda navada na slehernem odprtju.

V snežno bel šotor, kjer so se bleščali razkošni narezki, kjer so tekle enormne količine šampanjca in kjer je na odru godel jazzovski ansambel, vstop navadnim smrtnikom ni bil dovoljen. Vhod so skrbno varovali varnostniki in damice s spiski povabljenih eminentnežev. Povabljenci pa so le redko pokukali tudi v galerijo, ki je bila ta večer v drugem ali tretjem planu.

Pa dovolj o tej verjetno najhitreje zaključeni otvoritvi. Prišli smo zaradi umetnosti in ne zaradi vina. Vendar postavitev, ki zaseda precej omejen delček prostorov naše osrednje institucije, ni bila presežek v nobenem pogledu. Še več, zelo težko najdemo kakršno koli pozitivno misel o njej. Dela tridesetih umetnikov so postavljena na popolnoma muzejski, linearen način, ki nikakor ne pristoji tem imenom. Selektor in umetnik Jadran Adamović je v zbirko uvrstil, kako tudi ne, tudi svoja dela, čeprav je vsekakor največji anonimnež v tej prestižni druščini.

Konceptualna zasnova selektorjevega izbora je milo rečeno borna. Glavna skupna točka je pač geografska pozicija delovanja avtorjev, čeprav so mnogi med njimi že zdavnaj zapustili divji vzhod. Drugi segment izbora pa se je navezoval na medij umetniških del. Na razstavi »Esenca življenja umetnosti« je moč videti zgolj dela na papirju. Tako smo priča skrajno netipičnim izdelkom avtorjev, ki pretežno niso doma v teh praksah. Viktor Pivovarov, Pavel Popperstein, Emilia & Ilya Kabakov, Mladen Stilinović, Oleg Kulik, Andrej Monastirsky IRWIN, Marko Kovačič ter mnogi drugi, so ob tako rigidni postavitvi nemalokrat izpadli smešno, nepopolno in izven konteksta svoje prepoznavne produkcije.

Tovrstna prezentacija pove namreč zelo malo oziroma nič o samih avtorjih in njihovem delu. Tako so lahko nepoučeni obiskovalci moskovske Tretjakovske galerije, kjer se je omenjena karavana že ustavila, pomislili, da je Marko Kovačič nekakšen konceptualni skicist ali risar, ravno narobe pa bi lahko Mladena Stilinovića obravnavali kot fotografa z izjemno serijo.

Seveda so posamezna dela dobra, le preveč nepopolna in fragmentarna. Tako so recimo IRWIN predstavili študijske skice nekaterih svojih projektov, Oleg Kulik je Plivi poleg manjših del podaril izjemno fotomontažo velikega formata iz cikla The New Paradise, drugi slovenski predstavnik, Marko Kovačič, pa je predstavil risbe in skice svojih prostorskih postavitev, inštalacij ter performansov.

Moderna galerija se je za deset dni prelevila v reklamni poligon podjetja Pliva, ki s takšnimi gestami piha na dušo vzhodnoevropskega umetnostnega prostora. Zbirka, ki je ni moč jemati kot konkretno celoto, ampak zgolj kot površne fragmente opusov predstavljenih umetnikov, se ukvarja v največji meri z novejšo produkcijo, nastalo po letu 1990, ko so se začele na vzhodu dogajati usodne spremembe in je nastopilo obdobje tranzicije, ki temeljito zaznamuje ta prostor. Prav o tem govori tudi dobršen del eksponatov. Bivši sovjetski oziroma ruski avtorji premlevajo simbole bivšega režima in tranzicijske tegobe. Nam bližji ustvarjalci se ukvarjajo z balkansko morijo, spet druge risbe delujejo kot spomin na obdobja avantgard, dolge stene pa nas pripeljejo vse do preprostih stiliziranih risb in skic.

Pliva in Jadran Adamović tako na svoj način tolmačita še vedno trajajoče obdobje tranzicije in se niti za trenutek ne ozreta na težave sodobne umetniške produkcije na vzhodu, ki še vedno ostaja praktično brez normalno delujočega umetnostnega trga. Razlogov za takšno družbeno neodgovornost naših elit, ki po finančni moči ne zaostajajo za svojimi kolegi na zahodu, pa si ni mogoče prav logično pojasniti.

Pliva je plačala zabavo za povabljence, deset dni galerijskega prostora, kar je za tovrstno razstavo odločno premalo. Plačala je veliko kampanijo ter razkošen katalog. Ta je sicer sijajno opremljen s slikovnim gradivom, po vsebinski plati pa ne dosega potrebne referenčnosti. Poleg zanimivih narativnih življenjskih zgodb vseh umetnikov se na prvem mestu pojavi zgodba o karierni poti ljubitelja umetnosti gospoda Kebeta, direktorja Plive za vzhodnoevropski in srednjeevropski trg, ki je menda prižgal zeleno luč za ta projekt. Ob vseh dejstvih, ki smo jih uspeli zabeležiti na in ob razstavi, izzveni govoričenje o vehementnem sodelovanju z mladimi in perspektivnimi umetniki povsem v prazno. Pot tranzicijska bo očitno še zelo dolga.

Plivinih izdelkov ne bo več kupoval Miha Colner.